Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.
Franc Oblak iz Stožic se je kot mladenič pridružil Vaški straži v Savljah pri Ljubljani, ki je nastala zaradi zaščite pred partizanskim terorjem. Pozneje je odšel na Primorsko in sodeloval v domobranskih enotah, ki so bile razpete med okupatorjem, partizani in četniki. Zelo zanimivo je ozadje spopadov za Črni Vrh, Col, Sinji Vrh, Otlico in druge kraje. Oblak se je ob koncu vojne umaknil v Italijo, kjer je izvedel za tragično usodo vrnjenih domobrancev, pozneje pa je odšel v Argentino, kjer si je ustvaril novo življenje.
Jakopov – Stanko, skoraj 90-letni duhovnik po rodu iz Livka, je Jožetu Možini podal izredno bogato pričevanje, ki se začne z mladostnimi spomini pod italijansko zasedbo ter nadaljuje s študijem v Gorici in Vidmu. Zelo dragoceni so njegovi spomini na preganjanje pod komunizmom, saj je bil kar dvakrat zaprt; med drugim v koncentracijskem taborišču Litostroj pa tudi v drugih zaporih. Natančno popiše številne presunljive dogodke, na primer kako so duhovniki z improviziranimi sredstvi v zaporu tudi skrivaj maševali. Trdoživi in pogumni Sivec nas s svojo pripovedjo pritegne in napolni z upanjem, ki ga je sam, vedno črpal iz globoke vere, ki je rdeča nit njegovega življenja.
Pričevanje te izvrstne in temperamentne pravnice bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Rojena je v Beogradu slovenski materi in srbskemu oficirju Djokoviću, ki je postal žrtev pobojev še pred prihodom Rdeče armade. Z mamo sta se umaknili v Slovenijo, doštudirala je v Zagrebu in delala kot strokovnjak na SDK-ju, kot sodnica, v Narodni banki in kot strokovna sodelavka Ustavnega sodišča. Od blizu je videla notranje delovanja takratnega režima in gospodarsko ter politično propadanje Jugoslavije. Z velikim navdušenjem je sodelovala pri nastajanje slovenske države, a jo sedaj premagajo solze, zaradi razmer v katerih smo se znašli. Zlasti je zgrožena nad sodnimi zlorabami in pri tem izpostavlja primer Patria, po drugi strani pa jo boli, da so državo v veliki meri znova prevzele strukture starega režima. Z možem sta ustanovila izredno uspešno podjetje za nadzor kvalitete pri izgranji cest, po njegovi smrti pa veliko časa preživi na Kanarskih otokih.
V izredno zanimivem pričevanju izvemo šokantno resnico o tem, kdo je izdal prve antifašiste tigrovce, ki so se 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici spopadli z Italijani. Pričevalec Bruno je prvič javno razkril družinsko skrivnost, da je bil to njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist in poznejši komandant ribniške čete. Pretresljiva izpoved o krutih razmerah, ki jih je kot otrok doživljal med vojno, potem ko je mamo zaprla in mučila domobranska policija, se nadaljuje tudi po vojni, ko ja mama po prihodu iz nemškega delovnega taborišča pristala še v zaporih OZNE. V pričevanju so predstavljeni izredno zanimivi dokumenti, med drugim originalne satirične ilustracije slovitega karikaturista Hinka Smrekarja vzet iz italijanskega policijskega dosjeja, ter mamin in stričev medvojni dnevnik.
Rojen je bil v Mali vasi pri Dobrniču in je odraščal v isti hiši kot škof Baraga. Njegov oče, zaveden Slovenec, ki si je ustvaril veliko premoženje, je bil kot mladenič vključen v plebiscitno agitacijo na Koroškem leta 1920. Kmalu po okupaciji je bil priča začetkom revolucionarnega nasilja, ki je prizadelo tudi njegovo družino. Zlasti je bil na udaru oče, ki je pristal na vosovskem spisku za likvidacijo. Za las je uspel pobegniti, pozneje se je umaknil na Koroško, v Francijo ter pozneje v ZDA. Očetu je kmalu sledil tudi mladoleten Jože in nato preostala družina, ki je svobodno, skupaj zaživela šele v Ameriki po 15 letih.
90-letni Primorec rojen v Sv. Križu na Vipavskem je odraščal v času italijanske okupacije v zavedni, kmečki družini. Najprej je bil mobiliziran v italijansko vojsko in tam doživel kapitulacijo Italije. Posrečilo se mu je izogniti Nemcem, ko so nabirali mladeniče za svojo vojsko in se vrniti v rodni kraj, kjer so ga vpoklicali partizani ter skupaj z drugimi mladimi fanti poslali na t.i. goriško fronto proti Nemcem, kjer jih je veliko padlo. V partizanih je doživel veliko krivic in neenakosti, zato je od tam pobegnil. Čez nekaj dni so ga mobilizirali primorski domobranci, ki so imeli v tem obdobju zelo tesne stike s srbskimi četniki, ki so se takrat zadrževali v Vipavski dolini.
Skoraj 90-letna primorska učiteljica, Mara Rijavec, iz ugledne, narodno zavedne družine na Trnovem pričuje o času fašizma, ko je oče izgubil službo in zlasti razdejanju, ki je vas na robu Trnovskega gozda prizadela med drugo svetovno vojno. Najbolj živo ima pred očmi maj 1945, ko so partizani zasedli Gorico in s tovornjaki odvažali nedolžne ljudi, ki so jih potem pobili in zmetali v enega od brezen, ki stoji na njihovi zemlji. Kljub sodelovanju s partizani so bili, kot premožna družina, deležni razlastitve in šikaniranj nove oblasti, kot učiteljica pa je svojo vero lahko gojila le skrivaj. V današnji šoli pogreša avtoriteto in domovinsko vzgojo. Kljub številnim preizkušnjam iskriva pričevalka izžareva dostojanstvo in plemenitost okolja, v katerem je bila vzgojena in mu je ostala zvesta.
Valentin Arh, iz delavske družine v Kamni gorici, je bil 17-leten mobiliziran v nemško vojsko. Bil je vojak na Norveškem, pozneje pa na vzhodni fronti, kjer je bil priča nemškemu zatrtju Varšavske vstaje. Padel je v rusko ujetništvo in tam doživel najhujše preizkušnje v življenju. Pripoveduje nam o moči preživetja in brezupu, ko je moral tedne pokopavati na stotine mrličev. Njegovi zgodbi se pridruži še žena Danica, ki opiše, kako so Nemci leta 1941 v njihovi vasi izselili 26 družin in jih zaprli v Šentvidu, kot maščevanje za partizanske napade.
Marija Žebot iz Hinj je bila kot deklica neposredna priča in žrtev okupatorjevega in partizanskega terorja. Marija pove, kako so partizani leta 1942 odpeljali v smrt kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj, kasneje tudi kaplana Franca Kerna, kako so jih bombardirali Nemci, ker so se po hišah skrivali partizani. Živela je v vasi, ki so jo zagrinjale različne vojske: italijanska, nemška in najhujša partizanska. Januarja 1945 je kot 10-letna doživela požig Hinj in izgon prebivalstva. Partizani ji niso dovolili odnesti niti hlebčka kruha materi, ki je ravno povila sestrico. Po vojni, junija 1945, je v Hinjah doživela bobnenje detonacij iz Kočevskega Roga, pa tudi bližnje srečanje s skupino ubežnikov od tam. Vaščani so se že takrat zavedali, kaj se dogaja, vendar so si o tem upali govoriti le v najožjem družinskem krogu. Spomini na letalske napade, številne boje, ki so potekali kar po vasi, so jo travmatično zaznamovali kar Marija iskreno podeli z gledalci.
93-letnega Kraševca so zaznamovala leta revščine v otroštvu, pretresljiva življenjska zgodba pa ga vodi od italijanskega vojaka v Afriki do angleškega ujetnika v Angliji. Tam je, kot pravi, preživel najlepša leta svojega življenja. Tu je prvič poskusil puding, si kupil zlato uro, imel denar tudi za potico. Vseeno ga je domotožje premamilo. Po vrnitvi v domovino se je spet soočil s pomanjkanjem. Izšolal se je za miličnika, discipliniranost mu je pomagala, da se je do neke mere prilagodil partijskemu sistemu, čeprav je bila diktatura, kot odkrito pravi. Bil je priča udbovskemu lovu za Matjaževo vojsko na Štajerskem takoj po vojni in dodaja, da so Udbovci miličnike smatrali za svoje hlapce. Vse to dojemanje povojne stvarnosti je bilo pravo nasprotje z njegovim občutenjem v Angliji, kjer je bil, čeprav ujetnik, obravnavan kot človek.
82-letnika iz bližine Moravč so zaznamovala leta vojne in povojnega preganjanja. A tisto, kar ga je vedno navduševalo so rože in ljubezen do duhovnega poklica. V svojem življenju je krmaril med mnogimi čermi in bil zasmehovan ter preizkušan zaradi svojega prepričanja. Trden in globoko veren častilec Marije je ostal tudi, ko je zaradi pokorščine izpolnjeval naloge, ki so mu bile naložene. Kot mlad frančiškana v povojni Ljubljani ima najlepše spomine na samostansko življenje, ker so se znali tudi od srca nasmejati, čeprav so bile to leta, ko je povojna oblast organizirala demontracije na Tromostovju, na katerih je odmevalo vpitje: "Frančiškane iz Ljubljane!" Veliko svoje energije je posvetil ministrantom in njihovi celostni vzgoji.
Sin Maistrovega borca in kasnejši član ansambla Dobri znanci, ki je prepeval Šumijo gozdovi domači, nam v svojem pričevanju nazorno opiše življenje v izgnanstvu. Leta 1941 je bila družina za 4 leta v živilskih vagonih izseljena v Srbijo. Kot se spominja, so se vojske v Srbiji kar menjavale: Nemci, četniki, partizani. Po srečnih naključjih se je trikrat izognil smrti in še danes ga spreleti, če se spomni na nočno trkanje bajonetov po okenskih šipah. Čeprav se je kot vajenec pod trdo roko srbskega mojstra izučil za mesarja, je danes upokojeni akademski igralec z zelo pisano kariero ter strastni ljubitelj poezije.
91-letni inžinir Marko Kos, iz premožne ljubljanske družine, aktivist OF od leta 1941, komunist in partizan, nas šokira z iskreno izpovedjo o začetku oboroženega partizanskega delovanja, ko je VOS ubijala le Slovence, politične nasprotnike, ne okupatorjev. Otroštvo je preživljal v vili blizu parka Tivoli. Nazorno nam opiše italijansko okupacijo Ljubljane in zakulisje delovanja partije, ki je OF uporabljala zgolj za krinko, tako pri odstranjevanju svojih političnih nasprotnikov, kot dosego ciljev partijskega režima. Kos je izkusil italijansko ujetništvo in kot partizan 14 divizije deloval na Avstrijskem Koroškem pa tudi v daljni Kikindi. Izredno zanimiv in zgodovinsko pomemben je njegov spomin na tajno povelje iz začetka 1945, ki je prišlo v štab brigade in v katerem so bila navodila za napad na zaveznike, če bi se ti izkrcali v Istri. Kot gradbenik je projektiral številne slovenske tovarne, Krko v Novem mestu, Trimo Trebnje, Kovinoplastiko Lož, Color Medvode. Zelo je kritičen do sedanjih razmer v Sloveniji, a hkrati trdno prepričan, da socializem niti pri nas niti nikjer na svetu ne bo prinesel blaginje in napredka.
Edi Svetek, ki je mladost preživel v Zadvoru pri Ljubljani nam živo oriše okupacijo, začetek odpora in revolucije JV od Ljubljane. Bogata življenjska pot ga je vodila od titovega gardista do filmskega snemalca, pisca člankov in knjig (med drugim o kozolcu). Najtežji del svojega življenja opiše z letalsko nesrečo na Korziki, ko je bil kot vodja službe za stike z javnostmi tisti, ki je komuniciral s svojci in organiziral prevoz ponesrečencev.
Tokrat je avtor med pričevalce povabil svojega očeta iz Dobravelj na Vipavskem, ki v izredno zanimivem pričevanju oriše izročilo prve svetovne vojne v spominu sovaščanov, trpljenje pod fašizmom, vojno in nemško preganjanje ter grozote komunističnega koncentracijskega taborišča, ki ga je sam doživel. Pričevanje začenja z vaškim izročilom iz Napoleonovih časov, ko sta se v vasi ubila dva francoska konjenika. Franc pove staro hišno molitev in obudi spomin na svojega očeta, ki je v prvi svetovni vojni ranjen pristal v ruskem ujetništvu, kjer je doživel boljševistično revolucijo. V času italijanske zasedbe je družino močno ogrozilo uničenje zadruge, kar je bila posledica italijanskega pritiska in predhodnega slabega upravljanja. Franc se spominja sovražnega odnosa do Slovencev, ki je prevladoval v italijanskih šolah, kar je tudi sam dvakrat izkusil. Živo je opisal tudi protifašistično delovanje svojega strica Mirka Kavčiča, aktivnega Tigrovca, ki se je ob prvem tržaškem procesu umaknil v Jugoslavijo. Med vojno je tudi sam, 15-leten vozil hrano za partizane. Starejši brat je bil v Kosovelovi brigadi, medtem ko je bil oče kot gospodarski referent izdan in zaprt s strani Nemcev. Dobravlje so doživele dva obsežna partizanska napada na nemške preskrbovalne kolone, a je vas ostala skoraj nepoškodovana, pač pa se je okupator znesel nad sosednjo vasjo Cesta in jo požgal. Konec vojne je doživel v Vidmu v Italiji, kjer je bil priča umiku poražene nemške vojske in prihodu moderne anglo-ameriške armade. Zaradi javnega kritiziranja partijskih funkcionarjev, ki so vaščane silili v zadruge po sovjetskem vzoru, so ga po vojni zaprli in poslali na prisilno delo v taborišče Litostroj, kjer je doživel strahotna ponižanja starih ljudi, podjetnikov in kmetov, ki niso zmogli obvezne oddaje. Kritičen do komunističnega režima in njegovih naslednikov je ostal klen Slovenec in izvrsten pričevalec zgodovinskih dogodkov kakršnih je malo. ...
Danica Razpet, iz Trnovega v Ljubljani je v revoluciji izgubila očeta in oba brata, izropali so jim pa tudi hišo. Najhujše se je začelo po vojni, ko je morala zaradi šikaniranja opustila šolanje in je postala ena najbolj znanih solataric na ljubljanski tržnici. "Trg je bil moje življenje!" pravi pričevalka, ki ji je še kot deklici mama v spominsko knjigo napisala naj nikoli ne pozabi na krivico, ki se jim je zgodila.
Hčerka vojne vdove, 95-letna Marija Frlan, je že kot 8-letna deklica zapustila dom in odšla služit. Trdo, skromno življenje, ki se je nadaljevalo je zaznamovala tudi vojna. Komaj leto dni poročena je zadnjič videla moža na tovornjaku, ki je njega peljal v smrt, njo pa v Begunje na Gorenjskem od koder je bila poslana naprej v zloglasno, žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Njena neusahljiva radoživost jo je preko različnih preizkušnjah, ki so sledile tudi po vojni, ko si je ustvarila družino, pognala 70-letno na Triglav in 81-letno s tovornjakom po Evropi.
95-letni frančiškanski duhovnik, dolgoletni profesor na rimskih univerzah, ki govori kar 14 tujih jezikov, s svojo iskrenostjo in modrostjo v hipu navduši gledalca. Iz rodnega Maribora ga je študij zanesel v Ljubljano in že med vojno v Vatikan, kjer je bil priča vplivu fašizma na italijansko duhovščino. Iz Rima, kjer je napravil izredno kariero, se je po upokojitvi ustalil v Žabnicah pod Sv. Višarjami, sedaj pa je iskan spovednik na Kostanjevici pri Gorici. Kljub izredni karieri je ostal skromen in odprt do sveta, a oster do cerkvenih zmot in teoloških kontradikcij.
Kleni Slovenec iz Roža v svoji življenjski izpovedi ponazarja vso tragedijo, ki je doletela naše rojake na Avstrijskem Koroškem. Potem, ko so po plebiscitu 1920 še imeli slovenske šole, je bilo z nacističnim pritiskom po anšlusu tega hitro konec. Avstrijci so v času nacizma njegovo in več sto zavednih družin izselli na sever. Franc je bil desetletja črkostavec v tiskarni Mohorjeve družbe in tudi sam izdal več knjih o svojem očetu - prav tako koroški slovenski korenini.
Neveljaven email naslov
