Celoten posnetek pogovora si lahko ogledate tukaj:
Podatki o filmu:
scenarij: Matjaž Ivanišin (po kratki zgodbi Zdravka Duše)
igrajo: Margit Gyecsek, Dejan Spasić, Milivoj Miki Roš
producent: Miha Černec, Jordi Niubó
fotografija: Gregor Božič
montaža: Matic Drakulić
glasba: Branko Rožman, Ivan Antić
festivali, nagrade: Locarno - Cineasti del presente (svetovna premiera)
distribucija: Demiurg
Vabljeni k branju povzetka pogovora.
Matjaž Ivanišin nagrado Prešernovega sklada razume kot priznanje za film Oroslan in je zanjo hvaležen. Vseeno pa je nagrada del širše slike slovenske kinematografije, ki jo spremlja zadrega, povezana z neurejenim financiranjem in statusom filmskega področja. Avtor meni, da je to področje potrebno urediti, saj bo drugače slovenska kinematografija “vedno na prepihu želja, idej, zamer katere koli oblasti.”
Premiera v prestolnici avtorskega filma
Oroslan je leta 2019 doživel svetovno premiero na filmskem festivalu v švicarskem Locarnu, ki velja za prestolnico avtorskega filma.
Zapisi, ki so sledili projekciji, so bili zelo naklonjeni filmu.
“Ljudje so pisali o filmu, tako da so poskušali ubesediti svoje občutke ob gledanju filma in tega smo bili zelo veseli.”
Ivanišin dodaja, da je festival z malo iznajdljivosti lahko obiskala kar celotna ekipa (tja pa so se odpravili s kombijem, prespali pa na italijanski strani, kjer je bivanje cenejše).
Oroslan kot sestavljanka
Film pripoveduje zgodbo o Oroslanu, ki je živel v majhni vasi v Porabju. Novica o njegovi smrti se hitro razširi med vaščani. Dejanja postanejo besede in besede zgodbe. Da bi se lažje spoprijeli z izgubo, vaščani obujajo Oroslanovo podobo skozi zgodbe o njegovem življenju.
Scenarij za film je nastal na podlagi kratke zgodbe Zdravka Duše "Pa ravno tako je bilo".
Avtor opiše njegovo tridelno strukturo. “Za prvi del filma smo imeli zelo jasno predstavo, kako bo film zgledal, od kadra do kadra je bilo izrisano, kako bo prvi del filma potekal. Drugi del je malce bolj odprt, je že malo manj strukturiran."
Pri tretjem delu filma pa je v trenutku, ko je bil scenarij že razvit, sledil preobrat: “Na eni točki se mi je zdelo, da moram stopiti korak nazaj in se vrniti k osnovni zgodbi, če želim snemati na ta način, kot bi si želel: s temi ljudmi, z vaščani, na avtentični lokaciji…
Zdelo se mi je, da moram skupaj z njimi odkrivati, kaj je natančno končna zgodba tega filma, tako, da sem se vrnil par korakov nazaj in sem šel na snemanje z vaščani samo s kratko zgodbo.”
Za snemanje tretjega dela je avtor imel samo izhodišča, ki jih je potem oblikoval skupaj z vaščani.
V vmesnem prostoru med igranim in dokumentarnim
Avtorska zasnova filma, ki se giba v vmesnem prostoru med igranim in dokumentarnim, je narekovala tudi svojevrsten način filmske produkcije. Filmska ekipa je bila zelo povezana, a maloštevilna, kot igralci pa so nastopili naturščiki.
V ekipi ni bilo ne kostumografa, ne scenografa, ne maskerja.
“Sami smo izbrali lokacijo in sami smo skupaj z nastopajočimi izbirali oblačila iz njihove lastne garderobe, “ pravi Ivanišin. Na terenu so ohranili le ekipo, ki je bila za tisti snemalni dan nujna. Po potrebi so na set pripeljali samo določene sodelavce, ki so npr. poskrbeli za montažo snemalnih tračnic ali za dodatno luč.
Film zahteva aktivnega gledalca, ki je pripravljen dopolnjevati pomenskost filma in jo dograjevati s svojo lastno izkušnjo.
Takšen avtorski pristop je zaznati v vseh Ivanišinovih delih.
“S filmom, ki ga naredim, poskušam izpostavit poligon ali pogoje, da se med filmom in gledalcem nekaj zgodi. Želim si soigro gledalca, želim si gledalčeve izkušnje, ki jo prinese sabo in se preplete z izkušnjo filma,” še doda Matjaž Ivanišin.
