Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof.dr. Marko Noč je mednarodno priznan kardiolog, je član Evropske akademije znanosti in umetnosti, izredni član SAZU, kar vse dokazuje, da sodi v vrh evropske kardiologije. Ukvarja se s srčnimi bolniki in prav po njegovi zaslugi ali z njegovo pomočjo se je umrljivost bolnikov s srčnim infarktom bistveno znižala. A to je le eden izmed dosežkov. Za svoje znanstveno delo je pred kratkim dobil tudi Zoisovo nagrado. V mednarodnem merilu je avtor številnih člankov v uglednih medicinskih publikacijah in mednarodnih učbenikih s področja akutne kardiologije. Širša javnost ga pozna predvsem kot vztrajnega borca proti nepravilnostim v zdravstvenem sistemu, pri javnih nabavah medicinskega materiala in borca proti korupciji v lastnih vrstah. Dejstvo, da danes slovenske bolnišnice plačujejo občutno nižje cene za žilne opornice, je tudi njegova zasluga. Pravzaprav je bil sam iniciator te dolge bitke z dobavitelji in vodstvi bolnišnic za nižje cene žilnih opornic, v kateri je, preko članstva v komisijah in z javnim angažiranjem, tudi sodeloval. V zadnjem času je močno odmevala nedodelitev sredstev za prijavljeni raziskovalni projekt, ki so ga javnosti neznani recenzenti Agencije za raziskave in razvoj ocenili za pol točke premalo, da bi dobil denar. Tudi v tem primeru je bila javna izpostavljenost dr. Noča tista, ki je vsaj malo razkrila sistem dodeljevanja državnega razvojnega denarja. O vsem tem dr. Noč iskreno pripoveduje tudi v tokratnem Intervjuju. Voditeljica Lidija Hren.
V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni. Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.
Tokratni Intervju namenjamo vstopu v stoto obletnico združitve Prekmurcev z matičnim narodom.Danes se zdi življenje v skupni državi nekaj samoumevnega, nekaj, kar je od vedno tako. V resnici pa je bilo dolga stoletja življenje ljudi pod ogrsko krono, drugačno od življenja v deželah v avstrijskem delu nekdanje monarhije in z njim slabo povezano. Naš gost je eden najboljših poznavalcev kulturne zgodovine Prekmurja, Franci Just. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Ob izteku »Cankarjevega leta«, v katerem smo obeleževali stoletnico pisateljeve smrti, bo gost oddaje Intervju novinar, publicist in televizijski voditelj Marcel Štefančič, avtor najnovejše celovite študije del slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Andrej Razdrih je odvetnik že celo poklicno življenje. Obenem je eden najuspešnejših in najbolj produktivnih mediatorjev pri nas; za mediacijo se je navdušil takoj, ko je na prelomu tisočletja ideja zaživela tudi v Sloveniji. Veliko manj so v širši javnosti znane njegove druge aktivnosti, ki se nanašajo predvsem na številne projekte v okviru Odvetniške zbornice, v kateri je tudi član upravnega odbora. Med bolj znanimi je pro bono dan odvetniške pomoči; prav pred dnevi je zbornica izpeljala osmi tovrstni dan brezplačne odvetniške pomoči tistim, ki si dobrega odvetnika težko privoščijo.Med Razdrihove bolj znane ideje spada tudi Ljubljanski maraton, množična prireditev, ki jo danes pozna vsa Slovenija, v pogovoru razloži zanimivo zgodbo kako se je sploh rodila ideja Ljubljanskega maratona in kako mu jo je uspelo udejaniti. V pogovoru Razdrih odkrito spregovori tudi o odvetniški etiki, ki jo tudi predava, o problemih pravne države, mestoma pa je tudi zelo oseben, ko spregovori o tem, kdaj je kot odvetnik doživljal največje osebne stiske. Voditeljica Lidija Hren.
V tokratnem intervjuju imamo edinstveno priložnost, da s sogovornico, Saro Bevc Jonan, begunko iz Bagdada, spoznamo zgodovino skoraj dva tisoč let stare Kaldejsko babilonske cerkve z Bližnjega vzhoda, ki v zadnjih letih pod udarom islamskih skrajnežev doživlja svoje najtežje trenutke in je dejansko na pragu izumrtja. Sarina družina, ki je sodila v višji, izobraženi sloj iraške družbe, je dobro živela, dokler ni prevladal radikalni islam. S svojega doma so bili prisiljeni bežati potem, ko so jim začeli groziti s smrtjo, češ, da jim ni mesta v muslimanski družbi. Kristjani so tako postali dvojne žrtve, ki jih ne ščiti nihče. Sarina družina se je podala na tvegano pot begunstva. Iz Iraka so prek Sirija in Turčije ilegalno prispeli na Balkan in od tu v Slovenijo. Tihotapci, ki so jim morali plačati tisoče evrov, so jim v Novi gorici zatrdili, da so že v Italiji. Tako so ostali v Sloveniji, Sara se je poročila, se naučila slovenščine in se dobro vključila v slovensko skupnost. Po izobrazbi je inženirka fizike, v Sloveniji pa dela z begunci, ki potrebujejo mednarodno zaščito ter poučuje arabščino. Rada pomaga ljudem v stiski, posebej beguncem, a obenem ocenjuje, da je politika Evrope do tega vprašanja naivna in kratkovidna, saj bogate muslimanske države nočejo sprejemati svojih bratov po veri, tako da ima migrantski pritisk na Evropo tudi politično ozadje. Priseljenci z drugačno kulturo, vero in tradicijo so ljudje v stiski. Pogosto imajo težave z integracijo v evropskih državah, med njimi pa so tudi taki, ki se kulturnemu okolju države gostiteljice niti nočejo prilagoditi. Sara, ki se je zelo dobro naučila slovenskega jezika in težav z integracijo ni imela, pravi: »Če smo prišli sem, normalno, da spoštujemo našo novo deželo in prvi korak je, da se naučimo jezika. Če hočem biti del družbe, če hočem biti Slovenka, moram govoriti slovensko.« Ob tem, da spoštuje slovenske navade in kulturo, poudarja, da je obenem ponosna tudi na svojo iraško poreklo, ki ga ohranja. Posebej zanimivo je, ko nam med pogovorom, v aramejščini, kaldejskem obrednem jeziku, ki so ga je govoril v Jezusovih časih, prebere molitev. Zelo zanimiv je njen pogled na svet, posebej na Evropo, za katero meni, da izgublja svojo moralo in vrednote. Glede svoje druge domovine pa pravi: »Moji ljubi Sloveniji želim mir, da bi vedno živeli v miru. In da bomo Slovenci, kamor se štejem, ohranili svojo kulturo in skrb za državo. Da ne bomo mi potem izgubili vsega. Res ne želim, da bi se zgodilo kot z nami, Kaldejci, Aramejci. Mogoče nismo znali dovolj skrbeti za svojo domovino. Ne želim, da bi Slovenci to izgubili.« Pogovor vodi dr. Jože Možina
Tokrat bo gost intervjuja kontraverzni ruski pisatelj, publicist, televizijski voditelj in poklicni vojak Zahar Prilepin. Je avtor številnih romanov, v slovenščino je preveden njegov roman Samostan, ki opisuje prvo stalinistično taborišče na Soloveških otokih. Zahar Prilepin je sodeloval v vojni v samooklicani Donbaški narodni republiki, s čimer je sprožil vrsto negativnih odzivov doma in v tujini. S pisateljem Prilepinom se je pogovarjala Ksenija Horvat
Dr. Erik Kerševan, vrhovni sodnik in tokratni gost oddaje Intervju, je iz anonimnosti prodrl v javnost prodrl že pred leti, kot pravni strokovnjak širokega razpona znanja. Njegova profesionalna pot do današnje funkcije vrhovnega sodnika ni bila običajna: namesto postopnega napredovanja v hierarhiji sodišč, je prišel s profesorskega mesta ljubljanske Pravne fakultete. Kratek čas je bil tudi svetovalec predsednika države, Danila Turka – in o tem obdobju pravi, da je prišel do pomembnih spoznanj, kako politika deluje v ozadju. Sicer pa v pogovoru komentira nekatera najbolj kritična vprašanja, ki se v zvezi s slovenskim pravosodjem pojavljajo v javnosti, pa tudi v pravni stroki: kaj je z neodvisnostjo slovenskih sodišč, ali imamo eno pravno državo za elito in drugo za običajne ljudi, zakaj je zaupanje v sodstvo tako nizko; kot napako oceni odziv Vrhovnega sodišča na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki bo po njegovem še dolgo metala slabo luč na sodišče. Voditeljica Lidija Hren.
Gost nedeljskega intervjuja bo priznani slovenski zgodovinar in literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina, osrednja tema pogovora, ki ga bo vodil dr. Jože Možina pa bo zadevala 100 letnico konca prve svetovne vojne, ki jo obeležujemo prav na dan predvajanja. Ddr. Grdina je avtor več kot 30 znanstvenih monografij, prevedel in priredil pa je tudi številna besedila oper in operet, številna njegova dela pa so tudi prevedena. Širše tematike razmer pred in med prvo svetovno vojno se je Grdina lotil v svoji knjigi Slovenci med tradicijo in perspektivo – politični mozaik 1860 – 1918. Sogovornik bo orisal razmere pred prvo svetovno vojno, ko so bili Slovenci med gospodarsko najhitreje razvijajočimi se narodi in za tudi najbolj izobraženi. Mobilizacija, ko je cesar poklical vojake pod orožje 26. Julija 1914 je pomenila začetek nove dobe. Avstroogrska armada je prvi neuspeh doživela v Srbiji, hud poraz že v prvih tednih vojne pa ji je zadala ruska carska vojska v Bukovini, ko je padlo tudi zelo veliko slovenskih fantov. Maja 1915 je v vojno proti AO vstopila tudi Italija, ki je napadla na Soči, s tem pa se je bojevanje z vsemi razsežnostmi vojnih grozot preneslo tudi na slovensko ozemlje. Previdnost italijanskega poveljnika Cadorne in srdita obramba, ki jo je uveljavil poveljnik avstrijske obrambe Borojević sta botrovali temu, da Italijani niso prodrli proti Ljubljani, pač pa so jih v 12 soški ofenzivi nemško-avstrijske čete premagale in potisnile do reke Pad. Avstroogrska armada je visoko cenila slovenske vojake, saj so veljali za zanesljive in relativno izobražene, vseeno pa so številni med njimi tudi prostovoljno odhajali v ujetništvo, največ so jih zajeli Rusi. Ko je centralnim silam pojemala sapa so skušali na različne načine obrniti vojno sebi v prid. Tako so Nemci omogočili Leninu in ga plačali, da je v Rusiji začel revolucijo, da bi državo odvrnila od vojne proti Nemčiji. To se je z oktobrsko revolucijo tudi zgodilo. Vseeno pa izločitev Rusije ni rešila težkih ekonomskih razmer, ki so pestile Nemčijo in Avstroogrsko, ki sta, sploh po tem, ko so v vojno na strani antante na strani zaveznikov vstopile ZDA, ostali brez možnosti za zmago. 11. Novembra 1918 je začelo veljati premirje, sledile so mirovne pogodbe s premaganimi državami, ki pa so zaradi ponižujočih pogojev v mnogočem spodbudile nove napetosti, ki so privedle do nove vojne.
Tokrat bo gost Intervjuja nekdanji veleposlanik, publicist in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose Bojan Grobovšek. Ksenija Horvat se bo z njim pogovarjala o ohranjanju slovenske skupnosti v sosednjih državah in o morebitnem vzponu suverenistov na prihodnji evropskih volitvah.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj je že dolga leta znana kot neizprosna borka proti podnebnim spremembam. Sicer je predavateljica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, zadnjih 20 let tudi vodja Centra za biometeorologijo na isti fakulteti. Javnost, njeno znanstveno okolje in nevladne organizacije ji priznavajo pretežni delež zaslug za to, da se danes pretežni del slovenske javnosti zaveda vplivov podnebnih sprememb. Manj znano pa je, da se je pred davnimi 30 in več leti med prvimi zavedela globalnega problema za človeštvo, ki ga prinašajo podnebne spremembe. Vse številčnejši vročinski valovi, poplave, ujme in drugi ekstremni pojavi, ki so se intenzivirali v zadnjih nekaj letih potrjujejo, da je imela prav že pred tremi desetletji. V pogovoru razloži kakšni so bili ti začetki in kaj jo je vodilo k odločitvi, da bodo podnebne spremembe njena poklicna preokupacija. Velik ugled ima v svetu, prejela številna priznanja in nagrade, leta 2007 tudi Nobelovo nagrado, skupaj s skupino mednarodnih znanstvenikov. Doma? Doma ji ceno in pomen njenega dela priznavajo malo manj, pravi v pogovoru. In razloži, kako si to razlaga. Pravi, da obstaja upanje, da bodo svetovni in domači politiki vzeli bolj zares kot doslej nedavna opozorila in pozive k takojšnjemu in odločnemu ukrepanju Mednarodnega odbora za podnebne spremembe pri OZN, katerega članica je prav tako bile pred leti. Sicer, se strinja, se nam po letu 2030 slabo piše, čakajo nas nepredvidljivi dogodki, suše, poplave, izumiranje rastlinskih vrst, bolezni. V zadnjem času se intenzivno ukvarja z osveščanjem ljudi, predvsem mladih, o posledicah podnebnih sprememb in nujnosti ukrepanja. Prav zanje je napisala nekaj knjig. Upa, da bodo prav osveščene mlade generacije pomemben pritisk na politike, ki odločajo. Voditeljica Lidija Hren.
V tokratnem nedeljskem intervjuju je Jože Možina gostil polkovnika slovenske vojske dr. Tomaža Kladnika, ki je predstojnik katedre vojaških ved v Centru vojaških šol v Mariboru. Gre za enega največjih poznavalcev naše vojaške zgodovine zato se je pogovor sukal predvsem na to temo. Slovenci smo narod z bogato vojaško zgodovino, vendar smo se po izgubi karantanske samostojnosti borili za tuje vojske. Kot vojaški subjekt se pojavimo v vojski, ki je premagala Turke v bitki pri Sisku leta 1593, medtem ko je bil v večinsko slovenskih polkih avstroogrske armade upoštevan tudi slovenski jezik. Dr. Kladnik je spregovoril o oblikovanju prvih enot slovenske vojske po Maistrovem prevzemu oblasti v Mariboru novembra 1918. Maistra je, tako Kladnik, oblikovala drznost, pa tudi nacionalne zavest, brez katere ne bi storil pogumnih dejanj in obranil slovenske severne meje. Njegova vojska se je pozneje »utopila« v srbski oz. jugoslovanski s kraljevino SHS. Podobno je bilo s slovensko partizansko vojsko leta 1945, ki je tudi povsem izgubila slovensko komponento kljub temu, da so se nekateri slovenski častniki temu upirali. Polkovnik Kladnik je spregovoril o svoji knjigi Slovenska partizanska in domobranska vojska, v kateri je iskal stične točke v vojskah sicer sovražnih taborov. Osebno se je kot vojak oz. rezervni oficir formiral v Bileći, kjer je dodobra spoznal ustroj JLA, ter pozneje v Teritorialni obrambi. Sodeloval je v zaščiti prve generacije slovenskih nabornikov v Pekrah. Teritorialna obramba socialistične republike Slovenije je leta 1990, v času prvih demokratičnih volitev propadla, saj je njeno slovensko poveljstvo, zvesto Beogradu, pristalo na razorožitev. Na pobudo Toneta Krkoviča ter obrambnega in notranjega ministra nove Demosove vlade se je tajno začela formirati nova struktura, ki ni bila več podrejena ciljem Jugoslavije in režima ampak demokratični Sloveniji, ki se je pripravljala na razglasitev neodvisnosti. Kladnik je zatrdil, da so bili temelji Slovenske vojske, kot Teritorialne obrambe Republike Slovenije postavljeni leta 1990 in ne 1968, ko je za potrebe takratnega režima in skupne države JLA oblikovala sebi podrejen teritorialni vojaški ustroj.
Poglavar rimsko katoliške cerkve, papež Frančišek je v minulem tednu odprl škofovsko sinodo, ki v ospredje postavlja mlade. Sinoda prihaja v času, ko Cerkev pretresajo številne afere. V Evropi, najbolj sekularni celini, je tudi v tako tradicionalnih katoliških državah, kot sta Irska in Španija opaziti upad vernosti, hkrati pa vse več težav pri razumevanju in sprejemanju drugih ver, islama in celo judovske vere. Gost Intervjuja bo religiolog, doktor Aleš Črnič, z njim se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
V tokratni oddaji je Jože Možina v studio povabil eno najbolj priznanih in uspešnih slovenskih zdravnic dr. Metko Zorc. Gostja, ki jo odlikujeta izredna delavnost in skrb za pacienta, je dobila odlično popotnico za življenje že svoji primarni družini, ki je sodila v predvojno ljubljansko meščanstvo. Po vojni so jih oropali premoženja, a ostale so vrednote, ki so jo osebnostno oblikovale in popeljale v svet. Po študiju medicine in biologije se je specializirala za bolezni srca in ožilja v Clevelandu, pozneje pa še v Ženevi in Buenos Airesu. V Švici je zaključila tudi študij medicinskega managementa. Z velikim navdušenjem je vodila prvo presaditev srca v takratni Jugoslaviji, svoje veščine, ki so kombinacija medicinskega znanja in sposobnosti ustvarjanja dobrega kolektiva oz. organizacije, pa je udejanjila v medicinskem centru Medicor, ki kot koncesionar dela v slovenskem javnem zdravstvu. Dr. Zorčeva je živo razložila kako in zakaj je njihov center uspešen kljub temu, da opravlja operacije na najvišji ravni in za tretjino ceneje kot npr. UKC Ljubljana. Odgovorila je tudi na vprašanje o zdravljenju Igorja Bavčarja, ko je bila deležna številnih napadov v javnosti. Z voditeljem sta se posebej posvetila problematiki v slovenskem javnem zdravstvu, kjer sta rak rana slaba organizacije in ponekod tudi korupcija. Zorčeva je podobno razgrnila svoj pogled na zmanjšanje oz. odpravo čakalnih vrst, kar je oblast sicer obljubljala a so vrste postale še daljše. Javno, v oddaji, je ponudila svojo pomoč in znanje ter znanje svojih kolegov, da se ta sramotna jara kača slovenskega zdravstva odpravi. Podobno velja tudi za otroško srčno kirurgijo, kjer vidi problem predvsem v slabih odnosih, ki so razbili kolektiv. Zorčeva na primeru Medicorja in na podlagi svojih izkušenj meni, da tudi sedanja ureditev ne bo uspešna, ker ima tudi v samem UKC-ju veliko nasprotnikov. Izpostavlja, da se uspešne rešitve zgodijo predvsem s pomočjo predanih, po možnosti tujih zdravnikov, ki jim ne gre le za denar. Tak primer pozna iz Grčije. V Sloveniji je še vedno kaznovan tisti, ki probleme v zdravstvu, npr. korupcijo razkrije, kot se je to zgodilo njenemu kolegu dr. Noču, ki je v parlamentarni komisiji Jelke Godec pripomogel k razgradnji korupcijske verige nabave žilnih opornic po štirikratni ceni. Zorčeva priznava, da pri uspešnem zdravljenju ni potrebno le znanje ampak je uspeh odvisen tudi od odnosa med zdravnikom in pacientom. Pravi, da se na svoje bolnike zelo naveže. V Sloveniji, ki jo ima izredno rada in se z njo ponaša pri kolegih v svetu pa jo v zadnjem obdobju moti apatija in mentaliteta medsebojnega nasprotovanja ter sovraštva. Meni, da je leresnica tisti temelj na katerem lahko pozabimo rane iz preteklosti. Voditelj Jože Možina.
Gost: JURIJ GROZNIK, generalni državni odvetnik Jurij Groznik je skoraj celo profesionalno kariero – če odmislimo leta pripravništva – zaposlen na državnem odvetništvu. Pred dvema letoma se je povzpel na čelo te institucije, postal je generalni državni odvetnik. V tej vlogi je sodeloval pri spreminjanju zakona oz. reformi pravobranilstva, to je bilo v času nekdanjega ministra za pravosodje, Gorana Klemenčiča. Takrat so se državni pravobranilci preimenovali v državne odvetnike. Groznik v pogovoru podrobneje pojasni nedavno reformo, vlogo državnih odvetnikov pred domačimi in tujimi sodišči, spremembe statusa iz državnih funkcionarjev v javne uslužbence, prav tako pa odgovori tudi na kritike o prevelikem številu izgubljenih tožb Slovenije pred mednarodnimi sodišči in očitki o premajhni učinkovitosti državnih odvetnikov. Kaj v praksi pomeni in kako poteka zastopanje različnih državnih organov pred sodišči, pa pojasni s konkretnimi primeri.
Nasa gostja bo profesorica Tamara Lah Turnsek, dolgoletna direktorica Nacionalnega instituta za biologijo in vrhunska znanstvenica na podrocju raziskav raka. Voditeljica Ksenija Horvat.
V tokratnem intervjuju bo dr. Jože Možina gostil slovenskega zgodovinarja in patriota dr. Staneta Grando, ki velja za odličnega poznavalca zlasti 19. stoletja, ko je slovenski narod stopil na pot emancipacije. Z zgodovinsko študijo objavljeno v knjigi Prva odločitev Slovencev za Slovenijo je dokazal, da gibanje za slovensko avtonomijo ni bilo samo zadeva elit ampak tudi običajnih ljudi, tudi kmetov, ki so podpisovali peticijo po vseh slovenskih deželah. Dr. Granda je v pogovoru naredil časovni lok narodovega razvoja do nacije, ki je potekal prek Države SHS oz. Kraljevine Jugoslavije do druge svetovne vojne in komunistične Jugoslavije po njej. Za obdobje vojne je zelo zanimivo pojasnil svojo družinsko izkušnjo mamine družine, ki je bila na partizanski strani in očetove, ki je bila privržena tradicionalnemu taboru. Komunisti so se borili za sovjetsko republiko ne samo z osvobodilnim bojem ampak tudi krvavo revolucijo, drugi pa za restavracijo kraljevine. Za obdobje po vojni, kot ga je sam doživljal se spomni režimskih pritiskov in strahu pred represijo, ki jo je njegov sošolec izkusil na lastni koži. Granda je odraščal v Novem mestu, v družini, ki je bila zelo povezana s tamkajšnjim frančiškanskim samostanom, saj je njegov oče kot čevljar izdeloval posebne sandale za ta cerkveni red. Iz otroških let se živo spominja pogovorov o povojnih pomorih, kar je takrat močno zaznamovalo razmišljanje ljudi in odnos do režima, ki s propagando in že medvojnim razdeljevanjem veleposestniške zemlje sprva marsikoga pritegnil. Za Grando je najhujši očitek bivšemu režimu to, kot pravi, »da še vedno zasužnjuje Slovence z lažnivimi temami, ki nimajo nobene zveze z resnico ter izrablja človeško stisko za poglabljanje razdora med Slovenci«. Kot svetlo točko narodovega poenotenja, ki je trajni vir za domoljubno povezovanje nacije vidi Granda obdobje osamosvojitve. Za sedanji čas, ki ga ocenjuje za čas nasprotovanja in nestrpnosti do drugače mislečih Granda meni, da gre za prelomen trenutek ne samo glede zgodovinske resnice ampak tudi glede realnih razmer in demokracije. Zanj je bistveno v katero smer bo šla Slovenija – ali bo, kot pravi » to ponovno dežela laži, manipulacij in lažnih mitov ali pa bomo rekli, slovenska osamosvojitev je tako velik dogodek, da ga ni možno, ker ga res ni, primerjati z ničemer.« Voditelj Jože Možina
Gost Intervjuja bo dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar, dolgoletni kustos v Narodni galeriji Slovenije pa tudi sodni cenilec in vodnik po kulturnozgodovinski zapuščini, človek, s čigar pomočjo je bila rešena 70 letna uganka o tem, kam sta izginili najdragocenejši deli slovenskega baročnega slikarstva, mojstrovini Fortunata Berganta – Ptičar in Prestar. Z dr. Šerbeljem se bo pogovarjala Ksenija Horvat.
Dr. Jože Dežman je eden najbolj vsestranskih slovenskih zgodovinarjev, ki pri svojem delu suvereno vključuje tudi druge znanstvene panoge, kot so filozofija, teologija, arheologija... Hkrati pa je zanimiv z vidika osebnega razvoja in dozorevanja od življenjskih stranpoti do visoke stopnje profesionalne in etične drže. V zadnjem obdobju se je posebej izpostavil kot predsednik vladne komisije za vprašanje prikritih grobišč, ki je odločno posegla v najbolj boleč in s strani nosilcev komunističnega režima tudi najbolj prikrit korpus slovenske zgodovine. Kot nečak narodnega heroja Tončka Dežmana, ki mu je bilo v mladosti marsikaj dovoljeno, je imel vpogled v delovanje zgodovinarjev pod partijskim vplivom, kjer je bila poglavitna zgodba vedno prilagojena potrebam ideologije. Dežman sej je zgodovinskim mitom že zelo zgodaj začel upirati, v zadnjem obdobju pa, kot pravi, razkriva tiste najbolj trdovratne mite in tabuje bivšega režima. Med drugim tudi to, da se večina Slovencev med drugo svetovno...
Gostja intervjuja bo pisateljica, Widad Tamimi.Rodila se je v Milanu, zdaj že nekaj let živi in ustvarja v Ljubljani. Pred kratkim je izšel njen drugi roman, Vrtnice vetra – delo, posvečeno zanimivi, judovski in palestinski zgodovini njene družine. Mama je izhajala iz družine tržaških Judov, ki so pred drugo svetovno vojno pobegnili v Združene države, pisateljičin oče pa je Palestinec iz Hebrona, njegova družina je izgubila vse ob izraelski zasedbi Zahodnega brega. Voditeljica Ksenija Horvat.
Neveljaven email naslov