Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot na vsakem drugem področju, so seveda tudi v kmetijstvu pomembni centri moči. Ti odločajo. Neposredno ali posredno – prek lastništva banke, časopisa, podjetij. Seveda ne zgolj o oskrbovalnih verigah.
Bistveno vprašanje samooskrbe: zakaj pridelamo več kot polovico premalo zelenjave, sadja ali svinjine, denimo? Varuh odnosov v verigi oskrbe s hrano ugotavlja nepovezanost v verigi: od kmeta prek predelovalne industrije do trgovca, pa tudi nepoštene prakse.
Če kaj, potem je epidemija koronavirusa bolj kot kadarkoli doslej širšo javnost soočila z vprašanjem samooskrbe s hrano. Je upravičen strah, da bi lahko ostali brez nekaterih živil, če bi se še kdaj zaprle meje ali če bi bile pretrgane transportne poti? Tokrat je bil ta strah odveč in začetno kopičenje zalog nepotrebno.
Pred nekaj leti, v času ministrice Anje Kopač, so padale visokoleteče obljube: da bo reorganizacija centrov za socialno delo omogočila socialnim delavcem delo z ljudmi na terenu, da ljudem ne bo več treba prinašati vlog, da bodo to nadomestili nekakšni informativni izračuni, da se bo vse odločalo na enem mestu in da bo namesto socialnih delavcev birokratsko delo opravil računalnik.
Tokratna preiskovalna oddaje EkstraVisorja je namenjena socialni politiki. Že naslov "Kdo rabi in kdo dobi?" nakazuje bistvo oddaje: ali socialni transferji zagotavljajo dostojno preživetje, ali jih res dobijo tisti, ki jih najbolj potrebujejo, koliko je sistem obremenjen z birokracijo, kakšni so učinki nedavne reorganizacije centrov za socialno pomoč, kolikšna je razpršenost transferjev po različnih institucijah? Prispevki, ki smo jih posneli na terenu, ponujajo zanimive in pomembne iztočnice, v njih sodelujejo prejemniki socialnih pomoči, brezposelni in predstavniki stroke. V pogovoru v studiu pa bodo predstavniki oblasti, centrov za socialno delo, humanitarnih organizacij in varuh človekovih pravic. Voditeljica pogovora v studiu bo Erika Žnidaršič. Urednica Lidija Hren.
Koliko država daje na leto za socialne transferje? Kot so, na primer, nadomestila, denarne pomoči, varstveni dodatki, različne subvencije itn. Tega skupnega podatka nima nobena institucija – mi smo ga izračunali in številka znaša okrog 2 milijardi evrov na leto. Da smo prišli do podatka koliko prispevajo občine, smo morali prečesati vsa njihova letna poročila. Država iz sredstev za socialno varstvo nekaterim omogoča visoke zaslužke.
Kakšne so težave ljudi, ki se v slovenskem zapletenem sistemu socialne politike težko znajdejo, težko tudi pridejo do informacij o svojih pravicah – med tistimi, ki jih dobro poznajo, pa ni malo tistih, ki jih protizakonito izkoriščajo, s fiktivnimi naslovi, recimo.
Razgaljamo sistem, ko država ob dobri gospodarski rasti zadnjih let in manj brezposelnih, veča denar za aktivno politiko zaposlovanja, za razne tečaje in delavnice. Sistem plačuje milijonske zneske računalniškim in komunikacijskim podjetjem, medtem pa tistim, ki pomoč potrebujejo, na svojem spletu piše zavajajoča pojasnila. Nedavna reforma je prinesla nasprotne učinke, socialni delavci namreč opozarjajo, da nimajo časa za delo z ljudmi na terenu, to torej opravljajo humanitarci. Za povrh pa je že dolgo znano, da se marsikomu trenutno bolj splača živeti od socialne pomoči kot od minimalne plače.
Zadnje zamenjave uprav v dveh pomembnih podjetjih, Telekomu in Petrolu, so v prvi vrsti sprožile vprašanje: kdo vodi igro v državnih ali pretežno državnih podjetjih? Politika, SDH ali nadzorniki samostojno? S tem izzvivom, se je preiskovalna skupina EkstraVisor lotila analize nadzornikov državnih podjetij v zadnjem desetletju in pol, njihove (ne)odvisnosti od politike, vpetosti v interesna omrežja, predvsem pa odgovornosti. V nasprotju s splošnim prepričanjem imamo v Sloveniji tudi kakšnega nadzornika, ki je zaradi malomarnega opravljanja funkcije moral v zapor, dejstvo pa je, da med njimi ni nadzornikov velikih zgodb, kot, na primer, bančna luknja ali Teš. Zanimiva je tudi primerjava z nemškim sistemom delovanja nadzornikov. V pogovoru v studiu bodo sodelovali: Gabrijel Škof, Borut Jamnik, Gorazd Podbevšek, Bogomir Kovač, Anže Logar in Boris Štefanec.
In v kolikšni meri je Slovenija pri korporativnem upravljanju državnih podjetij primerljiva z drugimi? Slovenija se je pri pripravi Zakona o gospodarskih družbah leta 1993 večinoma zgledovala po nemškem zakonu.
V Sloveniji je država še vedno velika lastnica podjetij. Največji delež premoženja - to je 10 milijard evrov - v njenem imenu upravlja SDH. Imeti svoje nadzornike v državnih podjetjih, ki obračajo milijarde, za politiko še vedno pomeni imeti vpliv in denar, šele nato odgovornost. Pri kadrovanju so močna tudi interesna omrežja -- kdo torej vodi igro? Že samo zadnja menjava na vrhu Petrola, ki je razburila velik del politike, je dober primer, ki vzbuja vprašanja o neodvisnosti nadzornikov in političnih ozadjih.
Med pogoji za pridobitev statusa nadzornika v državnem podjetju je tudi potrdilo o opravljenem izobraževanju. To opravljajo zasebna združenja oz. podjetja -- tako se je namreč pred poldrugim desetletjem odločila država. Na posebno institucijo, ki pa je bila velikokrat le kulisa za nadaljnje politično kadrovanje, je prenesla tudi izbiro nadzornikov.
Vprašanje, ki slovensko javnost zaposluje že dolga leta - kakšna oziroma kolikšna je odgovornost nadzornikov. Zakon določa, da so kazensko in materialno odgovorni, da za pravilnost postopkov odgovarjajo tudi s svojim premoženjem. Toda v praksi je to prej izjema kot pravilo.
Preiskovalna skupina TVS se tokrat loteva največjega telekomunikacijskega operaterja, ki je v večinski državni lasti in s katerim je poslovno povezano na stotine dobaviteljev, IT podjetij, prejemnikov sponzorskih, donatorskih sredstev, svetovalcev itn. Prav to omrežje vodi k odgovoru, zakaj je politika v preteklosti nekajkrat sprožila postopke prodaje Telekoma – in si vedno premislila. Nadzorne institucije se Telekoma, v glavnem izogibajo, forenzično poročilo spornih poslov je skrbno varovana skrivnost. K pogovoru v studiu smo povabili: čelne ljudi Telekoma, SDH-ja, AKOSA, malih delničarjev, ekonomsko stroko. Pogovor v studiu bo vodila Erika Žnidaršič.
V vladi Marjana Šarca do zdaj ni bilo slišati še nič o morebitni prodaji Telekoma. Dejstvo pa je, da Telekom ostaja na seznamu podjetij za prodajo, ki ga je pred šestimi leti sprejela vlada Alenke Bratušek. Sicer pa se je veliko vlad do zdaj že odločilo za prodajo in si nato premislilo. Argument je bila vedno prenizka cena.
Kako se lahko izčrpava operaterja kot je Telekom – sistem v današnji digitalni dobi deluje tako, da klici lahko potujejo preko več operaterjev, vmes se pojavljajo namreč tudi zgolj tranzitni – vsi se morajo medsebojno pogodbeno dogovoriti, po kakšni ceni si bodo posredovali oziroma obračunavali klice; vsak pa si torej odreže svoj kos pogače. Da razsežnosti zlorab klicev niso majhne, dokazuje namera Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, ki je pred dvema letoma poskušala omejiti tovrstne prevare. Pripravila je priporočilo ukrepov zoper tiste operaterje, ki to počnejo, a se mu je na koncu odpovedala. Pri tem gre namreč za mednarodni problem, zaradi česar pa je nadzor nad tovrstnimi prevarami zahteven - ne pa tudi nemogoč.
Pred poldrugim desetletjem je bila sprejeta odločitev, da se bo Telekom širil na Balkan. Večina od teh podjetij je zdaj že prodana, med drugim v Makedoniji, Gibraltarju, Bosni in Hercegovini, tisto na Kosovu pa se prodaja zdaj. Zakaj je to pomembno? Ker so prav nekateri od teh, t. i. balkanskih poslov, predmet kazenskih ovadb ali forenzičnih poročil o spornih poslih.
Telekom je največji slovenski telekomunikacijski operater, je velik sponzor, donator in med državnimi podjetji največji oglaševalec. Samo v Sloveniji ima v vseh svojih podjetjih skoraj 3000 zaposlenih, hkrati pa ogromno partnerjev - od zasebnih podjetij do svetovalcev. Nekoč sanjske vsote dobička se zadnja leta manjšajo - lani ga je bilo 34 mio evrov. Kdor ima denar, ima moč, pravi pregovor, in prav zato je Telekom predmet poželenja politike in različnih interesnih skupin. Nedavni boj za nova nadzornika je bil hud, zamenjava na vrhu uprave, kjer je Rudolfa Skobeta zamenjal Matjaž Merkan, pa je razgalila samo eno od praks, ki so dovoljene Telekomu. Čeprav ostaja Skobe v Telekomu z visoko plačo, bo dobil še odpravnino. Pri tem pa je treba vedeti, da gre za javni denar in podjetje v 72-odstotni lasti države.
Osrednja informativna oddaja TV Slovenija. Z ogledom Dnevnika si zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Dokazov, kaj zmorejo slovenski znanstveniki v svetovnem merilu, je več - na primer odkritje povezave med virusom zika in mikrocefalijo in odkritje proteina v kačjem strupu, ki zavira strjevanje krvi. Od tu dalje pa se Slovenija z razvitimi državami ne more več primerjati - za znanost in razvoj daje manj od 2 % bruto domačega proizvoda, sredstev državnega proračuna je le 0,4 % bruto domačega proizvoda. Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije deli večino tega denarja - in to po zapletenem sistemu in s pomočjo seznama več tisoč recenzentov.
Neveljaven email naslov
