Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film komunicira z množicami in z vsakim posameznikom. Gibljive slike odpirajo nove svetove in poglede, grabijo našo pozornost in emocije. Pomembno pa je, ali preživijo preizkus časa. Nihče noče posneti slabega filma, pa vendar se včasih zgodi. Ampak, ne bova z gostom o tem. Na kakšen način, kje in kako danes izražamo svojo identiteto in istovetnost? Kako slovenski film reflektira našo družbo? Kdo in kakšni so naši, slovenski filmski junaki in junakinje? Ali popularna kultura prispeva k legitimaciji reprodukcije družbenih neenakosti ali pa jih vsaj postavlja pod vprašaj? Kdo je torej čefur? Z gostom dr. Petrom Stankovićem, profesorjem na katedri za kulturologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
Že devetnajsto sezono vsako nedeljo ob dveh popoldan pozdravi gledalce; 19 let ni malo. Kar pomeni, da ga kljub temu, da se včasih z njim ne strinja, hrvaška javna televizija ceni. Seveda je že imel težave z vodstvom. Očitno pa je njegova priljubljenost vredna tudi kakšnega spora. Pronicljiv je, pa tudi provokativen. Zato ima težave tudi sam s seboj, kadar bi se rad zgolj pogovarjal, saj ne želi na silo postavljati neprijetnih vprašanj, zaradi katerih pa je pravzaprav zaslovel. S tem, ko je imel kar nekaj zapletov z gosti, kar je seveda dvigovalo gledanost oddaje, se je očitno zapletel tudi sam vase. Namreč, če ni drzen, se lahko hitro zdi ljudem dolgočasen, ali kot pravi sam, »bodo rekli, da sem ali utrujen ali naveličan«. Ampak, vse kaže na to, da je tudi s tem že opravil.
Pogumna in stvarna je. Ena izguba, druga izguba, lastna bolezen, fizične in psihične bolečine ob tem, veliko trpljenja in samo spraševanja; vse je opisala v knjigi Belo se pere na devetdeset. Tako dobra knjiga, da ima že ponatis. Dobra zaradi pretresljivih preizkušanj in zaradi iskrene, odlično literarizirane pripovedi. 14 let je bila stara, ko ji je umrla mama. Nekaj let po smrti mame, je za rakom zbolela še sama, potem se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat, letos pozimi je ponovno zbolela ona. Njena knjiga Belo se pere na devetdeset je izjemno branje. Že sam naslov namiguje na to, da gre za golo stvarnost, za vsakdanje življenje, ki ji je zgodaj vzelo mami. Prav ona ji je v poslednjih vzdihljajih naročila, da se belo perilo pere na devetdeset. Za osebno zgodbo gre, ki nas vrne tudi v čas Jugoslavije, ko smo živeli drugače. Verjela je vase. Kljub temu, da so bile za njo že izgube. V pisanju pravi, je iskala predvsem užitek zase, ker se neizmerno rada igra z besedami.
Za režiserko in scenaristko Maja Weiss bi mirno lahko rekli, da je filmska aktivistka. Njen odnos, tako do osebnih travm in krivic kot do družbeno političnih fenomenov in dogodkov, je vedno zelo angažiran. Preverja, dokumentira in pozorno prikazuje zgodbe, ki bi pogledu raje pobegnile. Skupaj z igranimi filmi in dokumentarci jih našteje več kot 50. Njene filmske tematike: Černobil, Nube, Darfur, žrtve totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavski razred, nacionalizem, ksenofobija, begunci,… skriti spomini Angele Vode z odlično igralko Silvo Čušin, Banditenkinder - ukradeni otroci,..itd. Spregovorili bova o njeni bogati filmski poti, pa tudi o pomembnem dokumentarcu Banditenkinder- Slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki bo sledil najinemu pogovoru. Kar nekaj nastopajočih pričevalcev v filmu žal ni več živih. A so njihovi potomci, za katere je prikazovanje tega filma izjemnega pomena. Krutih zgodb druge svetovne vojne je veliko. Med njimi so tudi zlorabe otroške duše, kot pravi prodorna filmska ustvarjalka Maja Weiss. Dokumentarec Banditenkinder- slovenskemu narodu ukradeni otroci prikazuje zgodbe otrok, tudi dojenčki so bili med njimi, ki so jih Nemci odtujili, vzeli našim staršem in jih od leta 1942 selili iz taborišča v taborišče, vedno v drugačnih skupinah. Najprej po abecedi, maja 43 so jih razdelili po spolu in starosti in jih nenehno razdruževali. Nekateri, ko so odrasli, o sebi niso vedeli skoraj ničesar, niti, kje so bili rojeni. Tako za otroke kot za starše so bile to hude zgodbe. Namen Nemcev je bil prevzgoja in ponemčenje naših otrok, da bi okrepili svojo raso. Menili so, da ima Slovenija večinoma dobre genske zasnove.
Njegov urnik je natrpan, a se kljub temu oglasi tudi na neznano številko. Malce zaprašen glas ima. Zelo prepoznaven. Govori pa ne prav dosti. Vsakokrat te odloži še za par dni. Razumem. Razprodan je. Odličen igralec. Pa tudi harmonikar in interpret. Poseben humor ga odlikuje, mimobežno te oplazi njegova toplina. Ljudi ima bolj rad, kot to sicer pokaže. Izjemno skromen človek je, z izrazitimi socialnim čutom. In rad je sam. Njegov večer je danes. Veliko jih je že bilo, ko je briljiral na odru in smo mu ploskali; in ko je prejemal nagrade: Severjevo, Sterijevo, nagrado Prešernovega sklada, dve Borštnikovi nagradi za igro, Zlati lovorov venec, bil je Žlahtni komedijant… In žlahtni človek je. Igralec, ki se mu nocoj še posebej priklanjamo. Prejel je najbolj prestižno slovensko nagrado za igralske dosežke, Borštnikov prstan. Dame in gospodje: Janez Škof!
Vrsto let jo je krasila ognjeno rdeča pričeska, zdaj ji na novo poganjajo igrivi sivi kodrci. Izjemna ženska, ki je že večkrat morala premagati strah pred hudo boleznijo. Tudi ona je, pri 41 tih letih, ko je za rakom zbolela prvič, najprej pomislila na smrt. Ampak, njena silna volja do življenja in takojšnje sistemsko zdravljenje sta ji vsakič znova obudila upanje in jo vrnila med ljudi. »Tudi živo kroto, bom pojedla, če mi bo to pomagalo« je izjava, ki potrjuje njeno neomajno prizadevnost v boju za zdravje. Ogromno je storila za osveščanje in detabuizacijo raka dojk tudi kot dolgoletna predsednica slovenske Europe Donne. Nenehno opozarja, kako pomembna je preventiva, torej, zdrava prehrana, telesna aktivnost, redno mesečno samopregledovanje in pozitivna naravnanost. Pravi, da ni človeka, ki bi jo danes lahko spravil v slabo voljo, saj si je postavila novo lestvico vrednot.
Sreča, iskanje sreče, srečen človek - so diktati sodobne družbe, ki nas velikokrat delajo - nesrečne. Združeni narodi so 20. marec razglasili celo za svetovni dan sreče. Toda kako srečo sploh izmeriti, kako jo nagovarjajo oglaševalci oziroma kako iskanje sreče izkoriščajo raznorazne agencije in oglasi. O tem, kdo nam danes prodaja srečo in kdo smo njeni potrošniki, včasih tudi ujetniki v pogovoru z Janezom Rakuščkom - izvršnim kreativnim direktorjem agencije Luna/TBWA po poklicu, sicer pa AGFRFTjevcem, natančneje dramaturgom po izobrazbi.
Je nadvse uspešen in priljubljen. Ampak te slave ni ravno lahko nositi, ker se med uspehe včasih vrine tudi poraz. In takrat vsi planejo; ker mora biti vse najboljše – zdaj - in - takoj in - za vedno. Nenasitni smo. In kdo ne pozna bolje te evforije množic kot Zlatko Zahovič; najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance in izjemno uspešen športni direktor NK Maribor.
Miša Molk bo gostila izjemno igralko, ki jo opisujejo le s presežniki. Pa naj si gre za vloge v gledališču, filmu ali na televiziji. Topla, inteligentna, posebna, za katero se zdi, da jo prav strah poganja naprej k odločitvam in k uspehu. Je noro dobra, tako v klasičnih, emotivnih interpretacijah, kot v povsem fizičnih predstavah, kjer visi z droga, dela prevale in na naslednje vaje za predstavo prihaja z žuljih na rokah. Živi »dobro« in polno, ker v svojem delu najde več kot le osebno zadovoljstvo. Tudi v televizijski Veroniki, ki se je kot vedno nezadovoljna in nasršena »komentatorka« oglašala v Studio City, vidi večje sporočilo. Namreč Veronikino jasno sporočilo, da ne pristaja na to, da šibki nimajo pravice do besede. Maruša Majer je občudovana in nagrajena. V vsako vlogo se močno vživi, tako močno, da tudi tvega. Najprej se jo poloti stiska, ko pa vlogo sama v sebi predela in reši, smo tudi mi, občinstvo, nagrajeni z njenim doživljanjem očarljive svobode ustvarjanja.
Novinarka in voditeljica Miša Molk se vrača z oddajo. V intimni atmosferi studia 2 Televizije Slovenija bo gostila ustvarjalce, mislece, garače in talente, vse tudi v ženski obliki, ki bodo skozi svoje življenjske in karierne poti skušali zapolniti njena vprašanja. Njen prvi gost bo najuspešnejši trener slovenske skakalne reprezentance Goran Janus.
Moj nocojšnji gost je osnoval študij japonologije na ljubljanski univerzi in bil eden od soustanoviteljev oddelka za azijske študije na FF in njegov prvi predstojnik. Leta 2008 je kot prvi državljan v RS prejel japonsko državno odlikovanje »Red vzhajajočega sonca: zlati žarki z rozeto« za prispevek k razvoju izobraževanja na področju japonskega jezika in kulturne izmenjave, pred dvema letoma pa nagrado Japonske fundacije za življenjsko delo na področju japonskega jezikoslovja in didaktike japonskega jezika. Med drugim je avtor pionirske monografije na področju empiričnega raziskovanja besedil “Besedilo in skladnja” (Tekusuto to šintakusu), avtor učbenika sodobne japonske slovnice za začetno stopnjo, z japonskimi soavtorji je sestavil slovar japonskih stavčnih vzorcev, ki je bil preveden tudi v kitajski, korejski, tajski, vietnamski in angleški jezik. V letih 1990-1995 je na Univerzi v Tsukubi predaval japonsko jezikoslovje kot vabljeni tuji profesor.
Gostja tokratne oddaje je dvakratna Jenkova nagrajenka, tudi soustanoviteljica in urednica založbe VigeVageKnjige, ki izdaja risoromane. Publicistka, dramaturginja, predvsem pa oseba, ki ostro misli in za razliko od mnogih, tudi pove, kaj. Stvarem je treba gledati strmo v oči , pravi in doda, da je živeti s poezijo v kar najbolj intimni bližini, zanjo sploh edini način živetja.
Neveljaven email naslov
