Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oba nocojšnja pričevalca sta se med vojno pridružila protikomunističnim enotam; Slavko iz Starega trga pri Ložu se je v jeku vojne in revolucije, ki je grozila tudi njihovi družini, že kot 15-leten prijavil v Rupnikov bataljon. Sodeloval je v bojih, po vojni pa je kot ujetnik izkusil izživljanje v koncentracijskem taborišču Teharje. Trajno ga je zaznamovalo videno mučenje zapornikov, med katerimi so bile ženske in otroci. Drugi pričevalec Pavel Malovrh prihaja iz Šentjošta. Pridružil se je tamkajšnji prvi vaški straži, ki je nastala zaradi partizanskih groženj in likvidacij julija 1942. Z enoto se je umaknil na Vetrinjsko polje ter naprej v begunsko taborišče Lienz. Z bratom sta se nato uspešno rešila do Padove in nadaljevala pot v Argentino
Dr. Arnež, znan po arhivski zbirki Studia Slovenica, je več kot pol stoletja zbiral gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije. Mlad se je pridružil Tomčevim mladcem, ki so se opredeljevali proti OF in jugoslovanskemu integralizmu. Dobro se spominja VOS-ovskih umorov nasprotnikov komunizma, med drugim prof. Erlicha. Prijateljeval je z Lojzetom Grozdetom, pozneje pa se je pridružil domobrancem v Trstu in v tamkajšnjih arhivih zbiral gradivo v korist slovenske zahodne meje. Leta 1945 se je iz Trsta umaknil v taborišče Riccione in nadaljeval študij. Študiral je na petih mednarodnih univerzah ter doktoriral v ZDA s tezo o jugoslovanski kmetijski politiki. Več desetletij je poučeval ekonomijo v ZDA.
Stane Mustar, doma iz Kompolj Videm Dobrepolje, danes zavedni kulturni buditelj Slovencev v Argentini, nam razkrije svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo. Zaradi revolucionarnega terorja je v njihovem kraju nastala vaška straža, ki se ji je kot mladenič pridružil. Vodil jo je njegov starejši brat, ki je pozneje žalostno končal ob zajetju Turjaka. Vodje, med njimi tudi njegovega brata so likvidirali takoj, njega pa kot mladega fanta razporedili v delavni bataljon za Kočevski Rog od koder je pobegnil. Ganljiva pripoved o zadnjem slovesu bratov in Mustarjevem nadaljevanju v domobranskih vrstah.
91-letni, dr. Peter Starič, znanstvenik s področja elektrotehnike in pisec številnih tehtnih člankov in strokovnih knjig z mednarodno veljavo, nam v iskreneni pripovedi obudi spomin na italijansko koncentracijsko taborišča Gonars, kamor je bil skupaj s številnimi Slovenci interniran junija 1942. Tam jih je obiskal kardinal, poznejši papež Janez XXIII, taboriščniki pa so ga sprejeli z slovensko himno Naprej zastava slave. V taborišču je Starič hudo zbolel za grižo, pozneje pa za tuberkulozo in komaj preživel. 26. maja 1945 je prisustvoval znamenitemu govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je Tito grozil s poboji svojih nasprotnikov. Kmalu je tudi sam doživel travmatičen prizor v Celju, ko so partizani z bikovkami pretepali vojne ujetnike na poti v koncentracijsko taborišče Teharje. Ti so morali teči in in legati na tla, med njimi tudi stari ljudje in matere z dojenčki. Stariču je pozneje uspelo več let projektno delati v ZDA, kjer je deloval v znanstveni sferi. Skupaj z ameriškim kolegom sta izdala zelo cenjeno strokovno knjigo s področja fizike, v ZDA pa so nedavno natisnili tudi njegove spomine na življenje pod totalitarizmi.
Pričevalca leta 1923 rojen Jože Kržišnik z Medvedjega Brda in nekaj let mlajši Jože Rupnik iz bližnje Hotedršice imata veliko skupnih točk. Oba so najprej mobilizirali partizani, Kržišnika še prej Italijani, naposled pa sta se pridružila domobrancem in med redkimi preživela povojno morijo. Iskrena pripoved o dogajanju med drugo svetovno vojno in stanju v domobranski vojski, partizanskem napadu na Črni vrh in umiku na Koroško, se preplete z iskanjem druge domovine na drugem koncu sveta, kjer sta naposled svobodno zaživela. A navezanost na domač kraj v Sloveniji je ostal.
Francu je bilo 12 let, ko se je družina zaradi očetovega dela preselila v okolico Rima. Po koncu šolanja ga je v Libiji, kot italijanskega vojaka, doletel začetek vojne. Slabo oborožene so kmalu zajeli Angleži. Iz kraljeve jugoslovanske vojske je prestopil med partizane, kjer je v prekomorski brigadi poveljeval tankovski enoti, ki se je izkrcala v Dubrovniku. Bojeval se je na različnih bojiščih in bil priča različnim likvidacijam. S tankom je prispel v Slovenijo in doživel umik iz Trsta in Gorice. Nejevoljen nad načinom delovanja je izstopil iz partije in se vrnil k staršem v Italijo. Danes živi v Sloveniji.
Joze Kokalj, rojen 1929 se živo spominja razmer v okupirani Ljubljani, kjer se je prepletalo vosovsko in okupatorjevo nasilje. Lepo nam opiše družinske razmere, ki pa se grobo prekinejo ob koncu vojne, ko z očetom zbežita v Avstrijo, a na koncu pristaneta v zloglasnem koncentracijskem taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, kalvarija njegovega očeta, predvojnega sodnika, pa se še nadaljuje na prisilnem delu na Kočevskem. Jože je doštudiral za duhovnika jezuita in veliko let preživel kot misijonar v Afriki, kar ga je močno oblikovalo. Sedaj pa vodi župnijo sv. Jakoba v Ljubljani, kamor sodi tudi kapela sv. Jurija na Ljubljanskem gradu.
Franc Oblak iz Stožic se je kot mladenič pridružil Vaški straži v Savljah pri Ljubljani, ki je nastala zaradi zaščite pred partizanskim terorjem. Pozneje je odšel na Primorsko in sodeloval v domobranskih enotah, ki so bile razpete med okupatorjem, partizani in četniki. Zelo zanimivo je ozadje spopadov za Črni Vrh, Col, Sinji Vrh, Otlico in druge kraje. Oblak se je ob koncu vojne umaknil v Italijo, kjer je izvedel za tragično usodo vrnjenih domobrancev, pozneje pa je odšel v Argentino, kjer si je ustvaril novo življenje.
Jakopov – Stanko, skoraj 90-letni duhovnik po rodu iz Livka, je Jožetu Možini podal izredno bogato pričevanje, ki se začne z mladostnimi spomini pod italijansko zasedbo ter nadaljuje s študijem v Gorici in Vidmu. Zelo dragoceni so njegovi spomini na preganjanje pod komunizmom, saj je bil kar dvakrat zaprt; med drugim v koncentracijskem taborišču Litostroj pa tudi v drugih zaporih. Natančno popiše številne presunljive dogodke, na primer kako so duhovniki z improviziranimi sredstvi v zaporu tudi skrivaj maševali. Trdoživi in pogumni Sivec nas s svojo pripovedjo pritegne in napolni z upanjem, ki ga je sam, vedno črpal iz globoke vere, ki je rdeča nit njegovega življenja.
Pričevanje te izvrstne in temperamentne pravnice bo pritegnilo še tako zahtevnega gledalca. Rojena je v Beogradu slovenski materi in srbskemu oficirju Djokoviću, ki je postal žrtev pobojev še pred prihodom Rdeče armade. Z mamo sta se umaknili v Slovenijo, doštudirala je v Zagrebu in delala kot strokovnjak na SDK-ju, kot sodnica, v Narodni banki in kot strokovna sodelavka Ustavnega sodišča. Od blizu je videla notranje delovanja takratnega režima in gospodarsko ter politično propadanje Jugoslavije. Z velikim navdušenjem je sodelovala pri nastajanje slovenske države, a jo sedaj premagajo solze, zaradi razmer v katerih smo se znašli. Zlasti je zgrožena nad sodnimi zlorabami in pri tem izpostavlja primer Patria, po drugi strani pa jo boli, da so državo v veliki meri znova prevzele strukture starega režima. Z možem sta ustanovila izredno uspešno podjetje za nadzor kvalitete pri izgranji cest, po njegovi smrti pa veliko časa preživi na Kanarskih otokih.
V izredno zanimivem pričevanju izvemo šokantno resnico o tem, kdo je izdal prve antifašiste tigrovce, ki so se 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici spopadli z Italijani. Pričevalec Bruno je prvič javno razkril družinsko skrivnost, da je bil to njegov oče Filip Tekavec, predvojni komunist in poznejši komandant ribniške čete. Pretresljiva izpoved o krutih razmerah, ki jih je kot otrok doživljal med vojno, potem ko je mamo zaprla in mučila domobranska policija, se nadaljuje tudi po vojni, ko ja mama po prihodu iz nemškega delovnega taborišča pristala še v zaporih OZNE. V pričevanju so predstavljeni izredno zanimivi dokumenti, med drugim originalne satirične ilustracije slovitega karikaturista Hinka Smrekarja vzet iz italijanskega policijskega dosjeja, ter mamin in stričev medvojni dnevnik.
Rojen je bil v Mali vasi pri Dobrniču in je odraščal v isti hiši kot škof Baraga. Njegov oče, zaveden Slovenec, ki si je ustvaril veliko premoženje, je bil kot mladenič vključen v plebiscitno agitacijo na Koroškem leta 1920. Kmalu po okupaciji je bil priča začetkom revolucionarnega nasilja, ki je prizadelo tudi njegovo družino. Zlasti je bil na udaru oče, ki je pristal na vosovskem spisku za likvidacijo. Za las je uspel pobegniti, pozneje se je umaknil na Koroško, v Francijo ter pozneje v ZDA. Očetu je kmalu sledil tudi mladoleten Jože in nato preostala družina, ki je svobodno, skupaj zaživela šele v Ameriki po 15 letih.
90-letni Primorec rojen v Sv. Križu na Vipavskem je odraščal v času italijanske okupacije v zavedni, kmečki družini. Najprej je bil mobiliziran v italijansko vojsko in tam doživel kapitulacijo Italije. Posrečilo se mu je izogniti Nemcem, ko so nabirali mladeniče za svojo vojsko in se vrniti v rodni kraj, kjer so ga vpoklicali partizani ter skupaj z drugimi mladimi fanti poslali na t.i. goriško fronto proti Nemcem, kjer jih je veliko padlo. V partizanih je doživel veliko krivic in neenakosti, zato je od tam pobegnil. Čez nekaj dni so ga mobilizirali primorski domobranci, ki so imeli v tem obdobju zelo tesne stike s srbskimi četniki, ki so se takrat zadrževali v Vipavski dolini.
Skoraj 90-letna primorska učiteljica, Mara Rijavec, iz ugledne, narodno zavedne družine na Trnovem pričuje o času fašizma, ko je oče izgubil službo in zlasti razdejanju, ki je vas na robu Trnovskega gozda prizadela med drugo svetovno vojno. Najbolj živo ima pred očmi maj 1945, ko so partizani zasedli Gorico in s tovornjaki odvažali nedolžne ljudi, ki so jih potem pobili in zmetali v enega od brezen, ki stoji na njihovi zemlji. Kljub sodelovanju s partizani so bili, kot premožna družina, deležni razlastitve in šikaniranj nove oblasti, kot učiteljica pa je svojo vero lahko gojila le skrivaj. V današnji šoli pogreša avtoriteto in domovinsko vzgojo. Kljub številnim preizkušnjam iskriva pričevalka izžareva dostojanstvo in plemenitost okolja, v katerem je bila vzgojena in mu je ostala zvesta.
Valentin Arh, iz delavske družine v Kamni gorici, je bil 17-leten mobiliziran v nemško vojsko. Bil je vojak na Norveškem, pozneje pa na vzhodni fronti, kjer je bil priča nemškemu zatrtju Varšavske vstaje. Padel je v rusko ujetništvo in tam doživel najhujše preizkušnje v življenju. Pripoveduje nam o moči preživetja in brezupu, ko je moral tedne pokopavati na stotine mrličev. Njegovi zgodbi se pridruži še žena Danica, ki opiše, kako so Nemci leta 1941 v njihovi vasi izselili 26 družin in jih zaprli v Šentvidu, kot maščevanje za partizanske napade.
Marija Žebot iz Hinj je bila kot deklica neposredna priča in žrtev okupatorjevega in partizanskega terorja. Marija pove, kako so partizani leta 1942 odpeljali v smrt kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj, kasneje tudi kaplana Franca Kerna, kako so jih bombardirali Nemci, ker so se po hišah skrivali partizani. Živela je v vasi, ki so jo zagrinjale različne vojske: italijanska, nemška in najhujša partizanska. Januarja 1945 je kot 10-letna doživela požig Hinj in izgon prebivalstva. Partizani ji niso dovolili odnesti niti hlebčka kruha materi, ki je ravno povila sestrico. Po vojni, junija 1945, je v Hinjah doživela bobnenje detonacij iz Kočevskega Roga, pa tudi bližnje srečanje s skupino ubežnikov od tam. Vaščani so se že takrat zavedali, kaj se dogaja, vendar so si o tem upali govoriti le v najožjem družinskem krogu. Spomini na letalske napade, številne boje, ki so potekali kar po vasi, so jo travmatično zaznamovali kar Marija iskreno podeli z gledalci.
93-letnega Kraševca so zaznamovala leta revščine v otroštvu, pretresljiva življenjska zgodba pa ga vodi od italijanskega vojaka v Afriki do angleškega ujetnika v Angliji. Tam je, kot pravi, preživel najlepša leta svojega življenja. Tu je prvič poskusil puding, si kupil zlato uro, imel denar tudi za potico. Vseeno ga je domotožje premamilo. Po vrnitvi v domovino se je spet soočil s pomanjkanjem. Izšolal se je za miličnika, discipliniranost mu je pomagala, da se je do neke mere prilagodil partijskemu sistemu, čeprav je bila diktatura, kot odkrito pravi. Bil je priča udbovskemu lovu za Matjaževo vojsko na Štajerskem takoj po vojni in dodaja, da so Udbovci miličnike smatrali za svoje hlapce. Vse to dojemanje povojne stvarnosti je bilo pravo nasprotje z njegovim občutenjem v Angliji, kjer je bil, čeprav ujetnik, obravnavan kot človek.
82-letnika iz bližine Moravč so zaznamovala leta vojne in povojnega preganjanja. A tisto, kar ga je vedno navduševalo so rože in ljubezen do duhovnega poklica. V svojem življenju je krmaril med mnogimi čermi in bil zasmehovan ter preizkušan zaradi svojega prepričanja. Trden in globoko veren častilec Marije je ostal tudi, ko je zaradi pokorščine izpolnjeval naloge, ki so mu bile naložene. Kot mlad frančiškana v povojni Ljubljani ima najlepše spomine na samostansko življenje, ker so se znali tudi od srca nasmejati, čeprav so bile to leta, ko je povojna oblast organizirala demontracije na Tromostovju, na katerih je odmevalo vpitje: "Frančiškane iz Ljubljane!" Veliko svoje energije je posvetil ministrantom in njihovi celostni vzgoji.
Sin Maistrovega borca in kasnejši član ansambla Dobri znanci, ki je prepeval Šumijo gozdovi domači, nam v svojem pričevanju nazorno opiše življenje v izgnanstvu. Leta 1941 je bila družina za 4 leta v živilskih vagonih izseljena v Srbijo. Kot se spominja, so se vojske v Srbiji kar menjavale: Nemci, četniki, partizani. Po srečnih naključjih se je trikrat izognil smrti in še danes ga spreleti, če se spomni na nočno trkanje bajonetov po okenskih šipah. Čeprav se je kot vajenec pod trdo roko srbskega mojstra izučil za mesarja, je danes upokojeni akademski igralec z zelo pisano kariero ter strastni ljubitelj poezije.
91-letni inžinir Marko Kos, iz premožne ljubljanske družine, aktivist OF od leta 1941, komunist in partizan, nas šokira z iskreno izpovedjo o začetku oboroženega partizanskega delovanja, ko je VOS ubijala le Slovence, politične nasprotnike, ne okupatorjev. Otroštvo je preživljal v vili blizu parka Tivoli. Nazorno nam opiše italijansko okupacijo Ljubljane in zakulisje delovanja partije, ki je OF uporabljala zgolj za krinko, tako pri odstranjevanju svojih političnih nasprotnikov, kot dosego ciljev partijskega režima. Kos je izkusil italijansko ujetništvo in kot partizan 14 divizije deloval na Avstrijskem Koroškem pa tudi v daljni Kikindi. Izredno zanimiv in zgodovinsko pomemben je njegov spomin na tajno povelje iz začetka 1945, ki je prišlo v štab brigade in v katerem so bila navodila za napad na zaveznike, če bi se ti izkrcali v Istri. Kot gradbenik je projektiral številne slovenske tovarne, Krko v Novem mestu, Trimo Trebnje, Kovinoplastiko Lož, Color Medvode. Zelo je kritičen do sedanjih razmer v Sloveniji, a hkrati trdno prepričan, da socializem niti pri nas niti nikjer na svetu ne bo prinesel blaginje in napredka.
Neveljaven email naslov
