Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Družinsko podjetje Koželj iz Doba pri Domžalah se ponaša z več kot 60-letno tradicijo predelave zdravilnih zelišč v izdelke; njihov prvi izdelek je bil kot zdravilo registriran leta 1958 v Beogradu. Butično podjetje s tremi redno zaposlenimi, katerega vodenje prevzema že tretja generacija, danes pod zaščitenimi blagovnimi znamkami ponuja več kot 20 različnih izdelkov; vsi so plod dolgoletnih lastnih raziskav in razvoja. V proizvodnji uporabljajo pretežno naravne surovine; sivko, iz katere pridobivajo eterično olje, gojijo v svojem nasadu na slovenski obali. Večino izdelkov prodajo v lekarnah in zeliščnih trgovinah, tudi na Hrvaškem in v Črni gori. Njihove kreme in mazila med drugim uporabljajo v različnih porodnišnicah in bolnišnicah, v domovih za ostarele, pa fizioterapevti, slovenski vrhunski športniki in veterinarji.
Notranjost našega planeta je za približno 600 stopinj Celzija toplejša od površine Sonca, kjer je temperatura okoli 5500 stopinj. To toploto lahko izkoriščamo za termalna kopališča, ogrevanje stavb in tudi za pridobivanje električne energije, kar je najučinkovitejše izkoriščanje geotermalne energije. Pri tem so med najuspešnejšimi državami na Islandiji. V geotermalnih elektrarnah proizvedejo približno četrtino električne energije, ki jo potrebujejo. Kako uspešno pa jo izkoriščamo v Sloveniji? V Čentibi pri Lendavi v kratkem načrtujejo prvo slovensko geotermalno elektrarno. 90 odstotkov prebivalcev Lendave pa se že ogreva z geotermalno energijo. Spoznali boste termalni izvir Klevevž pri Šmarjeti na Dolenjskem, kjer na površje priteka termalna voda s temperaturo od 21 do 25 stopinj Celzija.
Dokumentarni film o specifični skupini prijateljev, ki radi pomislijo tudi na druge. Na tiste, ki imajo v življenju manj kot drugi. »Bejž če vejdš« je skupina prijateljev, ki prihaja iz Pivke in okoliških krajev. Druži jih enak smisel za humor, preživljanje prostega časa, njihova delikatesna značilnost pa je pogled na življenje. V času, ko se zdi, da nas naprej potiska le še razmišljanje o materialnih dobrinah in lastni eksistenci, se oni obračajo k altruizmu, razumevanju stiske in nemoči tistih, ki nimajo. Pomagali so slovenskim družinam, ki so jim naravne katastrofe odnesle imetje, kmalu pa so začeli razmišljati tudi o ljudeh zunaj naših meja.
Tla spadajo med najbolj ogrožene naravne vire. Obenem so bogat življenjski prostor. V čajni žlički rodovitne prsti je lahko tudi 5000 različnih vrst mikroorganizmov. Ti so ključni za ohranjanje rodovitnosti tal, shranjevanje ogljika in kroženje hranil. Tla pa niso povsod enako kakovostna. Raziskave kažejo, da Slovenija ni bogata z rodovitno zemljo, na dan pa je v povprečju izgubimo pet hektarjev, kar predstavlja velikost povprečne kmetije. Kateri so glavni vzroki za to? Tla imamo za samoumevna. Vendar nastajajo zelo počasi, in ko jih enkrat uničimo, traja več deset tisoč let, da se obnovijo.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Oddaja opozarja na onesnaženost morja s plastiko in še posebej z mikroplastiko. Ta nato zaide v ribe, te pa končajo na naših krožnikih in v človeškem organizmu. Rešitev pa niso čistilne akcije na morskih obalah. Okrepiti je treba zavedanje, da moramo spremeniti naša dejanja in predvsem industrijo, ki je največji onesnaževalec.
Watzmann (Mittelspitze) je 2713 m visoka gora in predstavlja vrh gorskega masiva Watzmann. Watzmann je tretja najvišja nemška gora oziroma prva najvišja, ki je v celoti na nemškem ozemlju. Od leta 1978 sodi Watzmann v samo osrčje edinega alpskega narodnega parka v Nemčiji. Bavarska televizija se je s kamero pridružila podvigu 12 letnega Korbiniana, ki je za darilo prejel Watzmannovo presenečenje – prečenje te Kraljevske gore, kot Watzmann imenujejo domačini. Na poti pa so srečali mnogo drugih planincev, očaranih nad pokrajino in vrhovi, ki se vzpenjajo k nebu.
Cvetličarka Sofie Hess iz Celja in slavni Alfred Nobel sta imela skoraj dvajset let dolgo razmerje ljubezni, napetosti in izsiljevanja. Sofie Hess je vstopila v življenje Alfreda Nobela kot prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja v trenutku, ko je bil Alfred slaven in bogat, a hkrati zelo osamljen in razočaran človek. Njuno skoraj dvajset let trajajoče razmerje je bilo polno ljubezni, napetosti in izsiljevanja, kar potrjuje več kot dvesto Alfredovih in nekaj Sofiejinih pisem, prepolnih rotenja, oproščanja in zahtev po denarju. Svoje »požiralke denarja«, kot ji je rekel, mu ni uspelo izklesati po lastni podobi – jo izobraziti in ukrotiti. Njuno razmerje je Alfreda pripeljalo tudi v Celje, kamor je nekajkrat prišel zato, da bi obiskal Sofie in njene sorodnike, ustanovitelje Cinkarne Celje. Pisma, ki jih danes hrani Državni arhiv v Stockholmu, so bila do nedavnega javnosti skrita, saj jih je Sofie izročila Nobelovemu skladu v zameno za visoko rento. Dokumentarni film izpostavi razsežnosti Nobelovega izuma in posledice odkritja, ki ga je sam razumel kot napredek, ne pa uničevanje človeštva. »Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro, in ne v zlo,« je govoril, a se hkrati zavedal, da je trgovec s smrtjo. Zaradi slabe vesti je izumil Nobelove nagrade in spodbujal oziroma financiral mirovniška gibanja. Pri tem je imela odločilno vlogo njegova nesojena partnerica, prijateljica, mirovnica, pisateljica in prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir, Bertha von Suttner. Zgodba o Alfredu Nobelu in Sofie Hess ni pravzaprav nič drugačna od drugih, le z bolj prepoznavnimi nasprotji, je zgodba o geniju in otroku, o ljubezni in odpovedi. Avtorica filma je Majda Širca.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
Pred desetimi leti smo imeli na svetu okoli 70 milijonov organskih in anorganskih spojin, danes jih je že skoraj 200 milijonov. Kemikalije so izredno uporabne, če pa z njimi ravnamo nepravilno, so tudi izjemno nevarne. V preteklosti so se v kemijski industriji že zgodile velike in tragične nesreče, največja decembra 1984 v mestu Bhopal v Indiji. Povzročila je približno 15.000 smrtnih žrtev, več kot pol milijona ljudi je bilo poškodovanih. Kemijske nesreče pa se dogajajo še danes, pred kratkim tudi v naši tovarni v Kočevju. S poskusom bomo prikazali, kaj se lahko zgodi, če kemikalija denimo ni čista. Toda brez vsestransko uporabnih kemikalij ne moremo več živeti in pokazali bomo tudi, kako se z njimi pravilno ravna.
Narava je živ sistem, v katerem poteka nenehen proces kroženja snovi in energije. Ljudje pa smo ubrali svojo pot. Vzamemo, uporabimo in zavržemo. Pri tem izčrpavamo naravne vire in hkrati proizvajamo velikanske količine odpadkov, ki so neredko celo strupeni. Naša dejanja imajo dolgoročne in marsikje tudi že nepopravljive posledice. Morda še ni prepozno, a morali bomo spremeniti vedenje in se vrniti k tistemu, česar nas uči narava. Prehod v krožni gospodarski sistem danes ni več izbira, ampak nuja. Kaj je krožno gospodarstvo, kako in kje se ga lotiti – na kratko v oddaji Na kratko.
Aleksander Gadjijev je gotovo najuspešnejši slovenski pianist, ki po lanski 2. nagradi na najzahtevnejšem klavirskem tekmovanju v Varšavi, osvaja koncertne odre po vsem svetu, saj ima ponudbe za koncerte, recitale, snemanja in turneje iz najuglednejših koncertnih dvoran, njegovi koncerti so vedno razprodani, tako je tudi pri nas. V septembrskem Opusu boste spoznali družino Gadjijev, poleg Aleksandra tudi mamo in očeta, oba pianista in klavirska pedagoga, ki sta na svojstven način zaznamovala Aleksandrovo glasbeno pot. Ekipa Opusa je družino obiskala v Gorici, kamor se Aleksander vedno rad vrača, sicer pa živi v Berlinu. Pripovedoval je o svojih začetkih, doživljanju glasbe, vplivu staršev nanj, koncentraciji, o širini svojega zanimanja in še marsičem, svojo pripoved pa popestril z glasbenimi odlomki. Oddajo je pripravila Darja Korez Korenčan.
Vnuki tistih, ki so konec leta 1945 prisilno zapustili domovino in se naselili v Argentini, danes še vedno govorijo in pojejo po slovensko. Tretja generacija argentinskih Slovencev, danes starih od 15-35 let, so otroci tistih, ki so se rodili svojim staršem-ubežnikom v novi domovini. To so moderni mladi Argentinci, v njih pa so kljub temu močni sledovi slovenstva, toda za razliko od njihovih staršev, brez ideologije in brez bolečine. Na eni strani je duhovna in kulturna dediščina, ki so jo dobili v svojih slovenskih družinah, na drugi pa močan vpliv argentinske družbe, v kateri se mešajo vplivi milijonov evropskih in drugih emigrantov. Kaj se v takšnem okolju zgodi z nacionalno identiteto jezikovne in kulturne skupnosti? Podlaga za takšen obstoj je na eni strani ekonomska, na drugi pa duhovna. Te druge imajo argentinski Slovenci še danes v izobilju, uspeli pa so ohraniti – tudi s pomočjo neodvisne Slovenije- tudi lastne kulturne in vzgojne institucije. Kaj pa njihovi otroci? Kateri jezik bodo govorili poleg rodne španščine? Slovensko sploh še? Se lahko argentinski čudež kot je dejstvo, da Slovenci v Argentini edini od izseljencev še vedno govorijo slovensko, poimenoval Taras Kermavner, nadaljuje, ali pa se bo slovenstvo tudi v Argentini spremenilo v zbirko arhetipskih izseljenskih relikvij , Avsenikove glasbe, potice in kranjske klobase? Odgovore na ta vprašanja skuša gledalcu skozi film ponuditi skoraj dvajset mladih ljudi zelo različnih poklicnih poti in usod, vse pa druži ljubezen do slovenske besede. Protagonisti filma živijo vsak na svojem koncu 15 milijonskega Buenos Airesa, izgubljeni v človeškem mravljišču, pa vendar njihovo življenje sestavlja drugačno, bolj sodobno podobo slovenstva. Vsak od njih nosi s seboj svojo osebno zgodbo, globoko v srcu in duši, eni bolj, drugi manj intenzivno, pa zgodbo svojih staršev in slovenske skupnosti. Film odlikuje poleg osebnih izpovedih še arhivsko gradivo iz zasebnih zbirk ter veliko slovenske in argentinske glasbe.
Dokumentarni film Golica je zgodba o sloviti instrumentalni skladbi, ki je po nekaterih navedbah največkrat izvajana skladba na svetu. To je zgodba o dobri dve minuti dolgi pesmi, ki se je porodila na nočnem delu v tovarni in naredila neverjetno pot po plesiščih, koncertnih dvoranah ter radijskih in televizijskih postajah ter tudi skoraj šestdeset let po nastanku ostala živa v vseh mogočih priredbah. Igrano-dokumentarni film kar se da zvesto obnavlja zgodbo Golice skozi pripoved osrednjih akterjev ter njunih najbližjih sodelavcev. To je tudi zgodba o enem od evropskih najprepoznavnejših narodno zabavnih ansamblov, o Ansamblu bratov Avsenik. Slavko Avsenik je skupaj z bratom Vilkom in svojimi muzikanti uvedel lasten slog in postal glasbeni pojem. Film je tudi zgodba o razvoju narodno zabavne glasbe v drugi polovici prejšnjega stoletja v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, o nastajanju zabavne glasbene industrije in njenem razvoju prek industrije plošč. Je zgodba o družini, v kateri kraljuje glasba, je zgodba o ljudeh, ki jim je ansambel bratov Avsenik igral, je zgodba o napornih turnejah, ki si jih ne moremo več predstavljati. Je zgodba o radiu in o iskanju tistega posebnega zvena. Vse to ob zaradi ene same pesmi, ki jo lahko ponovimo neštetokrat in vsakokrat zazveni kot nova.
Dokumentarni film, ki vodo obravnava iz različnih vidikov, tudi z aspekta, kako podnebne spremembe vplivajo na vodni krog. Šele, ko nas prizadene katastrofalna vodna ujma, se za hip zamislimo, da se nam narava maščuje za naše mačehovsko ravnanje. So aktualni begunski eksodusi res samo posledica državljanske vojne, ali moramo vzroke iskati tudi v ekstremnih vremenskih vzorcih, ki so posledica podnebnih razmer? Voda je hrana, kar se zavedajo številne multinacionalke, ki vedo, da so vodni viri strateška surovina in modro zlato 21. stoletja. Film sooča domače in tuje strokovnjake, ki delujejo na različnih področjih, biologije, klimatologije, arheologije, okoljske ekonomije in umetnostne zgodovine. Protagonist filma je jamski potapljač in podvodni snemalec Ciril Mlinar Cic, večkrat nagrajeni avtor, ki v besedi in sliki opozarja na pestro biotsko raznovrstnost slovenskega jamskega življenja in na njihovo ogroženost zaradi človekovega vpliva.
Nespametna poteza, nesreča, bolezen ali trenutek nepremišljenosti lahko človeku življenje za vedno spremeni in ga priklene na voziček. Koliko ga zares priklene – fizično in psihično? Kako se različni posamezniki soočajo z omejitvami? Kaj doživljajo in preživljajo, kaj je njihov motiv, kaj izziv, kaj nepremagljiva ovira? Kako živijo naprej, kdo jim je v oporo, kaj in koliko zmorejo sami, kaj bo jutri? Posebne zgodbe tokrat pišejo junaki z vozička, Nino, Simon, Manca in Gašper, njihovi bližnji, okolica in strokovnjaki. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Marko Naberšnik
"Od papeža do smrti " dve vlogi, ki razmejujeta širok igralski diapazon vlog na skorajda 50-letni igralski poti dramskega in filmskega igralca, ki je bil eden najbolj prepoznalnih članov igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici. Ivo Barišič je "gledališki bog preobrazb” je dejal Diego de Brea, vedno ekstremen, prefinjen in predvsem iskalec najbolj oddaljenih resnic.Vloge iz dramatike absurda, predvsem Plešasta pevka v režiji Vita Tauferja, pa so bile njegova posebnost in ekskluzivnost. O nagrajencu bodo spregovorili tudi njegovi kolegi, igralci in režiserji. Umetnost igre
Avtentično pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji in s pomočjo društva Ključ ponovno vdihniti svobodno življenje. Statistika je o prostituciji v Sloveniji slepa. Jasno je le, da se s to dejavnostjo ukvarja ogromno ljudi in da je tesno povezana s trgovino z ljudmi, suženjskimi odnosi in kriminalnim podzemljem. Film predstavlja avtentičnega pričevanje N.N., ki ji je uspelo po izkušnji v prostituciji, s pomočjo društva Ključ, ponovno začeti živeti svobodno življenje. Skozi njene besede in igrane prizore spoznavamo realnost prostitucije v Sloveniji. Njeno pričevanje s svojo življenjsko zgodbo dopolnjuje Katjuša Popovič, nekdanja kriminalistka in ustanoviteljica društva Ključ. Širše ozadje pa slikajo tudi intervjuji s strokovnjaki za to področje.
Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Dokumentarni film Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje dokumentarnega filma Sto let od koroškega plebiscita predvajanega ob 100. obletnici plebiscita. oktobra 2020. Filmska pripoved se tokrat osredotoča na manj znane podrobnosti zasedbe avstrijske Koroške s strani jugoslovanske partizanske vojske med 8. in 21. majem 1945 ter na izpolnjevanje avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ko se je Republika Avstrija v 7. členu pogodbe zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine. V ospredju je življenje koroških Slovencev in nekaterih njihovih osrednjih inštitucij danes, sto let po Koroškem plebiscitu s poudarkom na izpolnjevanju njihovih jezikovnih pravic in rabi slovenščine v javnem življenju in prostoru. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko nastopijo znani koroški Slovenci in Slovenke, mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karl Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuhling , Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, mag. Franci Rulitz , Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl , dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič ter gen. konzul Republike Slovenije v Celovcu dr. Anton Novak in drugi.
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Neveljaven email naslov