Zdelo se je, da nikomur še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo na prvi malo toplejši pomladanski dan. Foto: EPA
Zdelo se je, da nikomur še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo na prvi malo toplejši pomladanski dan. Foto: EPA
Prozorišče tragedije, vas Velika Ivanča. Foto: EPA
Ljubiša Bogdanović. Foto: EPA
Žalujoči. Foto: EPA
Pogreb. Foto: EPA
Zadnje slovo od žrtev pokola v Srbiji

To je bilo nekaj besed šumadijskega vladike Jovana na žalni slovesnosti za 13 ubitimi v Veliki Ivanči. Celo predstavnik Cerkve ni našel tolažilnih besed in nemi, bledi obrazi preživelih svojcev in sovaščanov kot da jih niti niso potrebovali. Prebivalci so namreč še vedno v šoku.

Solze so tekle, žalujoči so omedlevali - a vseeno, zdelo se je, da nikomur še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo na prvi malo toplejši pomladanski dan 9. aprila.

Ljubiša Bogdanović je presenetil vse. Že res, so že prvi dan povedali preživeli sosedje pa tudi sorodniki, da ni bil prav mil in ljubeč mož in da je ženo Javorko tudi pretepal. Vendar to je bila njuna zasebna stvar, je rekel celo brat edine preživele žrtve večkratnega morilca.
Nasilje v družini je v teh krajih, pa tudi drugje po Srbiji, pogosto. Tudi druge vaščanke so novinarjem, ki smo se zgrnili v to šumadijsko vas, zaupale, da si včasih, če ravno niso poslušne, prislužijo kakšno klofuto.

O mrtvih vse dobro, bi lahko rekli. 60-letni Bogdanović, ki je umrl dva dni po strelskem masakru, je bil dober gostitelj, dober sosed, dober oče, dober mož. Z njim se, razen včasih, ni nikoli nihče sporekel. Bil je zaščitniški. Skrbel je za vse sorodnike, ki jim je v torek zjutraj s strelom v glavo tudi sodil.

Lani je izgubil službo v slovenskem podjetju Inkolon v Mladenovcu. Tam je do lani delal tudi njegov pokojni sin, prva žrtev. Finančno je bil preskrbljen. Imel je kombajn, dva traktorja in dva avtomobila. Zaradi dolge zime ga je skrbela setev. Ker je prav on skrbel za vse sorodnike v sosednjih hišah.

V zaselku Prevale, desno in še enkrat desno na poti iz Mladenovca proti centru Velike Ivanče, je prav Ljubiša Bogdanović imel hišo na dvignjenem predelu. Iz nje je imel pregled nad vsemi domačijami. Zgradil si je novo hišo. V njej je spal s sinom. V starejši sta spali žena in mati. Včasih, ko se je ujezil, je sicer zgledni oče in mož ženo pretepel z verigo, ki si jo je izposodil pri psu. Bil je zgleden človek.

Dan pred dogodkom je Ljubiša v hlevu ostal do polnoči. Okoli pol pete ure zjutraj je prišel v hišo, kjer sta spali njegova žena in mati. Obema je streljal v glavo. Mati Dobrila je umrla takoj, Javorka, ki ji je prestrelil grlo, še živi. Vrnil se je v svojo hišo in v spanju s strelom v glavo sodil sinu Branku. Odšel je do Despotovićev. Najprej je ubil lastnika Mikaila, nato njegovo ženo Mileno. In v posebni sobi mlado družino - njunega vnuka Gorana, njegovo ženo Jovano in pravnuka, dveletnega Davida. Iz te hiše je ženski glas obvestil policijo o njegovem divjanju. Do danes se ne ve, ali je telefonirala Milena ali Jovana. Vsekakor je bilo takoj za tem slišati strel. Obležala je mrtva.
Zgledni vaščan je imel še nekaj minut časa. Odšel je do bližnjih Stekićev, kjer je usmrtil Danico. Pri sosednjih Ješićih je naletel na odpor. Miloša je ujel pri vodnjaku. Skušal mu je odvzeti pištolo, zato ga je ustrelil v trebuh in v glavo. Nato je samo z eno potezo ubil še Ljubico, Miloševo mamo. Tudi pri sosednjih Mijailovićih so bili že budni. Tam je ubil Olgo in Velimirja. Na mizi sta preiskovalce pričakali dve polni skodelici kave. Olga je umrla v kuhinji, mož Velimir v spalnici. Vrnil se je k Stekićem in ubil še Daničino hčer Dragano. Draganin sin Aleksandar je vse to prespal - in preživel. Bogdanović je namreč potem stekel domov in še enkrat streljal v preživelo ženo. Aleksandar, ki je našel ubiti mamo in babico, je stekel po pomoč, vendar povsod naletel na nova in nova trupla.
Bogdanović se je po obisku doma odpravil še k edini preostali hiši v zaselku, edini, ki je na višjem mestu kot njegova. Vendar mu na vrata Stanice in Milovana Kostadinovića ni uspelo potrkati. V Prevale je namreč prišla policija. Vrnil se je domov in sodil še sebi. Umrl je dva dni po masakru.

Ljubiša Bogdanović je imel dovoljenje za nošenje pištole od leta 1981. Nikoli ni bil obsojen. Ni imel policijskega dosjeja. Leta 1991 je sodeloval v vojnih vihrah v vzhodni Slavoniji na Hrvaškem. O tem ni nikoli z nikomer govoril. Vsaj tako se zdi. Ni imel zdravstvenega dosjeja. Torej je bil očitno povsem zdrav. Fizično in duševno. Bil je prijazen in dober človek.

Ni imel vietnamskega sindroma, je dejala zdravstvena ministrica, sicer zdravnica. Psihologi in psihiatri je pri tem niso podprli. Dejstvo je, da ni imel nikakršnega strokovnega nadzora. Nekaj pa se je pletlo in razpletlo v njegovi glavi. In lahko bi bil prav žrtev vojne. Če o tem že ni govoril, še ne pomeni, da ni imel stisk. In stiske so najmočnejše prav zjutraj, še sporočajo strokovnjaki.

"Mislil je, da je zdrav. Tudi jaz sem mislila, da je zdrav, ampak očitno je bil precej bolan. To dokazuje njegovo dejanje,"
je brez vidne žalosti dejala ena od Despotovićevih sorodnic. "Domači morda niso vedeli. Morda pa so skrivali," je dodala. Bil je prijazen in dober človek.
Žena Javorka je pred operacijo menda povedala, da je usodnega jutra njen mož prišel do nje in jo obvestil, da življenje za njih nima več nikakršnega smisla. In streljal. Javorka še ne ve za razsežnosti morilskega pohoda. Zagotovo pa se spomni, da jo je zlorabljal. Vendar o tem ni obvestila nikogar. Ostalih pa to ni zanimalo, saj gre za zasebno stvar vsakega ljubezenskega para. Bil je prijazen, pošten in dober človek.
Malega Ljubišo je pretežno vzgajal ded Obrad, vedo povedati v Veliki Ivanči. Že kot osnovnošolec je vstajal med 4. in 5. uro, ded ga je za vsako napako kaznoval fizično. Zaposlil se je v Zvezdi v Mladenovcu, ki je pozneje nekajkrat spremenila lastnika in je od lani v lasti hrvaških lastnikov. Tudi ko so ga lani odpustili, ni bil razočaran, posvetil se je 15 hektarjem zemlje. V gostilne ni zahajal, niti ni pil. Pištole CZ 88 ni uporabil nikoli do usodnega torka, prav tako ne lovske puške, ki mu jo je zapustil ded. Varčeval je, skrbel za pobite sosede, s katerimi je bil v sorodstvenih vezeh. 1991. je bil mobiliziran in dobre štiri mesece prebil na bojišču v Mirovcih v Slavoniji. Ko se je vrnil, o tem ni govoril, zato so bili vsi prepričani, da nima posebnih spominov.
Na stotine, kaj stotine, tisoče Srbov je bilo (prisilno) mobiliziranih v vojne vihre. Večina ima pri sebi orožje. Strokovne pomoči jim za morebitno preživelo zlo, pa tudi če so ga storili sami, ne nudi nihče. Vojnih veteranov tako rekoč ne priznavajo. Čeprav jih je del, ki so bili denimo na Kosovu, dobil odškodnino. Drugi del se vsaj za denarne pravice bori v Strasbourgu. In stavka.
Ljubiša je bil prijazen, pošten in dober človek. Prijateljeval je z Mikajlom Despotovićem, ki ga je ubil, in Milovanom Kostadinovićem, ki ga je po naključju pustil med živimi. Ni bil hitre jeze, besnel je le ob poslovnih neuspehih.
Milovan in Stanica Kostadinović sta usodnega torka novinarje sprejela odprtih rok. Edina sta jo odnesla brez smrtonosnih posledic. Kazala sta nam fotografije, pripovedovala zgodbe. Kuhala kave. Skratka - z nami sta pozabila, kako za las sta preživela. Milovan, ki je pomagal tudi pri pogrebu, saj je izkopal nekaj jam, je bil tudi tri dni pozneje še vedno razposajen. Kot da ga kruta resnica še ni udarila. Razveselil se nas je. In pripomnil: "Vidimo se, ob kakšni bolj veseli priložnosti."
Na dan pokola je Milovan okoli petih stopil skozi vrata svoje hiše, ker je nameraval sprehoditi psa. Ustavila ga je policija. In poslala v hišo. Čez nekaj minut je izvedel, da razen njiju, Aleksandra in njegovega očeta, ki je bil k sreči v službi, pa prijateljeve žene v Prevalah ne živi več nihče. Pa vendar, bil je dober človek.
Če torej ni zatajila družina, če torej ni zatajila država, če torej niso zatajili prijatelji in znanci … Kdo je kriv? Bil je vendar dober človek. Ljubiševa babica, mati njegovega očeta, je med 2. svetovno vojno grešila, pravijo domačini. Nemcem je dejala, da jih je okradel mladi Rom. Nemci so Roma našli in nemudoma usmrtili. Po posmrtne ostanke svojega prezgodaj umrlega sina je prišla njegova mama, vedeževalka. Ljubiševo babico je preklela z besedami – naj ti v družini vsi znorijo.
Ljubišev oče se je obesil, ko je bil Ljubiša otrok. V psihiatrični bolnišnici sta bila tudi stric in njegov sin. Ljubiša je torej zaradi uroka očitno znorel.
"Ne krivim niti morilca, njemu bo sojeno na Nebu, kot vsem nam," je dejal vladika Jovan. Vsem, ki vedo, da je bil Ljubiša prijazen, pošten in dober človek, pa so ostali brez svojih bližnjih, to najbrž ne zadostuje. Videti pa je, da bo pri tem ostalo. "Danes ni pomemben motiv, pomembno je, da stopimo vsi skupaj, da pomagamo žrtvam, da spremenimo zakonodajo, da se odločneje borimo proti nasilju v družini, da popišemo orožje," je našteval odposlanec premierja Ivice Dačića. Odšlo je 13 življenj, tudi življenje 2-letnega Davida, ki se je od tega sveta poslovil v materinem naročju. Morda tako ne bo odšlo še naslednjih 13.
Če torej ni krivca, je vedno pri roki črna magija.

Zadnje slovo od žrtev pokola v Srbiji