Izbor novice
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.3 od 50 glasov Ocenite to novico!
Vzpon zlatokopov na prelaz Chilkoot nad Skagwayem - podoba žive kače, ki se vzpenja po snegu proti Yukonu, je postala sinonimna s klondiško zlato mrzlico. Foto: Wikipedia
Zlata mrzlica v Klondiku je Američane obsedla 50 let po zlati mrzlici v Kaliforniji. Foto: Wikipedia
Ladja SS Excelsior, nabito polna z zlatokopi, se je takole iz San Francisca 28. julija 1897 podala proti Klondiku. Foto: Wikipedia
Yukon se je razvil prav zaradi klondiške zlate mrzlice, sicer bi bila ta kanadska pokrajina, ki je še danes zelo divja in malo poseljena, še precej dalj časa izolirana. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Filmi in serije o klondiški zlati mrzlici:       
 
- Zlata mrzlica (drama/komedija; 1925)
- Klic divjine (drama; 1935)
- The Far Country (vestern; 1954)
- City of Gold (dokumentarni film; 1957)
- Zlato (nemški vestern, v katerem igra Marko Mandić; 2013)
- Klondike (serija; 2014)
- Dawson City: Zmrznjen čas (dokumentarni film; 2016)
Skagway je danes turistično mestece, v katero se redno zasidrajo križarke in trajekti (vidna v ozadju), spomini na zlato mrzlico pa še vedno živijo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Številni zlatokopi, ki so se podajali proti Yukonu, so pri tem umrli. Tisti, ki so jo od Skagwaya namesto čez strmejši Chilkoot mahnili čez položnejši prelaz White Pass, niso imeli nič boljših razmer - na poti je poginilo toliko konj, da ima pešpot, ki vodi čezenj, vzdevek "Dead horse", prelaz mrtvega konja. Foto: AP
Območje Yukona in Aljaske je danes polno rudarskih mest duhov, kot je Kennecott na sliki. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Klondiška zlata mrzlica je navdihnila številne filme in serije - na sliki prizor iz serije History Channela Klondike (2014). Foto: IMDb
Po klondiški zlati mrzlici so bila poimenovana številna mesta, potoki, jezera, celo šole na Aljaski in Yukonu. Foto: AP

Dodaj v

"Zlato! Zlato!" - Kako je klondiška zlata mrzlica burila duhove in ubijala duše

120 let od mrzlice, ki je 100.000 mož pognala na sever
10. januar 2018 ob 07:03
Skagway - MMC RTV SLO

"Zlato! Zlato! Zlato! Zlato!", se je brala naslovnica časopisa Seattle Post-Intelligencer iz 17. julija leta 1897, s katero so pospremili vrnitev 68 mož na ladji SS Portland, ki so v reki Klondike v Kanadi našli "kupe zlata". Dve toni zlata, če smo natančni.

Zlata mrzlica se je na severu ameriške celine začela že leto prej, avgusta 1896, ko so ameriški zlatokop George Carmack, njegova indijanska soproga Kate, njen brat Skookum Jim in Skookumov nečak Dawson Charlie v potoku Bonanza Creek, enem od pritokov Klondika, našli večje količine zlata.

V nekaj mesecih so zlatokopi zasedli vsak kotiček Bonanze ter prečesali potok po dolgem in počez. A pravi stampedo zlatokopov se je začel šele leto dni pozneje, ko so se v Seattle in San Francisco vrnile ladje, polne zlata.

Stampedo proti severu
Misel na zlato na "zadnji meji" (Last Frontier, vzdevek Aljaske, op. a.) celine, ki samo čaka, da ga izperejo in izkopljejo, je obsedla ljudi z vsega sveta, še posebej pa Američane, ki so prodali vse, kar so imeli, in pol stoletja po kalifornijski zlati mrzlici krenili na epopejo proti severu. Približno 100.000 jih je bilo, ki so se podali proti Klondiku, vključno z županom Seattla - cilj jih je doseglo le 30.000.

Do poldneva tistega julija so zagrizeni zlatokopi že pokupili vsa mesta prav do zadnjega na ladji SS Portland, ki se je vračala na Aljasko. Njihov cilj je bil Dawson City, takrat še indijanski zaselek v kanadski provinci Yukon, ki se je kmalu razcvetel v zlatokopsko mesto, polno hotelov, saloonov in bordelov. Na svojem vrhuncu je štel okoli 35.000 prebivalcev (danes jih ima samo 1.370) in je bil največje kanadsko mesto zahodno od Winnipega in severno od Vancouvra.

Kalvarija do Dawson Cityja
A od Seattla do obljubljene dežele sredi odročne, praktično neposeljene province, je bila dolga pot. Za mnoge pot, ki ji niso bili dorasli, za mnoge pot, sredi katere so obupali, za mnoge kalvarija, ki se je vlekla tako dolgo, da ko so do Dawsona po dveh letih prišli, so tamkajšnje zaloge zlata že popolnoma skopnele.

Do Dawsona je namreč vodilo več poti, katero so zlatokopi izbrali, pa je bilo odvisno tako od njihovih finančnih kot fizičnih zmogljivosti. Najdražja pot je bila morska - z ladjo iz Seattla do St. Michaela na Aljaski, od tam pa po reki Yukon do Dawson Cityja. To pot je izbralo slabih 3.000 mož, stala pa je več, kot je večina lahko plačala.

Dawson City: Zamrznjeni čas (2016)


Dokumentarni film, ki je lani prevzel svetovne filmske kritike, je Dawson City: Frozen Time (Dawson City: Zamrznjeni čas; r. Bill Morrison), ki bo navdušil tako ljubitelje pionirskih dni Severne Amerike kot ljubitelje nemih filmov. Za izhodišče namreč vzame odkritje iz leta 1978, ko je neki delavec med izkopavanjem bazena v nekdanji telovadnici naletel na 533 kolutov filmskih trakov, pokopanih leta 1929, za katere so vsi mislili, da so bili izgubljeni ali uničeni. Poleg nemih filmov so našli tudi posnetke zgodovinskih dogodkov, kot je prvenstvo v bejzbolu iz leta 1919.


Dawson City: Zamrznjeni čas prek kolaža fotografij, dokumentarnih posnetkov in izsekov iz nemih hollywoodskih filmov doživeto zajame zgodbo tega kanadskega rudarskega mesta od 90. let 19. stoletja do prvih desetletij 20. stoletja. Kot so zapisali v Varietyju: "Ta film je kot časovni stroj. Dawson Cityja ne samo gledaš, ampak stopiš vanj in odstreš čarobno zaveso v preteklost in vstopiš v svet zakopanega spomina, ki je predhodnik našega lastnega."


Živa kača na Chilkoot

Skoraj 2.000 mož je skušalo Dawson doseči po težki, celinski poti čez Edmonton, in večina od teh (če so sploh preživeli) je zlato mrzlico zamudila, tako dolgo so potrebovali. Največ zlatokopov se je odločilo za najbolj direktno pot - od Seattla do Skagwaya, malega aljaškega pristaniškega mesta na meji s Kanado, od tam pa čez prelaza Chilkoot ali White Pass do Yukona.

Prav od tu prihajajo najbolj ikonične fotografije klondiške zlate mrzlice, tiste, na katerih se dolga strnjena veriga kot mul otovorjenih zlatokopov mukoma vzpenja proti zasneženemu, 1146 metrov visokemu prelazu Chilkoot. Živa kača človeških mravelj, ki je korak za korakom počasi napredovala po 1500 "zlatih stopnicah", ki so jih pozimi vrezali v led.

Peklenski pol kilometra dolg vzpon je bil prvi del 50 kilometrov dolge pešpoti do Yukona, večina zlatokopov pa se je morala v treh mesecih do prelaza povzpeti kar od 20- do 40-krat, da so lahko pretovorili tono zalog, kot so jih potrebovali za eno leto. Kanadska gorska policija namreč ni spustila čez mejo nobenega brez zahtevane količine, potrebne za preživetje na neizprosnem severu.

Nekatere so med vzpenjanjem pokopali snežni plazovi, druge bolezni in izčrpanost, spet tretje pa je že pred vzponom vse minilo, zato so se raje ustalili kar v Skagwayju in tam začeli take in drugačne posle, ki so oskrbovali zlatokope - bodisi z opremo, bodisi z ženskami. Mestece, znano kot "vrata v Klondike", ki pa je naglo pridobivalo bolj zlovešč sloves "pekla na zemlji", je bilo divje, bučno, brenčalo je od obetov tistih, ki so upali, da bodo obogateli, in od pokanja duš tistih, ki so se jim sanje razblinile.



Divji Skagway, "vrata v Klondike"

Sèm so se zgrinjali umetniki, podjetniki, izobčenci, kvartopirci in prostitutke, ki so na sever prišle pod krinko "igralk", kar prikazujejo tudi arhivske fotografije.

Med zlatokopi je bil tudi 21-letni Jack London, ki je o svojem doživljanju klondiške zlate mrzlice pozneje napisal knjižni uspešnici Klic divjine in Beli očnjak. "Raje bi bil izjemni meteor, vsak moj atom bleščeče razsvetljen kot pa zaspan in večni planet," je zapisal in s tem povzel številna mnenja tistih, ki so tvegali vse in se odpravili v lov na zlato.


Na vrhuncu je štel Skagway 80 saloonov, tri pivovarne in nepregledno število javnih hiš. Imel je tudi električno razsvetljavo in telefone, skratka, vse, kar so imela moderna mesta na celini. To je bil kraj, kot pisan na kožo lakomnim trgovcem in prevarantom, ki so samo čakali, da pretentajo in opetnajstijo naivne, obupane zlatokope.

Na čelu te druščine dvomljivega slovesa je bil lokalni šerif Jefferson Randolph "Soapy" Smith, prevarant prve vrste, ki je imel pod svojim okriljem saloone, igralnice in podkupljene predstavnike oblasti.

Soapyjeva najbolj zloglasna prevara je bil lažni telegrafski urad, kjer je domotožnim zlatokopom obljubljal, da lahko, v zameno za plačilo, seveda, pošljejo telegram svojim najdražjim kamor koli na svetu - štiri leta, preden je Skagway dejansko dobil telegrafsko službo. Njegovo sleparstvo se mu je nazadnje maščevalo - leta 1898 ga je ustrelil eden od zlatokopov, ki jih je Soapy opeharil.

Po prelazu še pohod in reka
Ti kraji nikakor niso bili ustvarjeni za šibke, nemočne in naivne. Če so nadobudni iskalci sreče svoje popotovanje začeli s pozerskimi fotografijami v zlikanih, pražnjih oblekah v fotografskih studiih v Seattlu, so bili do takrat, ko so se dejansko zakopali v delo v rudnikih, le še bleda senca sebe. Obledele fotografije prikazujejo shujšane, umazane, razcapane moške votlih oči in ubitega pogleda.

Če so preživeli Chilkoot in dosegli Yukon, so bili namreč šele na pol poti - pri čemer so nekateri že do sem prehodili več tisoč kilometrov. Na bregovih jezera Bennett so postavili tabor in celo zimo sekali drevesa, da so iz debel nato vezali splave, s katerimi so se pomladi, ko se je led stalil, z vsemi zalogami in opremo spustili 800 kilometrov po reki, polni brzic, kanjonov in drugih nevarnosti.

Od vseh tistih 100.000, ki se jih je odpravilo na lov na zlato, in od vseh tistih 30.000, ki je do Klondika in Dawson Cityja dejansko prispelo, jih je nazadnje le pičlih 300 našlo dejansko toliko zlata, da so obogateli.

Pomembna je pot, ne cilj?
Kanadski zgodovinar Pierre Berton piše, da so številni razočarani zlatokopi po vseh prestanih mukah v Dawsonu samo še prodali svojo opremo za povratno vozovnico, mnogi pa so bili celo takrat, ko je zlato še bilo, tako dezorientirani in zmedeni ob prihodu v kaotično mesto, da so samo tavali naokoli in se jim ni niti ljubilo iskati zlata.

"Za mnoge ljudi se je zdela največja posebnost klondiške zlate mrzlice sama pustolovščina. Zlatokopstvo pa je bila druga zgodba," piše uradna brošura parka Klondike Gold Rush v Skagwayu.

Skagway danes


Skagway danes je mestece z manj kot tisoč prebivalci, ki živi, bolj ali manj, od turizma, saj ga na leto obišče skoraj milijon turistov - velika večina v poletnih mesecih. Ker leži ob morju na jugovzhodnem delu Aljaske (t. i. Alaska Panhandle), je odlično izhodišče za raziskovanje tega dela Aljaske, in priljubljena točka križarskih potovanj po Aljaski. Če potujete na Aljasko s trajektom iz Kanade, se boste najverjetneje izkrcali prav tu, saj je Skagway povezan s cesto z notranjostjo Kanade, od koder nato zavijete spet na Aljasko.


Čeprav so bordeli in saluni danes bolj ali manj zgolj lažni, komercialni izveski na zgodovinskih lesenih fasadah, najbližje banditom z Divjega zahoda, kot je bil Soapy Smith, pa boste prišli z obiskom pokopališča nad mestom, kjer so pokopani, ima Skagway veliko šarma. Saj je pasti za turiste veliko in "kurtizane", ki strežejo pivo v salunih, kot je Red Onion saloon, znajo biti naporne pri svojem vživljanju v vlogo, a Skagway te kljub komercializaciji zlate mrzlice vseeno popelje vsaj malce v tiste divje čase. Več o Skagwayu pa v naši fotoreportaži tu.


Fotografije: Kaja Sajovic (barvne; Skagway in Yukon);
Wikipedia in AP (črno-bele)

Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
komsomolec
# 10.01.2018 ob 09:00
120 let od mrzlice, ki je 100.000 mož pognala na sever

največ profita so imeli v bordelih in saloonih, tu so garači pustili svoje zaslužke in kosti.
gokhey
# 10.01.2018 ob 07:09
Hm kako podobno mrzlici s kripto denarjem ...
GORILA
# 10.01.2018 ob 08:09
@T-bag
in pol stoletja po kalifornijski zlati mrzlici krenili na epopejo proti severu.

Branje...
Krimsky
# 10.01.2018 ob 07:38
Ja, res podobno ...
~
... vendar s pomembno razliko:

kramp je bi takrat še pravi, lopata prav tako, in če si našel zlato, si ga lahko celo potipal. Danes domnevamo, da drugi domnevajo, da imajo domnevne enote domnevno vrednost ...

Rudarji zlata so bili vsaj še malce prizemljeni, blatni, prašni, mokri, ... moderni rudarji svojo dejavnost izvajajo v abstraktnih višavah, z abstraktnimi orodji, in dosegajo abstraktne rezultate ...
Krimsky
# 10.01.2018 ob 10:45
@ hepimen
Že testiranje blockchaina je zagotovo dodana vrednost.
~
Testiranje ni … tržna kategorija.

Ima Pitagorov izrek kako 'dodano vrednost'?
Uporabljamo ga sicer že skoraj 2000 let, vedno je deloval, deluje, in bo vedno deloval … a ker principov (hvala bogu) ni mogoče patentirati, … težko govorimo o kaki 'dodani vrednosti'.

Ko sem še programiral na arhaični napravi Commodore 64, ni bilo še nobenega pametnega softvera, mučili smo se z rutinami kot so bubble sort, shell sort, quick sort … ki so danes vse – javno dobro, niso tržna kategorija.

To, da 'digitalni rudarji' testirajo blockchain … je njihov osebni izbor, nekoč bo blockchain javno dobro.

Da ljudje lahko delujemo tudi onkraj tržnih kategorij, je seveda za marsikoga nepojmljivo …
Krimsky
# 10.01.2018 ob 09:37
@ hepimen
Torej je vredno samo fizično delo?
~
Dilema niti ni toliko 'fizično ali nefizično', ampak mogoče naslednja:
ali gre za kako na-novo-ustvarjeno-vrednost, ali samo za prekladanje iz enega kupčka na drugega …

Zadnjič sem prepozno opazil ugovor, ki je šel nekako takole: »Pa ti veš koliko ljudi ima v Sloveniji že službe v zvezi s kripto valutami?«

Ne dvomim, a prav tako veliko ljudi je zaposlenih v Loteriji, kjer samo razporejajo vplačila: nekaj več kot 45% za dobitke, potem za plače zaposlenih, za obratovalne stroške, za invalidske organizacije itd. Torej imamo lahko tudi opcijo, kjer tisoč zaposlenih ne proizvede niti centa nove vrednosti, ampak samo preklada kupčke (vplačila za loto).

In digitalni rudarji dosedaj niso ustvarili niti enega samega centa nove vrednosti, ampak … samo kupčkajo, zato moja simpatija prej pripada analognim rudarjem …
SF0100
# 10.01.2018 ob 09:17
Parker Šnabl rula
oziris.va
# 10.01.2018 ob 09:08
komsomolec
# 10.01.2018 ob 09:00

največ profita so imeli v bordelih in saloonih, tu so garači pustili svoje zaslužke in kosti.


Je vsaj kdo od njih imel hasek.
Itak je človeško življenjo (sploh v tistih časih) ničvredno.
Lillehammer
# 10.01.2018 ob 08:49
Lep prispevek, Kaja!
Mirko Tipka
# 10.01.2018 ob 08:15
zmagali so... iz vsakega kamna naredijo atrakcijo
bicesniga
# 10.01.2018 ob 07:44
@ Krimsky....tisti ki se s tem ne ukvarjajo, pa pišejo abstraktne poste..
KojotFranci
# 10.01.2018 ob 18:38
@Krimsky
Ja, res podobno ...
~
... vendar s pomembno razliko:

kramp je bi takrat še pravi, lopata prav tako, in če si našel zlato, si ga lahko celo potipal. Danes domnevamo, da drugi domnevajo, da imajo domnevne enote domnevno vrednost ...

Rudarji zlata so bili vsaj še malce prizemljeni, blatni, prašni, mokri, ... moderni rudarji svojo dejavnost izvajajo v abstraktnih višavah, z abstraktnimi orodji, in dosegajo abstraktne rezultate ...
..."
Rezultat bo enak: Od 100.000 jih bo kakih 300 res obogatelo, eni bodo izgubili (oz. zapravili) še tisto, kar so imeli, eni se bodo tako ali drugače razsuli in precej bedno končali ... eni pa se bodo pobrali, si otresli prah s hlač in rekli "jbg, je bila pa vsaj pustolovščina" in živeli dalje ...
Krimsky
# 10.01.2018 ob 11:27
@ hepimen

Elektrika?
~
Elektrika je precej čudna reč … ponoči bi jo kdo sicer lahko porabil, brez izgube za kogarkoli drugega, a če jo nihče ne porabi … preprosto izpuhti. Kot neizkoriščena možnost, ki je izpuhtela, ker jo nihče ni porabil, … kot brhka mladenka, ki je … odšla v samostan.
~
Nobene nove vrednosti ne ustvarimo, če ponoči ne moremo spati, prižemo luč, ali TV, ali komp, ali če kaj 'rudarimo' …
Zgolj porabimo energijo, ki jo je takrat v izobilju in preveč, Elektro pa nam izstavi račun (iz navade, 'po števcu' …), kakih minusov pa sploh ne vidim, gre za osebno izbiro, osebni življenjski slog …
D30184
# 10.01.2018 ob 10:00
Fajn prispevek
T-bag
# 10.01.2018 ob 07:27
@Kaja S

Se ni zlata mrzlica v severni ameriki zacela ze kake 50 let prej in ne sele 1896?
Ponočnjak
# 10.01.2018 ob 17:29
Krasen članek! Všeč mi je tudi seznam filmov o tej temi!

P. S. Vsaj tu pustimo kriptovalute pri miru :)
trgovcdans
# 15.01.2018 ob 10:08
"Od vseh tistih 100.000, ki se jih je odpravilo na lov na zlato, in od vseh tistih 30.000, ki je do Klondika in Dawson Cityja dejansko prispelo, jih je nazadnje le pičlih 300 našlo dejansko toliko zlata, da so obogateli"

Podobnosti z današnjo kriptomrzlico so zgolj naključne
Otman
# 10.01.2018 ob 18:48
Zlato je nekaj vredno, ker je do njega težko priti.

Bitcoin je nekaj vreden, ker je do njega težko priti.
d_a_r_k_o
# 10.01.2018 ob 17:51
105 litrov zlata
nikhrast
# 10.01.2018 ob 16:22
Prejšni teden sem si v knjižnici spsodil TV nadaljevanko Deadwood, ena najolj popularnih nadaljevank okoli deset let nazaj, opisuje pa kako so našli zlato v Black Hills kar je zdaj South Dakota. Mesto ima zdaj samo par tisoč prebivalcev, ima pa bogato zgodovino.
Zlato so našli malo pred letom 1875, kamp, kot so imenovali kraj, je zrastel v nekaj mesecih za več deset tisoč ljudi. Pa znane osebe divjega zahoda so se pojavile tam, George Hearst, njegov sin William Randolph Hearst je postal časopisni tajkun v Ameriki, potem Wild Bill Hickok, Calamity Jane, Wyatt Earp, Seth Bullock...
Kapitan Kljuka
# 10.01.2018 ob 13:51
Zanimiva zgodba iz delčka sicer res bogate zgodovine ZDA. Sploh to obdobje druge polovice 19. stoletja, nekako vrhunca divjega zahoda in postopoma njegovega konca, je meni zelo privlačno. Kavbojci pa te fore :)

Je pa bil o iskanju zlata v dolini reke Klondike en zapis v Radarju pred že kar nekaj leti...
a-rod
# 10.01.2018 ob 09:42
Ja zlata mrzlica oziroma mnozicna migracija se je zacela zaradi odkritja v kaliforniji 1849, zato tudi ime nfl ekipe san francisco 49ers
Kapitan Kljuka
# 11.01.2018 ob 07:55
Posuvam se s pepelom, grd lapsus...
hepimen
# 10.01.2018 ob 08:51
Rudarji zlata so bili vsaj še malce prizemljeni, blatni, prašni, mokri, ... moderni rudarji svojo dejavnost izvajajo v abstraktnih višavah, z abstraktnimi orodji, in dosegajo abstraktne rezultate ...

Torej je vredno samo fizično delo? Še dobro, da so izumili računalnike, ki operirajo na abstraktnih nivojih, da lahko potem s fizičnimi orodji abstraktno pišejo po abstraktnih portalih, ki so shranjeni na fizičnih strežnikih, ki operirajo na abstraktnih nivojih.
Miham
# 14.01.2018 ob 23:33
lep izlet za nas prisilni prispevek...

samo za "nase"!

zdaj pa hitro pljuvat cez kapitalizem in belce...
Franc 1952
# 11.01.2018 ob 16:09
Kot mulo sem požiral Jack Londona in njegove knjige o severu in zlatokopih. Še sedaj vzamem kakšno v roke (malo mi že tudi gre na otročje in Rozika me daje)! Super za branje, ampak da bi pa tja odšel? Niti za goro karamel, pa so mi najljubše!:)
gkrosl
# 11.01.2018 ob 04:07
Kapitan Kljuka

# 10.01.2018 ob 13:51
Prijavi neprimerno vsebino Zanimiva zgodba iz delčka sicer res bogate zgodovine ZDA. Sploh to obdobje druge polovice 19. stoletja, nekako vrhunca divjega zahoda in postopoma njegovega konca, je meni zelo privlačno. Kavbojci pa te fore :)

Je pa bil o iskanju zlata v dolini reke Klondike en zapis v Radarju pred že kar nekaj leti...

Klondike je v Kanadi...
nuLanuLa
# 10.01.2018 ob 18:15
Ogromno kiča vseh vrst.
hepimen
# 10.01.2018 ob 12:06
kakih minusov pa sploh ne vidim, gre za osebno izbiro, osebni življenjski slog …

Ne vidiš, a? Radi selektivno beremo...

A drugače veš koliko ljudi dela minus? Rudarji ga delajo vsaj sebi s položnico za štrom, kopica jih dela minus vsem nam, državi.

Minus. Treba se je obregniti čez rudarje, ki ne predstavljajo nobene dodane vrednosti, a hkrati ne škodujejo prav nikomur. Pač imajo željo računati podatkovne verige in s tem malo zaslužiti. To, da polovica ljudi dela minus in škodo državi oziroma NAM, pa ni tako tragično. Tragičen je blockchain.
hepimen
# 10.01.2018 ob 10:59
A tisto z minusom pa ne boš komentiral? Važno, da kripto rudarji ne ustvarjajo nobene dodane vrednosti s svojim računom za elektriko.
hepimen
# 10.01.2018 ob 10:11
In digitalni rudarji dosedaj niso ustvarili niti enega samega centa nove vrednosti

To je res pogumna izjava, da niti en digitalni rudar ni ustvaril niti enega samega centa nove vrednosti. Že testiranje blockchaina je zagotovo dodana vrednost.

A drugače veš koliko ljudi dela minus? Rudarji ga delajo vsaj sebi s položnico za štrom, kopica jih dela minus vsem nam, državi.
Springbok
# 10.01.2018 ob 08:50
Upam, da bo naslednji prispevek K.S. iz Tombstona. Bo zanimivo prebrati.
Kazalo