Iz dostopnih podatkov o poslovanju NLB-ja je razbrati, da je kapitalska ustreznost banke vsaj 500 milijonov previsoka. Pri vplačilu 1,1 milijarde evrov kapitala v banko je tega vsaj polovico preveč in tega noben vlagatelj ne bo plačal, kar se je pokazalo tudi v primeru NKBM-a, je preiskovalni komisiji DZ-ja, ki preiskuje bančne luknje, dejal Hazabent, ki je v NLB-ju deloval od jeseni 1999, vmes kot član uprave, nazadnje pa kot svetovalec.

Dobiček iz poslovanja NLB-ja pada, torej izhaja iz ukinjanja previsoko oblikovanih rezervacij. Če je ob prenosu nastala izguba 500 milijonov evrov, je sanacija NLB-ja ob vplačilu 1,1 milijarde evrov ocenjena na 1,6 milijarde evrov, to je milijardo preveč, je orisal.

"Nesmiselno je bilo tudi, da je država takrat to vplačala v gotovini, ki sedaj leži na računu banke ali pri Evropski centralni banki z negativnimi obrestmi. Banka je potrebovala prevzem obsega slabih terjatev, saj likvidnostnih težav ni imela," je menil.

V kreditne mape se ni poglabljal
Glede svoje funkcije kot član uprave NLB-ja od sredine 2002 do sredine 2007, bil je odgovoren za področje finančnih trgov, in kot član kreditnega odbora je dejal, da se je odločal na osnovi predlogov, ki sta jih dala oddelek za tveganje in komerciala. V vsebino predlogov se ni spuščal, saj da jih je bilo pri od 50 do 70 na teden preveč.

"Moja dolžnost je bila, da pogledam, ali je boniteta podjetja ustrezna in kakšna je komercialna obrazložitev projekta - če je bil posel korekten, zavarovanja primerna, sem glasoval za. Ni pa bila moja obveznost, da detajlno pregledujem bilance in podatke, saj so se s tem ukvarjali drugi v tem procesu," je pojasnil.

Glede nakupa in nato prodaje West East banke Sofija je dejal, da so jo kupili v času rasti trgovinske menjave med Slovenijo in Bolgarijo in jo nato po tem, ko je bila v poku nepremičninskega balona v tej državi močno prizadeta, prodali. O navedbah, da so banko sanirali za Darka Horvata iz Aktive, ni vedel ničesar.

O parkiranju delnic Banke Celje ne vesta nič
Pred komisijo je pričal še Milan Marinič. Marinič je bil med drugim bil pomočnik uprave NLB-ja in direktor direkcije za upravljanje skupine, ki je iz matične banke nadzorovala okrog 50 družb v Skupini NLB. Podobno kot Hazabent je poudaril, da se v bančni karieri nikoli ni ukvarjal s kreditiranjem in upravljanjem tveganj.

Predsednik komisije Anže Logar (SDS) je Mariniču predočil, da je bil v upravnih odborih bank in družb NLB-ja, ki so imele težave in nato dobile dokapitalizacijo. Ko jih je NLB označil za nestrateške in jih je bilo treba zapreti, pa je bil še vodja ali član projektnih skupin. Na vprašanje, kako je to mogoče, je odgovoril: "Verjetno so angažirali ljudi, ki so bili tam." Na Logarjevo vprašanje, zakaj so portfelj Montenegro banke preusmerili v tvegane naložbe, je dejal, da to ni bila strategija banke, a da bi posamezne primere lahko pokomentiral.

Oba s Hazabentom tudi nista kaj dosti vedela o "parkiranju" delnic Banke Celje v času, ko je Banka Slovenije NLB-ju prepovedala kupovanje delnic te banke. Marinič je priznal, da jih je kupil in za to najel posojilo pri Factor banki, a se ni spomnil, da jih je prodal družbi za upravljanje Factor-IN, ki naj bi imela z NLB-jem glede delnic sklenjeno terminsko pogodbo.

Dejal je, da je deloval z vso dolžno skrbnostjo. Do njega politični pritiski, če so bili, niso prišli, a tudi govoric o njih ni nikoli slišal. Na vprašanje, ali se čuti odgovornega za bančno luknjo v NLB-ju, je odgovoril, da ne. Na vprašanje, zakaj je kot nadzornik Gorenjske banke odstopil, ko je regulator načel vprašanje njegovega preteklega delovanja, je odgovoril, da ni želel postavljati pod vprašaj ugleda banke niti svojega imena.