Koliko od 11.500 zaposlenih v Mercatorju, ki delajo v Sloveniji, bo odpuščenih, ni znano. Ivica Todorić je na vprašanja o zmanjšanju števila zaposlenih dejal le, da Agrokor ne odpušča, pač pa dodatno zaposluje. Sicer pa so morda bolj kot zaposleni zaskrbljeni dobavitelji, pot do prodajnih polic po Balkanu bo namreč pogojevana z njihovo konkurenčnostjo, kar zna biti velik stroškovni oziroma cenovni pritisk.

Študije podjetniških prevzemov kažejo, da prevzemnik praviloma skrči število zaposlenih in kjer lahko, stisne dobavitelje, zapira proizvodne obrate, to je neizbežno. Kakšnega pogodbenega, pravno zavezujočega dogovora, v katerem bi kupec obljubil ohranjanje delovnih mest, skoraj ni.

Kupec oziroma prevzemnik hoče imeti v rokah poslovno politiko. Ne more mu je narekovati prodajalec oziroma prejšnji lastnik, če je svojo lastnino predal. Agrokor ni obljubil, da bo obdržal zaposlene v Mercatorju. Zavezal se je le, da bo tri leta spoštoval kolektivne pogodbe in dogovor, ki pa že vsebuje določeno odpuščanje.

Pravila narekuje EU
Mercatorja ni prodajala država, temveč družbe in banke, resda državne. Če bi bila prodajalka država, pa bi imela v rokah še manj svobode in moči, da kupcu postavi pogoj glede ohranjanja zaposlenih. Tega namreč ne dovoli Bruselj oziroma evropska pravila o državnih pomočeh.

Če bi država (denimo v Telekomu) zahtevala nespremenjeno raven zaposlenosti, bi šla v svojo škodo, saj bi tako omejila število ponudnikov, si znižala znesek kupnine, znižala bi torej ceno Telekoma. Lahko pa bi to pomenilo tudi poskus vmešavanja v Telekom.

Skratka, Evropa praviloma ne dovoli, da bi država nudila posebne pogoje bodisi kupcu bodisi prodanemu podjetju. Ravnati mora tržno. Vse niti glede izbire kupca ima v rokah do prodaje, po njej pa nič več. Tako v Sloveniji šele ob privatizaciji spoznavamo pravila notranjega trga Evropske unije.