Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podpis tokratnega gosta nosijo prenekateri oglaševalski projekti pa tudi mediji. Bil je kreativni direktor prve prave oglaševalske agencije v Sloveniji. Pred dobrim mesecem sem dobila v roke njegovo novo knjigo; z naslovnice gleda ženska bradavička, delo pa nosi izzivalni naslov Predigra. S čim se igra, kaj želi povedati? Zapisal je veliko. O svojem življenju, o tem, kako je hodil od vrat do vrat po pol decilitra olja za fižolovo solato in razvažal mleko, pa o tem, kako se je čas prelomil in kako pomembno je ohranjati spomine. Morda so prav spomini predigra za prihodnost.
Ko jo je nosila puberteta, je našla zadoščenje v jadralnem klubu, kjer se je lahko družila s postavnimi mladeniči. Po 4 letih poučevanja razrednega pouka si je vzela eno leto za potovanje in z nahrbtnikom odšla v Avstralijo. Po naključju je opazila oglas, da nekdo išče posadko za jadranje do Sydneyja. In tako se je začelo njeno 9-letno popotovanje. Na kopno je stopila bolj redko, njen dom je postal ocean. Vmes se je v rodni Sesljan vrnila le toliko, da je prodala avto in prekinila zavarovanje. Jasna Tuta, večna iskalka zakladov. V naravi in ljudeh.
Prevajalka in pisateljica v Sloveniji. Rodila se je v San Franciscu, tam odraščala in se leta 1981 preselila v New York. Leta 1984 je na univerzi Columbia diplomirala iz francoščine, kasneje magistrirala še iz poslovne administracije in kot finančna analitičarka pet let delala na francoski banki Banque National de Paris v New Yorku. Za to, da se je v Slovenijo preselila leta 1993, je bilo usodno srečanje s slovenskim pesnikom Alešem Debeljakom tri mesece po osamosvojitvi leta 1991. Slovenija je danes njena, kot pravi, pisateljska domovina. A piše in komunicira v materinščini, njena dela pa so iz angleščine prevedena v slovenščino, italijanščino, nemščino in madžarščino. Govorili sva o smrti, žalovanju, vdovstvu, pisateljevanju in prevajanju, pa tudi o ZDA danes.
Ejti Štih je slikarka, scenografka gledaliških predstav, ilustratorka. Slovenka, ki ni imela kakšne hude želje kje in kako, da bi živela. Potovala pa je rada. In je šla. Marsikam. Veliko bi, ne bi, je bilo, preden se je odločila in ostala v Boliviji. Tam živi in dela že 38 let. Pogumna in vztrajna Blejka, ki še vedno govori »na fanta«. V Santa Cruzu de la Sierra je iz zapuščene in razsute policijske postaje ustanovila galerijo Manzana 1, ki si jo vsak mesec ogleda nad 16 000 obiskovalcev. S slikami se odziva na aktualno družbeno politično življenje in groteskno upodablja like ter z načinom slikanja nazorno prikaže tudi razmerja med ljudmi in jih komentira. Odmevne so njene slike stisk beguncev, birokratizem kravatarjev, odnos do žensk in obsojanje abortusa,… Njena slika, na kateri sta z ramo ob rami Evo Morales in Janez Drnovšek, je bila objavljena tudi na naslovnici National Geografic. V Sloveniji je poleti pri Mladinski knjigi izšla njena izvrstna knjiga Slike in zgodbe.
Trboveljčan, ki ga je vedno vleklo v šport. Najprej k nogometu, potem so ga zvabile višine smučarskih skakalnic, dilce pa je pred osmimi leti zamenjal za kolo. Lastnosti …, ja, vsaj nekaj izjemnih je treba omeniti, kot so zagnanost, disciplina, vztrajnost, pogum in ne nazadnje spoštljivost in skromnost, … so pri njem res občudovanja vredne. Kot tudi njegovi uspehi in ob tem silni napori. In kaj pravi sam: »Bi že kaj počel, če ne bi bil športnik. Mogoče bi bil pa knap,« se v hipu reši vprašanja. Najboljši slovenski kolesar vseh časov. Kot prvi in edini Slovenec je dobil etapo na največji izmed dirk - dirki po Franciji. Na vsaki tritedenski dirki, na kateri je nastopil, pa je dobil vsaj eno etapo.
Večkrat je poudaril, da je na javni RTV preveč politike, da se politikom ne sme popuščati, ko si skušajo medije prilastiti. Lado Ambrožič je bil dolga leta vsem na očeh zaradi uspešnega dela. Pa če govorimo o njegovem novinarskem, voditeljskem ali uredniškem delu. 42 let je soustvarjal podobo RTVSLO. Bil je dosleden in neposreden. Le kot varuh pravic gledalcev in poslušalcev ni uspel doseči javnosti v takem obsegu in na način, kot si je želel. Kar pa seveda ni bilo odvisno zgolj od njega. Zdaj je kot programski svetnik tudi sam postal gledalec in poslušalec in svoj dolgoletni medij opazuje iz razdalje. Enako kritično in načelno kot poprej njegov soustvarjalec.
Z Mirtom Komelom, filozofom in pisateljem se bo Miša Molk pogovarjala o tem, kako nas je izzvalo obdobje koronavirusa, ki nas je fizično oddaljilo in nam vzelo dotik. Nam ta virusni čas daje morda celo več svobode, ker si sami določamo, kje se bomo gibali, kako se bomo gibali, s kom se bomo družili, kdaj bomo delali, če delamo od doma? V takih obdobjih se res zdi, da je svoboda izbire za marsikoga huda preizkušnja.
Vsak dan in vsak posameznik šteje. To je tisto, kar šteje v očeh zdravnice, inženirke računalništva in informatike, predsednice društva Humanitarček, pa tudi Slovenke leta in prejemnice nagrade Bob leta. Slednja daje slutiti ostrino v jeziku, ki gre skupaj z milino in zavzemanjem za prezrte in zapuščene. Tega nam manjka, pravzaprav nam tega manjka vedno bolj, zato sem k pogovoru povabila Ninno Kozorog, ki je kot nenehna nevihta, po kateri posije sonce. Svoj prosti čas in energijo namenja brezdomcem, revnim, ostarelim... tistim, ki so potisnjeni na rob družbe.
Pri rosnih 15ih letih in tja do srede 20ih je bila tako rekoč zvezda, prepoznavna kantavtorica. Danes je uspešna gledališka režiserka, ki življenje nosi v kovčkih. V zadnjih letih zelo uspešno delujete na uglednih odrih v nemško govorečem prostoru. Zelo odmevne so njene postavitve del iz sodobne evropske in ameriške dramatike, v katerih raziskuje možnosti uporabe odrskega prostora in premičnih scenografij. In čeprav so njene predstave do potankosti načrtovane, je sama večna svobodnjakinja; v glavi in v poklicu.
Slavi se ne klanja, čeprav ga je poiskala sama, ko ga je nagradila s številnimi nagradami in priznanji. Od študentske Prešernove nagrade, Zlate ptice, Župančičeve nagrade, lovorjevega venca, Severjeve nagrade, nagrade Metoda Badjure, Vesne za najboljšo moško vlogo,… Sam pa si želi vsak dan stopiti na zemljo in jutro začeti na trdnih tleh. Pavle Ravnohrib, véliki gledališki in filmski igralec, ustvarjalec z izjemnim opusom.
“Mislim, da morajo ženske pokazati več korajže” pravi. Gajstna je, bi rekli za tako žensko. Korošica. Ena tistih, vztrajnih, komaj kje omenjenih žensk, ki se vsak dan dotikajo zemlje, živali in moke. Skrbno razvijajo podeželje, da bi ga ohranili. Marjeta Ročnik je doma s Prevalj, vendar sta se z možem preselila na zapuščeno kmetijo, kjer je živela njena mama. Najprej sta uredila zaraščene površine in nabavila osnovno čredo drobnice, kmalu pa sta zgradila stanovanjsko hišo in hlev za drobnico. Zdaj z vso družino živi in kmetuje na ekološki hribovsko-gorski kmetiji, vzreja drobnico in prašiče, ponoči pa mesi in peče koroški kruh na tradicionalen način, pa tudi potice. Ženska z izjemno energijo, ki ji je Zveza kmetic Slovenije letos oktobra podelila naslov Kmetica leta.
Ni kazalo na to, da bo kdaj vrhunska športnica. Natančneje, da bo dvakratna svetovna prvakinja in svetovna rekorderka v globinskem potapljanju na vdih. 113 metrov pod gladino. Čeprav je pred tem že tekmovala v kajaku na mirnih vodah, jo je odneslo. Za dobrih deset let, ko ni vedela, kam naj sama s seboj. Takrat se je predala, kot sama pravi, vesolju. Danes se predaja globinam. Eno je po stranpoteh pripeljalo do drugega in tudi zato danes z vso odprtostjo govori o stiskah. Ker stiskajo vsakega izmed nas.
Neveljaven email naslov
