Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jesensko serijo Pričevalci nadaljujemo z izredno zanimivo zgodbo leta 1923 rojenega Karla Bezjaka in njegove nekoliko mlajše soproge Albine, ki sta po begu iz Jugoslavije v Sydneyu v Avstraliji ustvarila podjetje in vsestransko uspela. Oba sta rojena na Štajerskem, Karlov oče je umrl, ko mu je bilo pet let, a brat je že pred vojno odprl trgovino z mešanim blagom. Pri gospe Albini pa je bil oče delavec v opekarni, sama pa je obiskovala meščansko šolo v Ljutomeru in bila potem trgovka ter knjigovodkinja. Oba se živo spomnita nemškega napada na Jugoslavijo aprila 1941 pa tudi okoliščin, ko je bil del prebivalstva Nemcem naklonjen, večina Slovencev pa seveda ne. Karl je bil že leta 1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto, veliko srečo je imel, da je sploh preživel. Nemci so se že umikali pred Sovjeti iz Ukrajine prek Romunije in Madžarske do Avstrije, kjer je Karel dezertiral in se uspel prebiti do doma. Tu so ga zajeli partizani, a je bil eden med njimi, pove Karl zelo dober in ga je izpustil. Tudi Albinin brat je bil mobiliziran v nemško vojsko, od tam je dezertiral in pristal med jugoslovanskimi partizani, a je nekaj mesecev pred koncem vojne izgubil življenje. Albina se spomni težkih razmer med vojno, tudi strahu pred nemškimi represalijami saj so za enega ubitega Nemca potem pomorili veliko slovenskih talcev. Po vojni je pestila revščina, ropanje premožnejših in preganjanje drugače mislečih. Karl zato pravi: »Hvala Bogu, da nismo bili dolgo tam. To je bila najboljša poteza v mojem življenju, da smo pustili našo rodno lepo Slovenijo«. Z zaročenko Albino sta pobegnila aprila 1948 čez mejo v Prekmurju, vendar sta imela izjemno srečo saj so ju Avstrijci opozorili, da je tisti predel posejan z minami. V Avstriji sta se hitro znašla in začela delati, polno pa sta zaživela v Avstraliji. To je bila dežela priložnosti in vsak, ki je bil pripravljen delat je zelo hitro napredoval, povesta zakonca Bezjak. Njuna družina je uspela postaviti uspešno podjetje za prodajo električnih aparatov. Že več kot 60 let živita v zanimivi moderni hiši obdani s čudovito urejenim vrtom, na vprašanje kako sta zadovoljna s svojim življenjem pa odgovarjata: »Zelo, zelo, ne bi moglo bit boljše, gospod Možina, ko ima človek srečno družino, to je vse, to je bogastvo, nič drugo ni važno. Še naši otroci imajo vsi slovenske potne liste In vsi so obiskali Slovenijo, vsi so navdušeni, ne govorijo preveč slovensko, ampak vseeno se trudijo.«
Zanimiva zgodba zakoncev Keržič ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od mnogih primorskih izseljencev, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno. Milan pa je bil rojen v trdni kmečki družini v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok je ostal brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je pozneje postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se staršev ne spominja. S preostalo družino so bili izgnani, pozneje ga je vzela k sebi teta v Framu na Štajerskem, tam je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Ko je bil star 14 let, sta s teto preko Rdečega križa odšla v Argentino, tam so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov, tako je imel Milan sprva težave tudi s tem. Mari in Milan sta se v Argentini spoznala in poročila in postala ena najbolj aktivnih članov slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenja Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične izseljence, ki so se trudili ohranjati kulturo in narodno identiteto, gledal kot na izdajalce in takšno razmišljanje širil tudi na stare predvojne izseljence. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je potem, ko so predvojna društva usahnila, vse, kar je slovenskega, združilo v ustanovah povojnih izseljencev. Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Leta 1973 so obiskali Slovenijo, in Mari se spominja: »Ko smo prišli na jugoslovansko mejo, ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo, prižgimo radio. In damo radio, pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjeti, smo se jokali.« Od takrat so večkrat obiskali prvotno domovino. Milan in Mari ste se zavzeto vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj notri, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika Slovenca, domovini ob koncu oddaje zaželita lepo prihodnost in sožitje med prebivalci.
Pričevanje 90-letnega Antona Konde iz Avstralija je izredno zanimivo. Bil je partizan, politkomisar, aktivni oficir in naposled obsojenec na Golem otoku. V iskreni pripovedi nam oriše razmere v rodni Beli Krajini pred vojno in med vojno samo, odhod v partizane in težke preizkušnje, ki jih je preživel med vojno, velikokrat na pragu smrti. Bil je v Tomšičevi brigadi, deloval v partizanski bolnici in v XIV. diviziji, ki je med pohodom na Štajersko prek Hrvaške utrpela hude izgube. Bil je tudi zraven, ko je padel pesnik Karel Destovnik, najdemo pa ga še na eni najbolj znanih partizanskih fotografij, ko skopaj z župnikom Lampretom in še dvema nesejo ranjenca. Leta 1948 je kot aktivi oficir jugoslovanske armade padel v kolesje Informbiroja in pristal na Golem otoku. Po prihodu nazaj je pobegnil v Avstralijo in kmalu mu je sledila tudi njegova bodoča žena s katero sta si ustvarila lepo družino. Pretresljiva izpoved o preživetju in močni veri, še vedno ključni v življenju pričevalca, ki se je boril za svobodo, a jo je naposled doživel šele v Avstraliji. Urednik oddaje Jože Možina ga je še pred časom ponovno obiskal in povabil pred objektiv, ko ga je danes pokojni Anton, popeljal po svoji zemlji in podelil še nekaj spominov.
»Kolikor je preživel, se prav čudim, da je normalen. Je kar v redu in spi kot top,« pravi žena Angela Vombergar iz Cerkelj na Gorenjskem, ko se pridruži pričevanju svojega moža Jerneja Vombergarja. Jernej je kot prisilno mobiliziran nemški vojak doživel strahote vzhodne fronte na Finskem oz. Laponskem, o čemer nam poda izjemno zanimivo in pomembno pričevanje. Izhaja iz velike kmečke družine. Jernejev oče je kot mlad fant služil vojaški rok, bil vojak v prvi svetovno vojni in nato italijanski vojni ujetnik, tako je bil od doma kar osem let. Leta 1925 rojeni Jernej spregovori o svojem otroštvu in življenju v stari Jugoslaviji, ki je bilo skromno, vendar kot pravi: »Je bolje, da enkrat na dan ješ pa v šupi ležiš, samo da je mir.« Oba z ženo Angelo se spominjata Rada in Ksenije Hribar, lastnikov gradu Strmol, ki sta bila med ljudmi zelo priljubljena. Komaj 17-leten je moral Jernej v nemško vojsko, kar ga je oropalo mladosti in trajno zaznamovalo. Najprej je bil v Franciji, tam je doživel kapitulacijo Italije in zajetje italijanske vojske, zelo zanimivi pa so bili tudi stiki s francoskim odporniškim gibanjem. Prava kataklizma pa se je začela, ko so ga poslali na vzhodno fronto na Finsko, kjer so se borili proti prodirajočim Rusom ob Barentsovem morju. Vombergarjevi opisi sovjetskih jurišev, v katerih so prvi valovi mladih vojakov azijskega rodu prihajali nad njih celo brez orožja, nam razkrijejo grozljive podrobnosti življenja na fronti. Za prvim valom so napadali dobro oboroženi in zagrizeni komsomolci. Rusi so jurišali pod vplivom alkohola, medtem ko so nemški vojaki dobivali opijate. Jernej je bil neštetokrat v smrtni nevarnosti. Ob nemškem umiku proti Norveški je izredno trpelo tudi civilno prebivalstvo. Hodili so več sto kilometrov in Jernej se še danes spominja mladih fantov, ki so ranjeni, razmesarjeni prosili za milostni strel ali sporočali še zadnje besede svojcem. Velikokrat je obupoval. Ko se je vojna končala in so jih zajeli zavezniki, se je razbežal tudi del sovjetske vojske, ker se nekateri niso marali vrniti pod Stalinovo diktaturo. Ko so slovenske mobilizirance, tedaj že pod ameriškim poveljstvom, obiskali predstavniki jugoslovanskih partizanov ter jim prinesli slike Stalina in Tita, se je odnos do Slovencev v nemški vojski povsem spremenil. Američani so jih začeli strogo obravnavati kot vojne ujetnike, na betonu, ograjenem z žično ograjo, so čakali, da jih pošljejo v Jugoslavijo. Ko so prišli v domovino, je to zanje pomenilo novo ujetništvo. Kot mobiliziranci nemške vojske so morali prestajati javno sramotenje in trpinčenje. Jernej je vendarle ostal živ, njegov brat pa je končal v Kočevskem rogu. Izjemna pripoved Jerneja Vombergarja je zgodba o strahotah vojne in obenem sporočilo, kako velika vrednota je mir.
»Čudno je bilo takrat, jaz sem imel izredno srečo, da sem živ ostal,« se spominja zdaj skoraj stoletni France Erce iz Vodic na Gorenjskem. V zanimivem pričevanju nas popelje v čas po prvi svetovni vojni, ko je ministriral na Šmarni gori, Vodice pa so bile še zmeraj znane zaradi lažne vidkinje Johance, ki je hlinila kristusove rane in kar dolgo časa ljudi vodila za nos. France je užival brezskrbno otroštvo, doma so imeli trgovino in gostilno, v mladih letih je postal igralec v ljudskih igrah in atlet – dejaven športnik v telovadnem društvu Orel. Po nemški okupaciji je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto v Besarabijo. Tam si je prestrelil roko, poslali so ga v vojaško bolnišnico, nato pa na fronto na Poljsko. Ob prvem dopustu se je pridružil gorenjskim domobrancem na Smledniku ter se ob koncu vojne z njimi umaknil na Koroško. Angleži so jih z zvijačo, češ da gredo v Italijo, strpali na vlak za Jugoslavijo, kjer so padli v roke titovim partizanom. France je bil najprej zaprt v škofjeloškem gradu in pozneje v Šentvidu. Od tam so jih odvažali na morišča. Franc je zaradi starosti sodil v kategorijo ujetnikov, ki jih je komunistična oblast načrtno pobijala, toda po posredovanju dekleta iz partizanske družine so ga poslali domov. Vendar ni imel miru, saj ga je politična policija Udba stalno nadzirala in šikanirala ter zahtevala, da vohuni zanje. France se je skrival, nato so ga ujeli in obsodili na tri leta zapora. Po prihodu iz zapora je moral odslužiti vojaški rok, potem pa se je življenje zanj za silo uredilo, ustvaril si je družino. Pravo svobodo pa je užil šele po letu 1990, ko je padel komunizem in smo dobili samostojno državo, kar je bilo Francetu v veliko veselje.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili vaščanoma in prijateljema Marjanu Premrlu in Jožetu Pižentu, ki ju druži pesem, kar bomo v pričevanju tudi slišali. Doma sta iz Šembida, sedaj Podnanosa, slikovite primorske vasi ob vstopu v Vipavsko dolino. Marjan Premrl izhaja iz zavedne slovenske družine, ki ji vojni čas ni prizanašal. Njegov brat je bil poznejši narodni heroj Janko Premrl Vojko, ki naj bi padel v spopadu z italijanskim okupatorjem, a Marjan bo v pričevanju razkril družinsko vedenje o Vojkovi smrti, ki pravi, da ni bil pokončan od sovražne, ampak od partizanske krogle. Delovanje med ljudmi priljubljenega Janka Premrla je temeljilo na primorskem antifašizmu brez ideoloških primesi, kar pa komunističnim komisarjem, ki so prišli na Primorsko iz Ljubljane ni bilo po godu. Na Janka Premrla so Italijani razpisali visoko nagrado, požgali so jim družinsko hišo, starše zaprli in tudi Marjan je bil kot dijak deležen tepeža in zasliševanja italijanske policije v Gorici. Ob koncu vojne je žrtev umikajočih četnikov postala še Marjanova sestra. Premrl bo v pričevanju obudil tudi spomin na svojega strica, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla, ki je najbolj znan kot avtor glasbe za slovensko himno. Pričevanju Premrla se je pridružil izredno zanimivi sogovornik Jože Pižent, ki je bil rojen na planoti Nanos nad Vipavsko dolino. Po pojavu partizanov so Italijani tudi njihovo hišo zažgali tako, da so se zatekli v Šembid, kjer živi še danes. Oba z Marjanom sta odlična in še vedno aktivna pevca, za nas sta se sprehodila po »gasah« starodavne vasi do cerkve Sv. Vida, kje sta še vedno aktivna v cerkvenem zboru.
V tokratnem pričevanju prisluhnemo dvema Slovenkama, 96-letni Francki Anžin in 97-letni Ani Aniti Pleško, ki ju je življenjska pot odpeljala v Melbourne v Avstralijo. V pretresljivi izpovedi obeh se krivica in bolečina prepletata z ljubeznijo, dobroto in vero. Francka je bila rojena v Srednjih Jaršah leta 1922 v družini z osmimi otroki. Oče se je v prvi svetovni vojni bojeval v Galiciji in je otrokom pogosto pripovedoval zgodbe o tistem času. Družino je preživljal z izdelovanjem vozov in lestev. Francka se spominja trdega življenja. Kot najstarejša v družini je že 15-letna začela delati v mokri predilnici Induplati v Jaršah. Potem ko so med vojno brate mobilizirali partizani, so okupatorji družino izselili v bližino Münchna. Kmalu so Nemci zajeli tudi brate in ti so med vojno izkusili različna taborišča. Francka pove, da po osvoboditvi ni želela živeti v komunističnem režimu. Po materini smrti se je izselila in si srečo našla v Avstraliji, kjer že vrsto let aktivno sodeluje v slovenski skupnosti v Melbournu in je njena pomembna članica. Anita Ana Pleško, rojena Mali leta 1921 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici, se je rodila v družini s štirimi otroki. Pove, da se je njen oče boril na soški fronti v prvi svetovni vojni in celo poveljeval skupini vojakov. Mati je družino preživljala s šivanjem, ker je oče delal kot telegrafist na državni železnici, pa se je družina pogosto selila. Čeprav je družina pomagala partizanom, so jim po vojni zasegli premoženje, starše pa zaprli, jih zasliševali in trpinčili. Anita se spominja strahu, groze in šikaniranja, ki ga je morala prestajati tudi sama. S pomočjo prijateljev – teh pa je bilo v novem režimu veliko manj in nikoli nisi vedel, kdo vohuni in spletkari proti tebi – je rešila starše in s svojim možem, s katerim se je poročila še med vojno, srečno zaživela šele v Melbournu v Avstraliji
Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine nam ponuja izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov. Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina. Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd, po koncu vojne pa je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci. Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala. Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena. Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.
Vinko Ovijač se je rodil v revni kmečki družini v Trbojah na Gorenjskem. Mati je bila zelo dobra in topla, oče, ki je bil vojak v prvi svetovni vojni na soški fronti, pa je bil precej strog. Po nemški okupaciji leta 1941 so 21-letnega Vinka kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje in mobilizirali v nemško vojsko. Pozneje so ga iz kraja v okolici Dunaja poslali na fronto v Italijo, kjer so Nemci skušali zaustaviti prodor Anglo-Američanov. V Milanu si je pri nekem transportu poškodoval čeljust in končal v vojaški bolnišnici, nato so ga poslali domov na dopust. Na fronto se ni več hotel vrniti, zato se je pridružil gorenjskim domobrancem. Sodeloval je v več bojih ter se ob koncu vojne skupaj s svojo enoto umaknil čez Ljubelj na avstrijsko Koroško. Vendar se Vinko tam ni več vključil v enoto in zato je preživel. Glavnino gorenjskih domobrancev so namreč Angleži z zvijačo vrnili Titovi vojski, ta je potem večino pomorila na Teharjah, v Kočevskem Rogu in drugod. Že tri mesece po koncu vojne sta skupaj z mlado ženo pobegnila in preko begunskega taborišča odšla v Venezuelo, tam so se jima rodili trije otroci. V Venezueli so si zgradili hišo in Vinko je kar dobro zaslužil, vendar svojih otrok ne bi mogel šolati, zato so se preselili v Avstralijo. Začetki so bili zelo težki, vendar so se razmere kmalu izboljšale. Slovenska društva in zlasti slovenska cerkev so bili v največjo oporo novim priseljencem. Vinko Ovijač je postal nepogrešljiv član slovenske skupnosti v Sydneyju. Priseljence so žal razdvajale politične delitve, ki so bile spodbujene iz Jugoslavije. Ta je vohunila zlasti za političnimi emigranti, toda po letu 1990 so se zadeve umirile. Vinko spremlja dogajanje v Sloveniji in je do razmer v domovini precej kritičen in razočaran, saj pravi, da se po 28 letih Slovenija še ni izvila iz komunističnega primeža. Pogovoru se je na kratko pridružila tudi Vinkova hči Olga Lah, ki je bila rojena v Venezueli. Poročena je s Slovencem in z veseljem pove, da so tudi njuni otroci navdušeni nad Slovenijo in slovensko glasbo ter z veseljem prihajajo v domovino svojih prednikov.
Rudi Brežnik je bil rojen leta 1934 v znameniti podjetniški družini Brežnikovih iz Šentjurja pri Celju. Njegova babica je bila avstrijskega rodu, stari oče pa trgovec. Doma so govorili nemško in slovensko, vendar so bili vzgojeni kot zavedni Slovenci. Za očeta pravi, da je bil razmišljajoč človek, mama pa je imela v večji meri v rokah družinsko ekonomijo. Pred vojno so dobro poslovali, saj je družina občini podarila zemljišče za postavitev avtomatske tehtnice za kmetijske pridelke, ki so jih kmetje potem v veliki meri prodajali prav Brežnikovim. Rudi je kot otrok doživel nemško okupacijo in represijo. Vojaki so se naselili tudi v njihovi hiši, vendar so bili disciplinirani in jim niso delali težav. Eden od stricev je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se po dopustu ni hotel vrniti na rusko fronto in je zbežal v partizane. Ko je padel, je šel Rudi skupaj z mamo in dobri dve leti mlajšim bratom Fredom na partizanski pogreb, ki se mu je močno vtisnil v spomin. Babico je po koncu vojne nova oblast zaprla na Teharjah, mami jo je uspelo obiskati, toda kmalu je za babico izginila vsaka sled. Bila je žrtev povojnih pobojev, podobno kot številni predvsem premožnejši prebivalci okoliških vasi in trgov. Njen greh je bil večje premoženje, pa tudi avstrijske korenine. Nova oblast jim je s tem izgovorom vzela premoženje. Rudijeva mama je vodila gostilno in bila zelo podjetna ter je med vojno pomagala partizanom, po vojni pa se je le s težavo prebijala skozi življenje. Kljub temu si je z vsemi močmi prizadevala, da bi izšolala oba sinova. Rudiju še danes odmevajo njene besede ki so postale njegovo vodilo skozi življenje: »Uči se, saj ti znanja nihče ne more vzeti.« Rudijev oče se je zatekel v Avstrijo in je kmalu potem, ko je videl, kakšen režim vlada v Jugoslaviji, emigriral v Avstralijo ter družini pomagal, kolikor je bilo mogoče. Pozneje, se mu je pridružil tudi Rudi in nato še ostali, tako je bila družina zopet združena. Za Avstralijo Rudi pravi, da je bila zanje kakor obljubljena dežela, v kateri te nihče ne vpraša, kakšne vere si, kakšno je tvoje politično prepričanje. Vsi imajo možnost, za napredek. V Avstraliji si v pravem pomenu svoboden človek, tega pa pri vas ne poznate, še doda Rudi Brežnik. S svojim znanjem in inovativnostjo si je ustvaril visokotehnološko podjetje, poučeval pa je tudi kot tehnični učitelj na Sydney Technical College-u. Čeprav je v Avstraliji zaživel svobodno in uspešno življenje, se je z represijami novega režima srečeval vedno, kadar je obiskal domovino. Novačili so ga za sodelovanje, da bi režimu poročal o delu zavednih, slovenskih rojakov v Avstraliji, kar je z nasmehom zavračal. Rudi je trdno zasidran v avstralsko družbo, vendar zvest in dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju.
Pripoved Franceta Turšiča, ki živi v Parizu, sodi med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. Ob napadu na Jugoslavijo so očeta mobilizirali v kraljevo gardo, prišli so Italijani, narodno zavedni župnik Turk pa je sprva ljudi spodbujal, naj pomagajo upornikom v gozdu, ker da se borijo za svobodo vseh. Vendar se je odnos do partizanov povsem spremenil, ko so ti začeli pobijati slovenske ljudi, še posebej so se odvrnili od njih po krvavem uboju kovačevega sina Janeza Hitija in njegovega brata. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, spoznali so, da se morajo partizanom upreti. France pove, da je izginilo veliko domačinov, marsikateri je končal v bližnjem Mihčevem breznu ali Krimski jami. Vodstvo vaške straže v Begu
Pričevanje Stanka in Mary Prosenak je izredno zanimiva pripoved o slovenskem človeku, ki se preizkušnjam navkljub zna postaviti zase in si odpreti vrata v boljšo prihodnost. Mary je potomka tistih redkih Slovencev, ki so se v Avstralijo preselili že pred drugo svetovno vojno. Stanko pa je bil rojen v delavski družini v Slovenski Bistrici. Oče je bil mizar in z dodatnim zaslužkom v tovarni Impol je preživljal družino. Stanko je obiskoval nemško šolo in še danes se spominja, kako so se ob letalskih napadih spuščali po žlebovih in iz šole bežali domov. V Slovenski Bistrici je bilo veliko nemške vojske, zato so partizani prihajali ponoči in odpeljali tudi njegovega očeta, ta pa se je kmalu vrnil in delal pri mednarodnem Rdečem križu. Velikokrat je reševal ranjence, ko so bombardirali Pragersko, kjer je bila takrat pomembna železniška postaja. Stanko pretresen pove, da je bila že eno leto svoboda, ko so neke noči mimo hiš neprestano vozili in ropotali kamioni, in slišala se je eksplozija. Naslednje jutro so ugotovili, da je izginilo veliko prebivalcev Slovenske Bistrice. Kasneje so izvedeli, da so večinoma izobražence, premožne meščane, ljudi nemškega rodu in ujetnike strpali v bunker za tovarno Impol in jih pokončali. To je bil zadnji večji pomor, ki so ga zagrešile komunistične oblasti v Sloveniji januarja 1946. V dveh bunkerjih so po letu 2000 odkopali posmrtne ostanke kar 431 premožnejših meščanov iz Slovenske Bistrice in okoliških krajev. Med ljudmi je še posebej po teh umorih zavladal strah. Mati jim je zabičala, naj o tem molčijo. Leta 1947 so jim oznovci odpeljali očeta, nova oblast pa jih je vrgla iz hiše. Ko se je oče po dobrih dveh letih vrnil iz ujetništva in s prisilnega dela, je bil uničen in zagrenjen. Stanko pove, da teroriziranja še zdaleč ni bilo konec. Bili so zaznamovani in spominja se, da je bil prikrajšan za kozarec mleka v šoli le zato, ker niso bili po volji režimu. Pričevanju se pridruži tudi žena Mary, ki je bila rojena v Avstraliji, vendar njene korenine segajo v Beneško Slovenijo in zna še vedno govoriti »po naše« ter zapeti tudi kakšno beneško pesem. Pričevanje Stanka in Mary je bogata pripoved o trdem delu, o krčevitem boju za slovenstvo in moči mladih Slovencev, ki so si v tujini ustvarili lepše življenje. Ob prvih obiskih v Sloveniji je Stanka vedno iskala Udba in ga zasliševala, vendar se jih ni bal in jim je marsikaj vrgel v obraz. Iskriva pričevalca sta si v Avstraliji ustvarila lepo družino. Danes sta dejavna člana slovenske skupnosti v Melbournu in velika podpornika slovenske cerkve. Stanko pa je posebej odločno deloval v času osamosvajanja Slovenije, ko so Slovenci iz Avstralije tudi pomagali pri vzpostavljanju slovenske demokracije. Čeprav so otroci in vnuki pognali korenine v Avstraliji, Prosenakova prvotne korenine še vedno čutita in negujeta vezi s sorodniki v Sloveniji in Beneški Sloveniji.
Ivan Legiša, pesnik in zaveden Slovenec, se je rodil leta 1934 v Medji vasi, na kraški kmetiji pri Šuškulov, kot so rekli po domače. Oče je bil v prvi svetovni vojni ranjen in je ostal invalid, vendar je kljub temu svojo družino preživljal z delom v ladjedelnici v Tržiču. Doma so bili zelo zavedni in ves čas izpostavljeni pritiskom menjajočih se oblasti. Ivan je najprej obiskoval italijansko osnovno šolo, ki so jo leta 1943 skupaj z vasjo požgali, po vojni pa nadaljeval v slovenski šoli. Po končani gimnaziji v Trstu je odšel na učiteljišče, študija ni končal, zato je delal na avtobusih. Njegov brat je po priključitvi Trsta k Italiji leta 1954 odšel v Avstralijo in Ivan mu je sledil čez slabi dve leti. V Seymourju se je najprej izučil za strojevodjo, vendar se je kasneje z bratovim posredovanjem zaposlil v železarni v kraju Port Kemblo, tam je ostal tri leta in nato odšel v Snežne gore. Kljub številnim selitvam je spoznal Slovenko in se z njo poročil. Z Roziko, ki se je rodila v Markovcih pri Ptuju, sta se skupaj odselila v Južno Avstralijo in tam začela delati z opali. Po devetih letih sta se skupaj s sinovoma preselila v Adelajdo. Ivan Legiša je svoje trpljenje in muke prenašal kleno in pokončno. Pisati je začel že v gimnaziji in si tako lajšal bolečino zaradi zatiranja. K pisanju ga je ponovno spodbudil misijonar dr. Ivan Mikala v Snežnih gorah. Poleg objav v mesečniku Misli je Ivan izdal šest zvezkov poezije, pesniški zbirki Jesensko listje in Ocvirke in kot zadnjo pripoved Županov Žiga. Ivan Legiša je eden od stebrov slovenske skupnosti v Adelajdi. Čeprav daleč od slovenskih šol in domovine, ni le ohranil slovenskega jezika, ampak ga zna v pesmih in zapisih tudi izvrstno uporabljati.
Angela Kajnih, poročena Dodič, se je rodila leta 1938 v vasi Grabonoš, v fari svetega Jurija ob Ščavnici. Njeno otroštvo je zaznamovala nemška okupacija, obiskovala je nemški vrtec. Vendar pa se ne spomni, da bi takrat ljudje trpeli lakoto. Vsesplošno pomanjkanje je nastopilo po vojni, ko bi morala zavladati svoboda. V šoli so nekega jutra, sprva razposajeni pred učiteljevim prihodom, vsi otroci obnemeli. Križ, ki je bil prej na steni, je polomljen ležal na tleh, na njegovem mestu pa je visela Titova slika. Pozneje je prišel šolski nadzornik in otrokom v zadregi povedal, da jih morajo odslej učiti, da Boga ni. Usodni udarec za Angelino družino je bila smrt matere. Očetova ponovna poroka jo je pognala v svet. Njen prvi pobeg se je končal klavrno, saj je njen oče prijavil, da pogreša svojo hčer in kolo, zato so jo miličniki poiskali in privedli domov. Temperamentna Angela je očetu zagrozila in ponovno odšla od doma. Pot jo je vodila prek Radgone in taborišča v Salzburgu v Genovo, od tam pa je z ladjo odpotovala v Avstralijo. Spominja se strašne vročine in nevzdržnih razmer, ko so po prihodu najprej bivali v skromnih lesenih barakah. Z veliko hvaležnostjo pripoveduje o frančiškanu patru Baziliju, ki je mladim slovenskim beguncem pomagal na različne načine. Iskal jim je službo, bivališče in jim nudil duhovno oskrbo. Angela se je v Avstraliji poročila s Slovencem in si ustvarila družino. Z možem sta veliko prispevala, da je v Adelajdi zaživela slovenska skupnost. Ta je priskrbela tudi finančna sredstva, da so zgradili cerkev in poskrbeli za duhovnika. Angela je pomagala tako, da se je lotila prodaje toplih napitkov in hrane. Pričevanje Angele Dodič je polno upanja, življenjske moči in vere, zato gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega.
»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska. Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih. Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.
Izjemna življenjska zgodba in pripovedna moč nekdanjega partizana in potem političnega preganjanca, Jožeta Košoroka, bo zanesljivo navdušila številne gledalce. Jože, doma iz Lončarjevega Dola pri Sevnici, je otroštvo preživljal na majhni kmetiji s štirimi brati in sestrami v skromnih razmerah. Oče je bil železničar, mama se je ukvarjala z lončarstvom za nekaj dodatnega zaslužka, Jože pa je pasel edino kravo. Mladost so zaznamovali spomini strica, ki se je boril v prvi svetovni vojni in je pripovedoval o svojih doživetjih na Soški fronti. Stričevo enoto je obiskal cesar Karel in ga tudi osebno nagovoril. Jože je odraščali v krščanski in močno domoljubni družini, kar se je zlasti pokazalo po nemški okupaciji leta 1941. Otroke je teroriziral in potujčeval nemški učitelj. Okupatorji so Jožeta kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje, a je ob prvi priložnosti pobegnil in se pridružil partizanom. Sprva je bil srečen in ponosen, da je v partizanski enoti, vendar je kmalu sledilo razočaranje, ko je videl velike razlike med partizani in oficirji. Kot mladenič je postal pogumen mitraljezec in se udeležil številnih spopadov. Bolj kot se je bližal konec vojne bolj so se Jožetove predstave o osvoboditvi razblinjale, saj se je razraščalo nasilje in tudi v partizanskih vrstah je bil prisoten strah. Pozneje je Jože po nekaj usposabljanjih postal bolničar in se dobro uživel v svoje poslanstvo. Zelo lepe spomine ima na partizanske zdravnike in njihovo požrtvovalnost. Tudi po vojni je delal v vojaški bolnici, sprva tudi kot politični agitator, a prišlo je do usodnega trenutka, ko je daroval kri obolelemu nemškemu ujetniku. Medtem ko je on, kot mlad fant razmišljal, da je vojne pač konec in da je dolžnost pomagati sočloveku, ga je komunistično vodstvo bolnišnice obtožilo pomoči sovražniku. Uvidel je da s svobodo ne bo nič in da bo prostost potrebno poiskati čez mejo. Pristal je v Avstraliji, si ustvaril družino in boljše življenje. A navezanost na domači kraj, ki je trpel pod diktaturo, je ostala. Jože Košorok je bil izjemno angažiran pri idejah in pri podpori demokratičnim gibanjem v Sloveniji, o čemer bo tudi spregovoril v pričevanju. Njegove številne pobude za slovensko samostojnost in demokracijo so bile zelo pionirske. Ostaja dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju in dobrotnik različnim humanitarnim projektom. Zaradi bolezni v družini je bil deležen velikih preizkušenj, a je vse sprejemal z globoko vero in neusahljivim optimizmom, ki veje tudi iz pričevanja tega 90-letnega "mladeniča."
Tokrat v pričevanju prisluhnemo srčni izpovedi zakoncev Jožeta in Marije Prinčič, ki sta zaradi brezizhodnih razmer v domovini zbežala čez mejo v svobodni svet in si tam s trdim delom ustvarila družino in blagostanje. Jože je doma iz zavedne slovenske družine v Goriških Brdih. Beg čez mejo mu je za vedno spremenil življenje, a navezanost na domači kraj, starše in brate ostaja do danes. Jože ne more pozabiti svojih požrtvovalnih staršev, posebno očeta, ki mu je bil svetel zgled – kakršen bi rad postal tudi sam. Marija, rojena Butinar, prihaja iz Hrušice na Primorskem. Kot sama pravi, njene lepe vasi ne bo nikoli pozabila, čeprav je komaj 17-letna zapustila mamo, očeta in brata ter odšla v svet iskat boljše življenje. V italijanskih begunskih taboriščih za prebežnike iz komunističnih držav sta se Marica in Jože spoznala in se hitro poročila. Kmalu po prihodu v Avstralijo se jima je rodila hčerka in sledil je tudi sin. V tokratnem pričevanju gre za ganljivo izpoved zakoncev, ki sta si navkljub vsem preizkušnjam ustvarila družino in dobro življenje daleč od rodnega doma in domačih. Trdo delo, ki sta ga bila vajena od doma, poštenost in zvestoba veri in narodu je bila tisto, kar jima je omogočilo uspeh in sožitje v slovenski skupnosti v Sydneyju, kjer sta še vedno aktivna. Čeprav so domači in domovina daleč, ostajajo v njunih srcih
Pripoved Danila Kreševiča ponudi dragocen vpogled v dejansko dogajanja na Primorskem med vojno in po njej. Nepopisno navdušenje, obljube in velika pričakovanja po vojni so se hitro razblinila in ljudje so v povojni Jugoslaviji zaživeli v velikem pomanjkanju in strahu pred režimom. Rojen je bil leta 1935 v Račicah v Brkinih, ki so bili takrat pod Italijo. Prihaja iz velike družine devetih otrok. Njegovi starši so bili podjetni in so imeli trgovino. Ko je začela vojna so njegove starejše brate mobilizirali v italijansko vojsko, a nekaterim je uspelo pobegnili v partizane. Danilo se spominja, da so bili osvoboditve zelo veseli in so se nadejali svobode in lepšega življenja. Čeprav so bili bratje v partizanskih vrstah jim je povojni komunistični režim zasegel trgovino in zaprl očeta. Zapor v Sežani je bil za očeta usoden, saj je za posledicami trpljenja kmalu umrl. Po vojni pa se je vzdušje zelo spremenilo tudi med domačini. Predvojna sproščenost, prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi se je razblinilo. Prevladal je strah kdaj bo kdo kaj napačnega rekel in kdo ga bo prijavil. Življenje je bilo težko in postopoma so se vasi začele prazniti – zlasti mladi so množično bežali iz socialističnega »raja« v Italijo in naprej po svetu. Tako je tudi iz njihove družine 9 otrok kar 7 zapustilo domovino in zbežalo s trebuhom za kruhom. Danilo pove, da je v času 1948/49 iz njegove vasi in okolice pobegnilo okoli 120 mladih fantov. On sam je po begu čez mejo pristal v begunskem taborišču, kjer so vladale težke razmere. Naposled je prispel v Avstralijo, kjer si je s pridnim delom in zavzetostjo ustvaril družino ter uredil življenje. Ima štiri otroke in kopico vnukov, zelo pa ga je prizadela nedavna smrt soproge. Danilo Kreševič je zvest član in podpornik slovenske cerkve v Adelajdi. Bil je tudi pomemben sodelavec in pobudnik za nastanek slovenksega društva, kjer vseskozi radodarno in aktivno sodeluje. Čeprav je kot mladenič odšel v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje, se mu orosijo oči, ko se spomni domovine, saj je njegovo srce še vedno močno vezano na Slovenijo.
Pričevanje Albine in Branka Kalc je med najbolj atraktivnimi, saj sta njuni življenjski zgodbi prepletata z optimizmom in celo humorjem, ki nam veliko pove o sproščenem življenju naših izseljencev v Avstraliji. Oba pričevalca prihajata iz okolice Ilirske Bistrice in danes živita v Adelajdi. Albina, rojena Vičič leta 1937, je zelo zgodaj izgubila starše in svoje rano otroštvo z bratom in sestro preživela pri babici, kjer je doživela tudi nemški požig vasi. Ves čas so živeli zelo skromno, vojna pa jih je pahnila v še večjo revščino in različne oblike zatiranja in tudi konec vojne ni prinese prave svobode. Zato je Albina kmalu po smrti babice odšla s trebuhom za kruhom v svet, v drugem poskusu uspela zbežati čez mejo in pristala v Avstraliji, kjer je spoznala tudi moža. Branko Kalc, ki se je leta 1934 rodil v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, se kot otrok spominja grozot vojne in množice nemških vojakov, ki so se ob koncu vojne umikal. Kot otrok je bil priča posledicam povojnih pobojev, saj so trupla ujetih Nemcev ležala vsepovsod. Branko se spominja, kako so bili starši in sploh starejša generacija sprva navdušeni potem pa razočarani nad delovanjem nove oblasti, saj ni bilo niti približno tako, kot so obljubljali med vojno. Bila je revščina, lakota, pomanjkanje ob vsem tem pa še pritiski komunistične oblasti, ki je ljudi silila v svoje politične projekte. Sklenil je, da pobegne čez mejo, kot so to storili že mnogi pred njim in za njim. V Brkinih, pove z žalostjo, so se takrat po vojni, ko je nastopila »svoboda« izpraznile vasi. Odhajali so seveda mladi fantje in dekleta in ti kraji si do danes niso opomogli. Branko je v Avstralijo prišel iz Barija, kamor se je kot prevajalec umaknil iz Trsta, saj mu je bila udba za petami. V Avstraliji sta se z Albino poročila, dobila dve hčeri in sedaj že vnuke. Oba sta bila zelo dejavna v slovenski skupnosti in župniji, najprej v Sydneyu, sedaj pa v Adelaidi. Avstralije jima je omogočila dober zaslužek tako, da sta potovala po celem svetu. Prav v času vojne za Slovenijo sta bila v domovini, kjer se je Branko celo prijavil za Teritorialno obrambo. Avstralija je njun drugi dom, prvi pa ostaja v srcu in spominih vedno le Slovenija.
Življenjska zgodba Anice Lah je ena najbolj pretresljivih. Rojena je leta 1938 v Plajnskem pri Majšperku, mati jo je zapustila, ko je bila stara devet mesecev. Na svoje otroštvo pri očetu ima trpke spomine, saj je bila kot nezakonski hči zaznamovana in pogosto nesprejeta. Bila je samorastnik in začela služiti že zelo zgodaj. Verjela je obljubam bogatega kmeta, da bo zanjo na njihovi kmetiji življenje boljše in tudi obeti, da se bo pri njegovi ženi izučila za šiviljo so bili mamljivi. Kmalu je izkusila kruto realnost, saj so z njo zelo grobo ravnali in jo grdo izkoriščali. Zaradi preobilice kmečkega dela je velikokrat zamudila pouk ali sploh ni smela oditi v šolo. 18-letna se je odločila, da si bo košček sreče poiskala drugje in je s prijatelji pobegnila čez mejo v Avstrijo, kjer so se nadaljevale nove preizkušnje. Izkusila je avstrijska delovna taborišča, zaslišanja in zapore ter nenazadnje le prispela v Avstralijo, ki je sprejemala samo mlade, zdrave ljudi. Nemudoma je pričela delati in se prilagajati novi deželi. Bilo je težko, vendar ni obupala. Kmalu je tudi spoznala moža Slovenca in skupaj sta zgradila farmo in si ustvarila družino. Anica živi danes v Adelaidi in še vedno rada obišče in je del aktivne slovenske skupnosti, ki še živi v Avstraliji.
Neveljaven email naslov
