Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Maribor še danes išče svojo identiteto, ki so mu jo po drugi vojni skušali vsiliti z vrsto industrijskih gigantov. A mu takšna ni bila lastna, zato so se vedno znova rojevali poskusi, da bi ji ubežali. V 50 in 60 letih prejšnjega stoletja najbolj s krogom, ki mu je dajal ton slikar, scenograf, restavrator in pedagog Maks Kavčič. Bil je karizmatična osebnost in je kot takšen vplival na mnoge stvari v mestu, ki je sicer veljalo za industrijsko. S sopotniki, med katerimi so bili Vrišer, Teply, Baš, pa slikarja Tošo Primožič ali Ludvik Pandur, je po drugi svetovni vojni postavljal temelje kulturnega razvoja Maribora.
V idiličnem okolju graščine Podgrad pri Vranskem se je leta 1833 rodil slikar, mornar in dvorjan na avstro ogrskem dvoru Anton Perko. Oče je bil lastnik gospoščine Ojstrica in posestva Podgrad, poljedelstvo, s katerim se je ukvarjala družina, pa sina ni zanimalo. Od doma je odšel s petnajstimi leti, da bi postal vojak. Med karakternimi oznakami, s katerimi so opremili bodočega mornarja, so odgovorni zapisali, da odlično slika. Proslavil se je s slikanjem znamenite viške bitke, v kateri je admiral Tegetthoff premagal mnogo močnejšo italijansko floto. Slikarstvo pa ga je pripeljalo tudi v najožji krog avstrijske cesarske družine.
Na osnovni šoli na Ponikvi so, ko jo je obiskoval Blaž Kocen, kasnejši vodilni geograf nekdanje avstrijske monarhije, učencem za vzor radi postavljali Antona Martina Slomška. Blaž Kocen ni bil iz tako premožne družine, zato mu je pri šolanju pomagal najprej domači trgovec, kasneje pa neka koroška družina. Ko je velika reforma avstrijskega šolstva prinesla potrebo po večjem številu učiteljev različnih profilov, je mladi Kocen zapustil poklic duhovnika, na Dunaju v enem letu z odliko opravil izpite iz fizike, matematike, grščine, latinščine in prirodoslovja in postal učitelj. Od tod se je njegova pot vzpenjala le še navzgor.
Ko je odšel, so za Janeza Karlina mnogi uporabili izraz ikona - ikona kulturnega življenja mesta ob Dravi. V Maribor je prišel že kot študent in mu je ostal zvest do odhoda. Po poklicu učitelj, kruh mu je zato dajala prosveta. Srčna izbira pa je bila kultura v najširšem pomenu besede. Najprej gledališče in potem vse ostalo. V kulturniški genom tega mesta bo ostal zapisan kot režiser najbolj znanega amaterskega gledališča Slava Klavora v Mariboru. Iz vrst njegovih igralcev so štirje kasnejši dobitniki Borštnikovega prstana. 11 plaket in priznanj različnih vrednosti in grbov različnih sijajev je prejel še v rajni Jugoslaviji, 4 v Sloveniji, med njimi - prvi - zlato plaketo Sklada ljubiteljskih kulturnih dejavnosti Republike Slovenije, pri 95-ih pa je postal tudi častni občan mesta, ki mu je bilo drago.
Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo in bogato tradicijo. Zahvaljujoč mnogim sledilcem Antona Janše in krajnski čebeli. Janko Pislak iz Doklec pod Ptujsko goro je že v otroštvi vedel, da bi rad bil čebelar. Z denarjem, ki ga je dobil pri birmi, je kupil prvi roj čebel in ga naselil v pleteni panj, ki ga je izdelal na paši. Ko se je izučil za mizarja, je začel izdelovati lesene panje. Nazadnje jih je ime več kakor 2500 in je veljal za največjega čebelarja v Sloveniji, pa tudi v Evropi je malo večjih. Veljal pa je tudi za inovatorja, številne praktične izboljšave, ki jih je uvedel v čebelarjenju, so v rabi še danes. Bil pa je tudi čebelar s srcem, so nam potrdili vsi sogovorniki.
Dr. Manica Špendal je dobitnica najvišjega priznanja Slovenskega muzikološkega društva - Mantuanijeve nagrade - za leto 2020. Je tudi prva prejemnica tega uglednega stanovskega priznanja zunaj Ljubljane. Za njo je 40 let raziskovanja, znanstvenega in publicističnega dela, pa seveda pedagoškega, s čemer je prispevala k uveljavljanju in prepoznavnosti slovenske muzikologije. Pozornost je usmerjala predvsem v preučevanje glasbene zgodovine Maribora in SV Slovenije in tako prispevala k celovitejši podobi zgodovine glasbe na Slovenskem.
Kar 3000 orgel je bilo postavljenih v slovenski zgodovini, danes jih je okrog 950 še vedno v uporabi. S svojo 500 letno tradicijo so prav gotovo eden najbolj značilnih sooblikovalcev skupnega evropskega prostora. Smo ena redkih, če ne edina država na svetu, ki ima vse svoje orgle predstavljene v eni knjigi. Vsaj leta 2018 je bilo tako, ko sta muzikolog dr. Edo Škulj z besedo in Jurij Dobravec s fotografijo dokončala desetletja dolgo delo in popisala 1094 orgel na Slovenskem. Za Sledi smo obiskali nekatere, med njimi tiste iz Sv. Krištofa nad Laškim, ker so za mnoge še vedno najstarejše.
Starodavna tradicija mlinarske obrti je zaznamovala življenja več generacij Pohorcev. Nekoč neutrudna kolesa pa so danes tiha in tam ob vodi zaraščena trohnijo. Le redki se še spominjajo mlinov in mlinarstva ter znajo o tem pripovedovati. V pozabo počasi izginjajo še redki ostanki ene najstarejših obrti – mlinarstva.
Skladba Kam le čas beži je ponarodela in marsikdo ne ve, da je avtor glasbe in besedila ustanovitelj ansambla Štirje kovači Franc Šegovc. Za Franca pravijo, da je neuničljiv. Že 65 let je duša in srce kvinteta, ki je na Slovenskem znan tako kot Avseniki ali Slaki. Posebej privrženi so mu Korošci, zato je ansambel v Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu dobil spomisko sobo, v pripravi pa je samostojni muzej. Štirje kovači veljajo za najstarejši slovenski narodno zabavni ansambel.
Ivan Roškar, preprost kmet iz Slovenskih goric, je na prehodu iz 19. v 20. stoletje dosegel visoke politične časti, danes pa je skorajda pozabljen. V Jurovskem dolu, od koder je doma, se trudijo, da bi ga rešili iz pozabe. V graškem deželnem in dunajskem državnem zboru Slovenci takrat nismo imeli veliko zastopnikov. Ivan Roškar pa je bil zelo mlad, ko je skupaj z Antonom Korošcem zastopal zlasti pravice kmetov. Veliko dobrega je napravil takrat za svoje rojake v Slovenskih goricah. Ustanavljal je zadruge, predvsem pa kmete učil umnega gospodarjenja.
Dr. Pavel Turner, domačin Framskega Pohorja, je bil v drugi polovici 19. stoletja, posebej pa v začetku 20. stoletja zaslužen za to, da se je marsikateri dijak in kasneje študent lahko izobraževal tudi zunaj svoje ožje domovine. Nekaj pred smrtjo je sklenil, da bo svoje, za takratne čase obsežno premoženje, daroval skladu, ki naj bi skrbel za šolanje pravnikov in filozofov in kar 12 štipendistov Turnerjevega sklada je kasneje postalo članov SAZU. V Mariboru na mecena in mentorja Turnerja spominja ena najlepših ulic pod Kalvarijo, sicer pa se spomin nanj, ker ni imel potomcev, počasi izgublja.
10. oktobra 2020 bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ki je boleče zarezal v narodovo telo. Izgubili smo slovensko Koroško, tisti del, ki mu največkrat rečemo zibelka slovenstva. Prebivalci majhne vasice na skrajnem robu pa so se takrat uprli mogočni Avstriji in z vztrajnostjo dosegli, da so bili dve leti kasneje priključeni matičnemu narodu. Zgodba o upornih Libeličanih še danes živi v srcih prebivalcev in še danes ne razumejo zbadljivk na račun svojih prednikov, ker je njihov upor zanje svetinja. Z njo so ostali Slovenci.
Neveljaven email naslov
