Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vinko Ovijač se je rodil v revni kmečki družini v Trbojah na Gorenjskem. Mati je bila zelo dobra in topla, oče, ki je bil vojak v prvi svetovni vojni na soški fronti, pa je bil precej strog. Po nemški okupaciji leta 1941 so 21-letnega Vinka kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje in mobilizirali v nemško vojsko. Pozneje so ga iz kraja v okolici Dunaja poslali na fronto v Italijo, kjer so Nemci skušali zaustaviti prodor Anglo-Američanov. V Milanu si je pri nekem transportu poškodoval čeljust in končal v vojaški bolnišnici, nato so ga poslali domov na dopust. Na fronto se ni več hotel vrniti, zato se je pridružil gorenjskim domobrancem. Sodeloval je v več bojih ter se ob koncu vojne skupaj s svojo enoto umaknil čez Ljubelj na avstrijsko Koroško. Vendar se Vinko tam ni več vključil v enoto in zato je preživel. Glavnino gorenjskih domobrancev so namreč Angleži z zvijačo vrnili Titovi vojski, ta je potem večino pomorila na Teharjah, v Kočevskem Rogu in drugod. Že tri mesece po koncu vojne sta skupaj z mlado ženo pobegnila in preko begunskega taborišča odšla v Venezuelo, tam so se jima rodili trije otroci. V Venezueli so si zgradili hišo in Vinko je kar dobro zaslužil, vendar svojih otrok ne bi mogel šolati, zato so se preselili v Avstralijo. Začetki so bili zelo težki, vendar so se razmere kmalu izboljšale. Slovenska društva in zlasti slovenska cerkev so bili v največjo oporo novim priseljencem. Vinko Ovijač je postal nepogrešljiv član slovenske skupnosti v Sydneyju. Priseljence so žal razdvajale politične delitve, ki so bile spodbujene iz Jugoslavije. Ta je vohunila zlasti za političnimi emigranti, toda po letu 1990 so se zadeve umirile. Vinko spremlja dogajanje v Sloveniji in je do razmer v domovini precej kritičen in razočaran, saj pravi, da se po 28 letih Slovenija še ni izvila iz komunističnega primeža. Pogovoru se je na kratko pridružila tudi Vinkova hči Olga Lah, ki je bila rojena v Venezueli. Poročena je s Slovencem in z veseljem pove, da so tudi njuni otroci navdušeni nad Slovenijo in slovensko glasbo ter z veseljem prihajajo v domovino svojih prednikov.
Rudi Brežnik je bil rojen leta 1934 v znameniti podjetniški družini Brežnikovih iz Šentjurja pri Celju. Njegova babica je bila avstrijskega rodu, stari oče pa trgovec. Doma so govorili nemško in slovensko, vendar so bili vzgojeni kot zavedni Slovenci. Za očeta pravi, da je bil razmišljajoč človek, mama pa je imela v večji meri v rokah družinsko ekonomijo. Pred vojno so dobro poslovali, saj je družina občini podarila zemljišče za postavitev avtomatske tehtnice za kmetijske pridelke, ki so jih kmetje potem v veliki meri prodajali prav Brežnikovim. Rudi je kot otrok doživel nemško okupacijo in represijo. Vojaki so se naselili tudi v njihovi hiši, vendar so bili disciplinirani in jim niso delali težav. Eden od stricev je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se po dopustu ni hotel vrniti na rusko fronto in je zbežal v partizane. Ko je padel, je šel Rudi skupaj z mamo in dobri dve leti mlajšim bratom Fredom na partizanski pogreb, ki se mu je močno vtisnil v spomin. Babico je po koncu vojne nova oblast zaprla na Teharjah, mami jo je uspelo obiskati, toda kmalu je za babico izginila vsaka sled. Bila je žrtev povojnih pobojev, podobno kot številni predvsem premožnejši prebivalci okoliških vasi in trgov. Njen greh je bil večje premoženje, pa tudi avstrijske korenine. Nova oblast jim je s tem izgovorom vzela premoženje. Rudijeva mama je vodila gostilno in bila zelo podjetna ter je med vojno pomagala partizanom, po vojni pa se je le s težavo prebijala skozi življenje. Kljub temu si je z vsemi močmi prizadevala, da bi izšolala oba sinova. Rudiju še danes odmevajo njene besede ki so postale njegovo vodilo skozi življenje: »Uči se, saj ti znanja nihče ne more vzeti.« Rudijev oče se je zatekel v Avstrijo in je kmalu potem, ko je videl, kakšen režim vlada v Jugoslaviji, emigriral v Avstralijo ter družini pomagal, kolikor je bilo mogoče. Pozneje, se mu je pridružil tudi Rudi in nato še ostali, tako je bila družina zopet združena. Za Avstralijo Rudi pravi, da je bila zanje kakor obljubljena dežela, v kateri te nihče ne vpraša, kakšne vere si, kakšno je tvoje politično prepričanje. Vsi imajo možnost, za napredek. V Avstraliji si v pravem pomenu svoboden človek, tega pa pri vas ne poznate, še doda Rudi Brežnik. S svojim znanjem in inovativnostjo si je ustvaril visokotehnološko podjetje, poučeval pa je tudi kot tehnični učitelj na Sydney Technical College-u. Čeprav je v Avstraliji zaživel svobodno in uspešno življenje, se je z represijami novega režima srečeval vedno, kadar je obiskal domovino. Novačili so ga za sodelovanje, da bi režimu poročal o delu zavednih, slovenskih rojakov v Avstraliji, kar je z nasmehom zavračal. Rudi je trdno zasidran v avstralsko družbo, vendar zvest in dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju.
Pripoved Franceta Turšiča, ki živi v Parizu, sodi med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. Ob napadu na Jugoslavijo so očeta mobilizirali v kraljevo gardo, prišli so Italijani, narodno zavedni župnik Turk pa je sprva ljudi spodbujal, naj pomagajo upornikom v gozdu, ker da se borijo za svobodo vseh. Vendar se je odnos do partizanov povsem spremenil, ko so ti začeli pobijati slovenske ljudi, še posebej so se odvrnili od njih po krvavem uboju kovačevega sina Janeza Hitija in njegovega brata. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, spoznali so, da se morajo partizanom upreti. France pove, da je izginilo veliko domačinov, marsikateri je končal v bližnjem Mihčevem breznu ali Krimski jami. Vodstvo vaške straže v Begu
Pričevanje Stanka in Mary Prosenak je izredno zanimiva pripoved o slovenskem človeku, ki se preizkušnjam navkljub zna postaviti zase in si odpreti vrata v boljšo prihodnost. Mary je potomka tistih redkih Slovencev, ki so se v Avstralijo preselili že pred drugo svetovno vojno. Stanko pa je bil rojen v delavski družini v Slovenski Bistrici. Oče je bil mizar in z dodatnim zaslužkom v tovarni Impol je preživljal družino. Stanko je obiskoval nemško šolo in še danes se spominja, kako so se ob letalskih napadih spuščali po žlebovih in iz šole bežali domov. V Slovenski Bistrici je bilo veliko nemške vojske, zato so partizani prihajali ponoči in odpeljali tudi njegovega očeta, ta pa se je kmalu vrnil in delal pri mednarodnem Rdečem križu. Velikokrat je reševal ranjence, ko so bombardirali Pragersko, kjer je bila takrat pomembna železniška postaja. Stanko pretresen pove, da je bila že eno leto svoboda, ko so neke noči mimo hiš neprestano vozili in ropotali kamioni, in slišala se je eksplozija. Naslednje jutro so ugotovili, da je izginilo veliko prebivalcev Slovenske Bistrice. Kasneje so izvedeli, da so večinoma izobražence, premožne meščane, ljudi nemškega rodu in ujetnike strpali v bunker za tovarno Impol in jih pokončali. To je bil zadnji večji pomor, ki so ga zagrešile komunistične oblasti v Sloveniji januarja 1946. V dveh bunkerjih so po letu 2000 odkopali posmrtne ostanke kar 431 premožnejših meščanov iz Slovenske Bistrice in okoliških krajev. Med ljudmi je še posebej po teh umorih zavladal strah. Mati jim je zabičala, naj o tem molčijo. Leta 1947 so jim oznovci odpeljali očeta, nova oblast pa jih je vrgla iz hiše. Ko se je oče po dobrih dveh letih vrnil iz ujetništva in s prisilnega dela, je bil uničen in zagrenjen. Stanko pove, da teroriziranja še zdaleč ni bilo konec. Bili so zaznamovani in spominja se, da je bil prikrajšan za kozarec mleka v šoli le zato, ker niso bili po volji režimu. Pričevanju se pridruži tudi žena Mary, ki je bila rojena v Avstraliji, vendar njene korenine segajo v Beneško Slovenijo in zna še vedno govoriti »po naše« ter zapeti tudi kakšno beneško pesem. Pričevanje Stanka in Mary je bogata pripoved o trdem delu, o krčevitem boju za slovenstvo in moči mladih Slovencev, ki so si v tujini ustvarili lepše življenje. Ob prvih obiskih v Sloveniji je Stanka vedno iskala Udba in ga zasliševala, vendar se jih ni bal in jim je marsikaj vrgel v obraz. Iskriva pričevalca sta si v Avstraliji ustvarila lepo družino. Danes sta dejavna člana slovenske skupnosti v Melbournu in velika podpornika slovenske cerkve. Stanko pa je posebej odločno deloval v času osamosvajanja Slovenije, ko so Slovenci iz Avstralije tudi pomagali pri vzpostavljanju slovenske demokracije. Čeprav so otroci in vnuki pognali korenine v Avstraliji, Prosenakova prvotne korenine še vedno čutita in negujeta vezi s sorodniki v Sloveniji in Beneški Sloveniji.
Ivan Legiša, pesnik in zaveden Slovenec, se je rodil leta 1934 v Medji vasi, na kraški kmetiji pri Šuškulov, kot so rekli po domače. Oče je bil v prvi svetovni vojni ranjen in je ostal invalid, vendar je kljub temu svojo družino preživljal z delom v ladjedelnici v Tržiču. Doma so bili zelo zavedni in ves čas izpostavljeni pritiskom menjajočih se oblasti. Ivan je najprej obiskoval italijansko osnovno šolo, ki so jo leta 1943 skupaj z vasjo požgali, po vojni pa nadaljeval v slovenski šoli. Po končani gimnaziji v Trstu je odšel na učiteljišče, študija ni končal, zato je delal na avtobusih. Njegov brat je po priključitvi Trsta k Italiji leta 1954 odšel v Avstralijo in Ivan mu je sledil čez slabi dve leti. V Seymourju se je najprej izučil za strojevodjo, vendar se je kasneje z bratovim posredovanjem zaposlil v železarni v kraju Port Kemblo, tam je ostal tri leta in nato odšel v Snežne gore. Kljub številnim selitvam je spoznal Slovenko in se z njo poročil. Z Roziko, ki se je rodila v Markovcih pri Ptuju, sta se skupaj odselila v Južno Avstralijo in tam začela delati z opali. Po devetih letih sta se skupaj s sinovoma preselila v Adelajdo. Ivan Legiša je svoje trpljenje in muke prenašal kleno in pokončno. Pisati je začel že v gimnaziji in si tako lajšal bolečino zaradi zatiranja. K pisanju ga je ponovno spodbudil misijonar dr. Ivan Mikala v Snežnih gorah. Poleg objav v mesečniku Misli je Ivan izdal šest zvezkov poezije, pesniški zbirki Jesensko listje in Ocvirke in kot zadnjo pripoved Županov Žiga. Ivan Legiša je eden od stebrov slovenske skupnosti v Adelajdi. Čeprav daleč od slovenskih šol in domovine, ni le ohranil slovenskega jezika, ampak ga zna v pesmih in zapisih tudi izvrstno uporabljati.
Angela Kajnih, poročena Dodič, se je rodila leta 1938 v vasi Grabonoš, v fari svetega Jurija ob Ščavnici. Njeno otroštvo je zaznamovala nemška okupacija, obiskovala je nemški vrtec. Vendar pa se ne spomni, da bi takrat ljudje trpeli lakoto. Vsesplošno pomanjkanje je nastopilo po vojni, ko bi morala zavladati svoboda. V šoli so nekega jutra, sprva razposajeni pred učiteljevim prihodom, vsi otroci obnemeli. Križ, ki je bil prej na steni, je polomljen ležal na tleh, na njegovem mestu pa je visela Titova slika. Pozneje je prišel šolski nadzornik in otrokom v zadregi povedal, da jih morajo odslej učiti, da Boga ni. Usodni udarec za Angelino družino je bila smrt matere. Očetova ponovna poroka jo je pognala v svet. Njen prvi pobeg se je končal klavrno, saj je njen oče prijavil, da pogreša svojo hčer in kolo, zato so jo miličniki poiskali in privedli domov. Temperamentna Angela je očetu zagrozila in ponovno odšla od doma. Pot jo je vodila prek Radgone in taborišča v Salzburgu v Genovo, od tam pa je z ladjo odpotovala v Avstralijo. Spominja se strašne vročine in nevzdržnih razmer, ko so po prihodu najprej bivali v skromnih lesenih barakah. Z veliko hvaležnostjo pripoveduje o frančiškanu patru Baziliju, ki je mladim slovenskim beguncem pomagal na različne načine. Iskal jim je službo, bivališče in jim nudil duhovno oskrbo. Angela se je v Avstraliji poročila s Slovencem in si ustvarila družino. Z možem sta veliko prispevala, da je v Adelajdi zaživela slovenska skupnost. Ta je priskrbela tudi finančna sredstva, da so zgradili cerkev in poskrbeli za duhovnika. Angela je pomagala tako, da se je lotila prodaje toplih napitkov in hrane. Pričevanje Angele Dodič je polno upanja, življenjske moči in vere, zato gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega.
»Mora biti pa hudič tam gor, da tako bežite,« je rekel prebivalec Opčin, ko je videl mojo ženo Marijo z malim sinom v naročju in kravami, ko smo leta 1948 skrivaj bežali čez mejo v Italijo, pove 96-letni Tone Berne. Pretresljiva pripoved njega in njegove žene Marije, ki sta se oba rodila leta 1922 v Podgrajah pri Ilirski Bistrici, nas popelje daleč v zgodovino, ko je bila Primorska okupirana s strani Italije. Oba danes živita v Melbournu, kjer sta tudi zelo dejavna v slovenski skupnosti. Pri Mariji, njen dekliški priimek je Toplar, je bilo trinajstih otrok. Tone, ki pa je bil v družini daleč najmlajši, je večino časa preživel skupaj z mamo. Očeta, ki je za posledicami ujetništva med prvo svetovno vojno bolehal ter zgodaj umrl, še prej pa je delal v Ameriki, skoraj ni poznal. Tone in Marija se podrobno spomnita razmer v času fašizma in raznarodovalnega pritiska. Ko je imel Tone 19 let so ga mobilizirali Italijani in po krajšem urjenju v Milanu je bil poslan na fronto v Grčijo, kjer pa so se Italijani slabo borili. Po kapitulaciji Italije je tudi Tone padel v nemško ujetništvo. Nemci so vojne ujetnike strpali na vlak in prek Balkana prepeljali na Nizozemsko. Tako je Tone božični večer leta 1943 lačen in sestradan preživel v zaprtem vagonu na železniški postaji v Ljubljani. Takrat je bil prvič v slovenski prestolnici, a ujetnike so odpeljali naprej v Nemčijo, blizu meje z Nizozemsko, pozneje pa na Poljsko in nazadnje v Berlin, kjer je dočakal konec vojne in osvoboditev. Tone nadaljuje zanimivo pripoved, ko se peš iz Berlina odpravi proti domu in v tistih nemirnih časih doživi marsikaj zanimivega. Doma na Primorskem pa se je navkljub pričakovanjem in velikim obljubam soočil s pritiski novega režima. Oba z ženo Marijo se spominjata kako so jih silili v Komunistično partijo in potem od njih zahtevali, da poslušata pod okni kaj ljudje govorijo ter o tem poročata na partijskih sestankih. Temu se je pridružil še pritisk na kmeta, velika revščina in vsesplošno pomanjkanje, kar je veliko sposobnih mladih pognalo čez mejo v kapitalistično Italijo in naprej v svet. Tako pot sta izbrala tudi Marija in Tone, skupaj s sinom in celo z živino. Življenje jima tudi v tujini ni prizanašalo, saj sta tragično izgubila sina, vendar sta oba z globoko vero in slovensko vztrajnostjo zaživela boljše življenje v resnični svobodi, ki jo je ponujala Avstralija.
Izjemna življenjska zgodba in pripovedna moč nekdanjega partizana in potem političnega preganjanca, Jožeta Košoroka, bo zanesljivo navdušila številne gledalce. Jože, doma iz Lončarjevega Dola pri Sevnici, je otroštvo preživljal na majhni kmetiji s štirimi brati in sestrami v skromnih razmerah. Oče je bil železničar, mama se je ukvarjala z lončarstvom za nekaj dodatnega zaslužka, Jože pa je pasel edino kravo. Mladost so zaznamovali spomini strica, ki se je boril v prvi svetovni vojni in je pripovedoval o svojih doživetjih na Soški fronti. Stričevo enoto je obiskal cesar Karel in ga tudi osebno nagovoril. Jože je odraščali v krščanski in močno domoljubni družini, kar se je zlasti pokazalo po nemški okupaciji leta 1941. Otroke je teroriziral in potujčeval nemški učitelj. Okupatorji so Jožeta kmalu vpoklicali na predvojaško usposabljanje, a je ob prvi priložnosti pobegnil in se pridružil partizanom. Sprva je bil srečen in ponosen, da je v partizanski enoti, vendar je kmalu sledilo razočaranje, ko je videl velike razlike med partizani in oficirji. Kot mladenič je postal pogumen mitraljezec in se udeležil številnih spopadov. Bolj kot se je bližal konec vojne bolj so se Jožetove predstave o osvoboditvi razblinjale, saj se je razraščalo nasilje in tudi v partizanskih vrstah je bil prisoten strah. Pozneje je Jože po nekaj usposabljanjih postal bolničar in se dobro uživel v svoje poslanstvo. Zelo lepe spomine ima na partizanske zdravnike in njihovo požrtvovalnost. Tudi po vojni je delal v vojaški bolnici, sprva tudi kot politični agitator, a prišlo je do usodnega trenutka, ko je daroval kri obolelemu nemškemu ujetniku. Medtem ko je on, kot mlad fant razmišljal, da je vojne pač konec in da je dolžnost pomagati sočloveku, ga je komunistično vodstvo bolnišnice obtožilo pomoči sovražniku. Uvidel je da s svobodo ne bo nič in da bo prostost potrebno poiskati čez mejo. Pristal je v Avstraliji, si ustvaril družino in boljše življenje. A navezanost na domači kraj, ki je trpel pod diktaturo, je ostala. Jože Košorok je bil izjemno angažiran pri idejah in pri podpori demokratičnim gibanjem v Sloveniji, o čemer bo tudi spregovoril v pričevanju. Njegove številne pobude za slovensko samostojnost in demokracijo so bile zelo pionirske. Ostaja dejaven član slovenske skupnosti v Sydneyju in dobrotnik različnim humanitarnim projektom. Zaradi bolezni v družini je bil deležen velikih preizkušenj, a je vse sprejemal z globoko vero in neusahljivim optimizmom, ki veje tudi iz pričevanja tega 90-letnega "mladeniča."
Tokrat v pričevanju prisluhnemo srčni izpovedi zakoncev Jožeta in Marije Prinčič, ki sta zaradi brezizhodnih razmer v domovini zbežala čez mejo v svobodni svet in si tam s trdim delom ustvarila družino in blagostanje. Jože je doma iz zavedne slovenske družine v Goriških Brdih. Beg čez mejo mu je za vedno spremenil življenje, a navezanost na domači kraj, starše in brate ostaja do danes. Jože ne more pozabiti svojih požrtvovalnih staršev, posebno očeta, ki mu je bil svetel zgled – kakršen bi rad postal tudi sam. Marija, rojena Butinar, prihaja iz Hrušice na Primorskem. Kot sama pravi, njene lepe vasi ne bo nikoli pozabila, čeprav je komaj 17-letna zapustila mamo, očeta in brata ter odšla v svet iskat boljše življenje. V italijanskih begunskih taboriščih za prebežnike iz komunističnih držav sta se Marica in Jože spoznala in se hitro poročila. Kmalu po prihodu v Avstralijo se jima je rodila hčerka in sledil je tudi sin. V tokratnem pričevanju gre za ganljivo izpoved zakoncev, ki sta si navkljub vsem preizkušnjam ustvarila družino in dobro življenje daleč od rodnega doma in domačih. Trdo delo, ki sta ga bila vajena od doma, poštenost in zvestoba veri in narodu je bila tisto, kar jima je omogočilo uspeh in sožitje v slovenski skupnosti v Sydneyju, kjer sta še vedno aktivna. Čeprav so domači in domovina daleč, ostajajo v njunih srcih
Pripoved Danila Kreševiča ponudi dragocen vpogled v dejansko dogajanja na Primorskem med vojno in po njej. Nepopisno navdušenje, obljube in velika pričakovanja po vojni so se hitro razblinila in ljudje so v povojni Jugoslaviji zaživeli v velikem pomanjkanju in strahu pred režimom. Rojen je bil leta 1935 v Račicah v Brkinih, ki so bili takrat pod Italijo. Prihaja iz velike družine devetih otrok. Njegovi starši so bili podjetni in so imeli trgovino. Ko je začela vojna so njegove starejše brate mobilizirali v italijansko vojsko, a nekaterim je uspelo pobegnili v partizane. Danilo se spominja, da so bili osvoboditve zelo veseli in so se nadejali svobode in lepšega življenja. Čeprav so bili bratje v partizanskih vrstah jim je povojni komunistični režim zasegel trgovino in zaprl očeta. Zapor v Sežani je bil za očeta usoden, saj je za posledicami trpljenja kmalu umrl. Po vojni pa se je vzdušje zelo spremenilo tudi med domačini. Predvojna sproščenost, prijateljstvo in sodelovanje med ljudmi se je razblinilo. Prevladal je strah kdaj bo kdo kaj napačnega rekel in kdo ga bo prijavil. Življenje je bilo težko in postopoma so se vasi začele prazniti – zlasti mladi so množično bežali iz socialističnega »raja« v Italijo in naprej po svetu. Tako je tudi iz njihove družine 9 otrok kar 7 zapustilo domovino in zbežalo s trebuhom za kruhom. Danilo pove, da je v času 1948/49 iz njegove vasi in okolice pobegnilo okoli 120 mladih fantov. On sam je po begu čez mejo pristal v begunskem taborišču, kjer so vladale težke razmere. Naposled je prispel v Avstralijo, kjer si je s pridnim delom in zavzetostjo ustvaril družino ter uredil življenje. Ima štiri otroke in kopico vnukov, zelo pa ga je prizadela nedavna smrt soproge. Danilo Kreševič je zvest član in podpornik slovenske cerkve v Adelajdi. Bil je tudi pomemben sodelavec in pobudnik za nastanek slovenksega društva, kjer vseskozi radodarno in aktivno sodeluje. Čeprav je kot mladenič odšel v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje, se mu orosijo oči, ko se spomni domovine, saj je njegovo srce še vedno močno vezano na Slovenijo.
Pričevanje Albine in Branka Kalc je med najbolj atraktivnimi, saj sta njuni življenjski zgodbi prepletata z optimizmom in celo humorjem, ki nam veliko pove o sproščenem življenju naših izseljencev v Avstraliji. Oba pričevalca prihajata iz okolice Ilirske Bistrice in danes živita v Adelajdi. Albina, rojena Vičič leta 1937, je zelo zgodaj izgubila starše in svoje rano otroštvo z bratom in sestro preživela pri babici, kjer je doživela tudi nemški požig vasi. Ves čas so živeli zelo skromno, vojna pa jih je pahnila v še večjo revščino in različne oblike zatiranja in tudi konec vojne ni prinese prave svobode. Zato je Albina kmalu po smrti babice odšla s trebuhom za kruhom v svet, v drugem poskusu uspela zbežati čez mejo in pristala v Avstraliji, kjer je spoznala tudi moža. Branko Kalc, ki se je leta 1934 rodil v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, se kot otrok spominja grozot vojne in množice nemških vojakov, ki so se ob koncu vojne umikal. Kot otrok je bil priča posledicam povojnih pobojev, saj so trupla ujetih Nemcev ležala vsepovsod. Branko se spominja, kako so bili starši in sploh starejša generacija sprva navdušeni potem pa razočarani nad delovanjem nove oblasti, saj ni bilo niti približno tako, kot so obljubljali med vojno. Bila je revščina, lakota, pomanjkanje ob vsem tem pa še pritiski komunistične oblasti, ki je ljudi silila v svoje politične projekte. Sklenil je, da pobegne čez mejo, kot so to storili že mnogi pred njim in za njim. V Brkinih, pove z žalostjo, so se takrat po vojni, ko je nastopila »svoboda« izpraznile vasi. Odhajali so seveda mladi fantje in dekleta in ti kraji si do danes niso opomogli. Branko je v Avstralijo prišel iz Barija, kamor se je kot prevajalec umaknil iz Trsta, saj mu je bila udba za petami. V Avstraliji sta se z Albino poročila, dobila dve hčeri in sedaj že vnuke. Oba sta bila zelo dejavna v slovenski skupnosti in župniji, najprej v Sydneyu, sedaj pa v Adelaidi. Avstralije jima je omogočila dober zaslužek tako, da sta potovala po celem svetu. Prav v času vojne za Slovenijo sta bila v domovini, kjer se je Branko celo prijavil za Teritorialno obrambo. Avstralija je njun drugi dom, prvi pa ostaja v srcu in spominih vedno le Slovenija.
Življenjska zgodba Anice Lah je ena najbolj pretresljivih. Rojena je leta 1938 v Plajnskem pri Majšperku, mati jo je zapustila, ko je bila stara devet mesecev. Na svoje otroštvo pri očetu ima trpke spomine, saj je bila kot nezakonski hči zaznamovana in pogosto nesprejeta. Bila je samorastnik in začela služiti že zelo zgodaj. Verjela je obljubam bogatega kmeta, da bo zanjo na njihovi kmetiji življenje boljše in tudi obeti, da se bo pri njegovi ženi izučila za šiviljo so bili mamljivi. Kmalu je izkusila kruto realnost, saj so z njo zelo grobo ravnali in jo grdo izkoriščali. Zaradi preobilice kmečkega dela je velikokrat zamudila pouk ali sploh ni smela oditi v šolo. 18-letna se je odločila, da si bo košček sreče poiskala drugje in je s prijatelji pobegnila čez mejo v Avstrijo, kjer so se nadaljevale nove preizkušnje. Izkusila je avstrijska delovna taborišča, zaslišanja in zapore ter nenazadnje le prispela v Avstralijo, ki je sprejemala samo mlade, zdrave ljudi. Nemudoma je pričela delati in se prilagajati novi deželi. Bilo je težko, vendar ni obupala. Kmalu je tudi spoznala moža Slovenca in skupaj sta zgradila farmo in si ustvarila družino. Anica živi danes v Adelaidi in še vedno rada obišče in je del aktivne slovenske skupnosti, ki še živi v Avstraliji.
Kot partizan je ranjeni Virgil Gomizel ostal brez možnosti odhoda na zdravljenje v Italijo in začela se je kalvarija, ki ga je zanesla tudi v bolnico na Hrvaškem. Tik pred koncem vojne, je uspel priti domov na Kras. Postal je perspektiven kader nove oblasti, član partije, poslali so ga na šolanje v Ljubljano, kjer je bil priča prizoru, kako je njegov sošolec Dobrila iz Divače na kose razbil križ s Kristusom, ki so ga našli za tablo. Na stenah sta se po novem bohotili sliki Stalina in Tita. Ne da bi dobro vedel za kaj gre, je Virgil padel v kolesje režima. Spoznal je, da so bile vse medvojne obljube o svobodi in blaginji zlagane, na komunističnem sestanku pa so ga obdolžili protiljudskega delovanja in izključili iz partije. Ko je vprašal, zakaj na zidu ni Stalina, so ga obtožili izdaje. Med tem je namreč Stalin odrezal Tita, ta pa je začel s surovo represijo proti domnevnim ali dejanskim privržencem Stalina ter na tisoče, predvsem komunistov, zaprl na Goli otok. Tam se je znašel tudi Gomizel in s sojetniki trpel mučenja, poniževanja in lakoto. Na Golem otoku je srečal tudi sotrpina Andreja Aplenca in druge Slovence. Ko je bi izpuščen je spoznal, da se tiranija režima nadaljuje, zato sta z dekletom pobegnila čez mejo in se na Občinah poročila. Žena Dragica se tudi pridruži pričevanju in doda zanimive podrobnosti o trpljenju, a tudi vzponu in lepem življenju, ki so si ga ustvarili v Avstraliji. Oba govorita o tem, da so zaživeli svobodno brez bojazni ali politične prisile, ki je bila v Jugoslaviji. Že leta sta predana delu v slovenskem društvu, ki je zgradilo velik dom, dvorano s športnimi in drugimi objekti. Dragica je posebej ponosna na izredno zbirko narodnih noš, knjižnico in bogat arhiv. Delček tega bomo videli tudi ob pričevanju Virgila in Dragice Gomizel ter spoznali bogato kulturno, športno in družabno dejavnost, ki so jo razvili naši rojaki v Melbournu.
Izjemna življenjska zgodba primorskega partizana, ki je povojno »svobodo« užil tako, da je končal na Golem otoku ter kasneje pobegnil in našel novo domovino v Avstraliji. Brez dvoma eno najzanimivejših pričevanj doslej. Leta 1928 rojeni Virgil nam v prvem delu obudi spomine, na svojo mladost na domačiji v Križu pri Sežani. Spomni se pritiskov fašizma, tudi na otroke, ko je šolski sluga beležil, kdo govori slovensko, učitelj pa je tiste nato kaznoval. Kot mlad fant se je pridružil partizanom in doživel ognjeni krst, brez da bi mu kdorkoli kaj povedal, kaj šele pokazal, kako ravnati z orožjem. Gomizel govori o idealizmu pa tudi o slabi organiziranosti partizanskih enot in o neprestanem bežanju pred sovražnikom. Postal je mitraljezec in sodeloval v večjih spopadih v Vipavski dolini. Gomizel je sodeloval tudi pri partizanskem napadu na nemško-italijansko kolono med Komnom in Rihemberka; danes Branik. Tam je videl, kako je njihov komandant Anton Šibelja –Stjenka; po njem se imenuje osnovna šola v Komnu; postrelil italijanske vojake, ki so se predali. Okupatorji so se za ta napad divje maščevali. Požgali, oropali, pobijali in internirali so prebivalstvo Komna in Rihemberka. Virgil Gomizel pove, kako so partizani le od daleč opazovali goreče vasi in nekajdnevno okupatorjevo divjanje, nobene pripravljenosti ni bilo, da bi preganjane ljudi zaščitili ali vsaj poskušali rešiti tiste, ki so jih okupatorji strpali na kamione in odpeljali v internacijo. Ob napadu na Vipavo, ko je držal zasedo nad Ajdovščino, je bil Gomizel težko ranjen. Obležal je na prvi serpentini ceste Ajdovščina - Col ter komaj preživel v partizanski bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Virgil se spominja velike predanosti medicinskega osebja in tudi sumničenja, ki je privedlo do tega, da je ena najbolj priljubljenih medicinskih sester pobegnila ter skalila vzdušje. Bil je med ranjenci, ki bi jih morali iz Babnega Polja pripeljati v italijanski Bari, a je angleško letalo, ki je prišlo ponje, tik pred pristankom, sestrelil nemški lovec.
V oddaji bomo spoznali izvrstna pričevalca - zakonca Markič, ki živita v Melburnu v Avstraliji. Anica je svoje zgodnje in tudi težko otroštvo preživela v Prlekiji ločena od staršev. 13 – letna je potem sama po 42 dnevnem potovanju z ladjo prispela v Avstralijo. Spomini iz domovine so prepleteni z revščino in ustrahovanjem, ki so ga pod komunističnim režimom doživljale zlasti verne družin. Začetki v Avstraliji so bili težki, vendar ji je Avstralija hitro postala druga domovina, ki ponuja dobre možnosti za življenje. Anica je od vsega začetka zelo dejavna v slovenski župniji, slovenski skupnosti in bila tudi predsednica Slovenskega društva Melburne. Tam je spoznala tudi Alojza Markiča iz Šembida, iz Vipavske doline. Alojz, rojen leta 1940 svojega očeta ni poznal, saj je tri mesece pred njegovim rojstvom umrl. Tudi on se spominja revščine po prihodu jugoslovanskega režima in težkega otroštva, kar je številne in tudi njega, kmalu pognalo v svet. Brat, ki je delal v Franciji, je opogumil Alojza, da je pobegnil čez mejo. Pri prečkanju italijansko – francoske meje so ga policisti zajeli in njegova pot se je odvila nekoliko drugače, kot je načrtoval. Nekaj časa je preživel po raznih italijanskih taboriščih in nazadnje odšel v Avstralijo, kjer se je pridružil nastajajoči slovenski skupnosti. Kot mlad fant je prevzel veliko odgovornost pri gradnji slovenske cerkve. Kmalu je med rojaki spoznal tudi svojo ženo Anico in si z njo ustvaril družino. Oba sta zelo aktivna člana v slovenski skupnosti, še posebej pri Slovenskem društvu Melbourne in pri Slovenskem misijonu, Svetih Bratov Cirila in Metoda v Kewju. V iskrenem pričevanju zakoncev Markič bomo spoznali razloge, zaradi katerih so številni Slovenci po vojni zapustili domovino, dobili pa bomo tudi vpogled v izredno bogato slovensko izročilo, ki so ga z veliko energije ustvarili avstralski Slovenci. Kljub temu, da živijo daleč stran so ponosni pripadniki slovenskega naroda, ki se živo zanimajo za razmere v domovini.
Pričevanje dveh izvrstnih slovenskih glasbenikov bo za marsikoga veliko presenečenje. Zgodba se začne z Dečovo družino, ki po očetu izvira iz Podrage v Vipavski dolini. Dečov oče je kot zaveden Slovenec zaradi fašizma zbežal v takratno Kraljevino Jugoslavijo, kjer je postal mornariški častnik in aktiven športnik, a je umrl za jetiko že leta 1942, ko je imel Dečo štiri leta. Mama je odšla k partizanom a so jo, ko je omagala na nekem pohodu prijeli domobranci, pozneje pa se je umaknila v Zagreb. Tam so ustaši pričeli preganjati Slovence, zato se je skupaj s sinom odpravila v partizane in Deča skrila na neki kmetiji. V pričevanju prisluhnemo dragocenim spominom Dečove matere, ki je bila zavedna Slovenka in je svoje najtežje trenutke zapisala, da bi jih sin bral po njeni smrti in tako laže razumel kaj se je dogajalo. Tako prisluhnemo njeni pripovedi o dogajanju na Hrvaškem. Čeprav je mama sodelovala s partizani so jo komunisti brez kakršnih koli dokazov kmalu zaprli in maltretirali, Dečo pa je preživljal travmatično obdobje pri tujih ljudeh, dokler ga niso našli stari starši in pripeljali v Slovenijo. Nada prihaja iz velike Medžimurske družine, ki je bila zaradi katoliške pripadnosti na udaru režima. Domači so zelo zgodaj opazili in podprli talentirano dekletce na njeni glasbeni poti. S starši je živela v skromnem stanovanju v Mariboru in se hkrati uveljavljala na področju glasbe. Ta jo je povezala kasneje z možem Dečom. Lahko bi rekli, da sta Nada in Dečo Žgur ambasadorja glasbe, saj sta že več kot 40 let navzoča na slovenski glasbeni sceni. Najprej sta zaznamovala zabavno in jazzovsko področje, v zadnjem času pa puščata močan pečat na področju sodobne krščanske glasbe. Veliko veselje jima je skupina Alfa in Omega, ki z izvrstnimi vokalisti izvaja sodobno glasbo z duhovnim sporočilom. Med drugim so nastopali tudi na prireditvi s Petrom Opeko v hali Tivoli. Nada je sodelovala v ansamblu Pepel in kri in se udeležila znamenitega evrovizijskega nastopa na Švedskem leta 1975, kjer so zapeli sedaj že ponarodelo Dan ljubezni, kjer je kot aranžer in producent sodeloval tudi Dečo. Kasneje se je posvetila poučevanju glasbe, kjer je delila svoje znanje in izkušnje, ki jih je pridobila na izobraževanju v tujini. Deča poznamo kot skladatelja in glasbenega producenta. Podpisan je pod različnimi aranžmajih, tudi za skupino Mladi levi. Kot mož in žena, danes dedek in babica, z glasbo živita neprestano in z njo tudi obogatita svoje pričevanje, saj se Nada usede za klavir in zapoje...
Evgenija Korošec z dekliškim priimkom Kegel je bila rojena leta 1931 na Ptuju. Mati je bila učiteljica po rodu iz Trsta, oče pa je bil kot agronom upravitelj vseh Herbersteinovih posesti na spodnjem Štajerskem. Skrbel je za gradove na Ptuju, Ravnem polju, Vurberku in Hrastovcu. Z grofi Herbersteini je bila družina zelo povezana, grof je bil celo poročna priča njenim staršem in grofova sestra je bila Evgenijina krstna botra. Kot deklica se Evgenija spominja časa, ko so ruski zdravniki, ti, ki so zbežali pred boljševistično revolucijo na gradu Vurberk ustanovili sanatorij za pljučne bolezni in enkrat letno brezplačno pregledali tudi vse okoliške otroke. V pričevanju iz prve roke izvemo, kakšen je bil grof Herberstein in kako je preudarno gospodaril ter pomagal kmetom, med vojno pa tudi partizanom. Po vojni pa so ga odpeljali in kruto umorili, kljub prošnjam žene njegovo truplo do danes ni najdeno. Evgenija nam opiše uničenje gradu, malo pred koncem vojne leta 1945, ko so bili v njem sicer gestapovci, vendar so pred bombardiranjem grad zapustili. Evgenija Korošec se še vedno v mislih kdaj sprehodi po hodnikih gradu Vurberk, ko obuja mladostne spomine, a danes večine gradu ni več. Tako na Slovenskem tudi ni več plemiške rodbine Herberstein, ki je na našem ozemlju bivala med 15. in 20. stoletjem. Evgenija sama, pa tudi z možem, je imela izredno bogato življenje. Zelo zanimiva je tudi njena izkušnja in spomin na Jovanko Broz in Tita, ko je skrbela za floristiko in vrtove na Brionih. Kot njen oče in njen stric je tudi ona nadaljevala tradicijo in bila izredno cenjena agronomistka. Njeno šolanje v tujini in mednarodne izkušnje so jo pripeljale do izredno velikih projektov med drugim v Portorožu, kjer je med drugim spoznala tudi kasnejšega moža Janeza Korošca
Justin Stanovnik se je rodil leta 1928 kot deseti in hkrati najmlajši otrok v kmečki družini v Lesnem Brdu nad Horjulom. Starši so bili verni, posebej mama pa je gojila visoko bralno kulturo. Ob večerih so tako skupaj poslušali branje iz raznovrstnih knjig. Justin se spominja očetovih pripovedovanj, kako je bil v prvi svetovni vojni mobiliziran in so ga Rusi zajeli ter je kot vojni ujetnik tri leta delal v rudniku. Oče je prišel tudi v stik z boljševistično revolucijo in spoznal njeno nasilno pot. Stanovnikovi niso bili privrženi partizanom, vendar so pomagali kurirjem, ki so se ustavljali v hiši. Zaradi vosovskih umorov uglednih osebnosti, župana Bastiča in njegove žene ter deklet iz Zaklanca pri Horjulu, se je njihova in večina drugih družin na tistem področju pridružila protirevolucionarnemu taboru.15-letni Justin je bil v klasični gimnaziji, ko se je konec leta 1943 pridružil domobrancem in z njimi doživel tudi umik na Koroško in nato zajetje s strani Angležev. 17-leten je preživel grozote taborišča na Teharjah. Preživel je in se vrnil domov, a že leta 1949 je bil s strani Udbe aretiran in na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču Strnišče preživel eno leto. Justin je doštudiral grščino, latinščino in angleščino, kar je kasneje tudi poučeval. Aktivno sodeluje v društvu Nova Slovenska zaveza vse od ustanovitve leta 1991. Zlasti pa se odlikuje po uvodnikih in razmišljanjih v društvenem glasilu Zaveza.
V tokratnem pričevanju bomo prisluhnili dvema rojakoma iz Argentine. Najprej slovenskemu umetniku Marjanu Grumu, ko nas z velikim zanosom popelje po svojem ateljeju, ki se nahaja blizu El Caminito, v osrčju La Boce in nato že pokojnemu duhovniku Francu Himmelreichu, v fari El Señor de los Milagros. Marjan Grum je močno zaznamovan s tragično usodo svojega očeta, domobranskega častnika. Kot otrok je doživel begunska taborišča in naposled odhod v Argentino. Spoznali bomo njegov značilni stil umetniškega ustvarjanja, ko uporablja vijake, žico in razne vsakodnevne tudi odpadne kovinske predmete. Skozi močno ekspresivno umetnost opozarja na družbene krivice in zablode. Predstavi nam tudi dela, kjer je upodobil tragično usodo svojega umorjenega očeta in žalujoče matere. Ob razstavljenih fotografijah, prednikov z rodnega Iga, nam pove svojo tragično zgodbo, kako so se štirje otroci skrivali pred revolucionarji in naposled z materjo zbežali preko številnih postankov v Argentino. Dolgo so upali in pričakovali očetovo vrnitev, vendar so kruto resnico o mučenju in uboju očeta, ki je bil domobranski oficir, izvedeli po dolgih letih šele v Sloveniji. V kapeli, ki jo je sam obnovil »El Señor de los Milagros in je tudi ime fare, prisluhnemo nedavno preminulemu Francetu Himmelreichu, ki nam predstavi relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta in podobo Brezjanske Marije. Slovenskega mučenca je svojim vernikom dajal za zgled, saj sta bila sošolca na študiju bogoslovja, ki ga je začel v Sloveniji, vendar ga je zaradi komunistične represije in revolucije moral prekiniti. France, ki je bil rojen in je živel v Ljubljani, razkrije dogajanje v času italijanske okupacije in umore uglednih Slovencev, med njimi Ehrlicha, ter še prej njegovega kolega študenta Jaroslava Kiklja, na grobu katerega so kot mladi fantje prisegli, da se bodo uprli in borili proti komunizmu. France se je leta 43 pridružil domobrancem, vendar se je po božji previdnosti izognil žalostnemu koncu in pobegnil Angležem iz Vetrinja, preden so jih zajete vrnili nazaj. Odšel je v begunsko taborišče Peggetz in nato Špital. Pozneje je bil dodeljen v Torino in nato v Genovo, od koder je leta 1949 odšel v Argentino, nadaljeval študij v slovenskem semenišču ter postal duhovnik. Služboval je po raznih župnijah v Buenos Airesu in bil kmalu imenovan za policijskega kurata več deset tisočim policistom v argentinski prestolnici. To poslanstvo je opravljal kar 34 let. Bil je eden izmed prvih duhovnikov, ki je začel sodelovati v iniciativi, pomoči ljudem v sili, t. i. »servicio sacerdotal de urgencia«. Kljub vsemu hudemu ostaja Marjan, kot je bil tudi France do zadnjega, ponosen in zaveden Slovenec. Slovenske zastave lahko vidimo pri obeh pričevalcih in preko njiju dobimo močno sporočilo, da je domovino treba nositi v srcu, a ljubezen do nje pokazati tudi na zunaj.
Pričevanje, upokojene učiteljice zgodovine in zemljepisa, nas uvede v skrivnostno, a tragično zgodovino Menišije, območja med Bistro in Begunjami nad Cerknico. Začelo se je že z gradnjo Rupnikove linije v bližini njihove vasi, izbruhnilo pa z objavo vojne in italijanske okupacije. Marija se spomni, kako je župnik Turk sporočil to novico in je zajokala vsa cerkev. Marija je iz Bezuljaka, kjer se je že leta 1941 odvijalo okupatorjevo in revolucionarno nasilje, ki je spravljalo prebivalstvo v obup. Italijani, ki so jih ljudje gledali z viška, sprva niso bili nasilni. Vse to pa se je spremenilo po partizanskem napadu na Bezuljak oktobra 1941, ko so okupatorji začeli preganjati nič krive domačine. Leta 1942 so se začeli partizanski umori v okolici, med drugim, so partizani pokončali dva sinova znane in ugledne družine Hiti iz Begunj. Ljudje so se uprli terorju in ustanovili vaško stražo, a ta je po kapitulaciji padla. Partizani, ki so pa stražarje zajeli, so pozneje večino pobili, med njimi tudi župnika Viktorja Turka in učiteljico Anico Drobnič, na katero ima Marija še posebej lepe spomine. Marija je bila prvorojenka na Kovačevi domačiji, kjer je bilo šest otrok, ki so se rodili materi Tereziji in Jožetu Hrenu. Kljub trdemu življenju na domačiji, ima lepe spomine na svoje otroštvo in še danes z velikim žarom pripoveduje o zanimivi vaški preteklosti, ki jo zadnja leta zagrizeno preučuje. Bezovci so se pred stoletjem množično izseljevali v Brazilijo, a pozneje so v večini prišli nazaj in se potem izselili v Severno Ameriko. Vojna in povojno nasilje sta te kraje tako prizadela, da do danes niso zaživeli tako kot je bilo pred vojno. Marija prične svoje pričevanje pri najmanj osemsto let stari cerkvi sv. Marije Vnebovzete, ki ima danes baročno podobo in prekrasne zlate oltarje. Za njeno obnovo so prispevali Bezovci z vsega sveta, kar je pokazalo, da domačini, tudi nasilno iztrgani iz domačega kraja, niso pozabili lepe vasice Bezuljak. Duhovna povezanost je tisto kar povezuje in seže tudi prek kontinentov.
Neveljaven email naslov
