Gotovo je malce naivno kar tako pričakovati, da bi se imena ali imenske zveze Janko & Jure ali Turk, ali pojem kangla, ali pa skovanka Barbi-Can kar tako pojavile v besedilih jeznih zraslih na asfaltu ali pač. Pa saj v Sloveniji, tako kot tudi drugje na celini v tem času, ni eldorado za dejanja po načelu kar-nekaj ali kar-nekako, temveč so časi negotovi, ulica govori vse glasneje, a vendar uličnih pesnikov ob tem ni slišati.

Le načelna kritičnost in občasna jeza v besedilih slovenskih raperjev je kar skrb vzbujajoča. Obenem je humor v domačem urbanem pripovedništvu skorajda usahnil.

Slovenija je tako prikladno butična, da bi raperji kot pesniki antiakademske kaste z le malenkostnim naporom v svojih svežih rimah lahko ožemali tako like pred svojim pragom kot tudi tiste za sosedskim plotom.

Kot da se Slovenci zdaj še bolj kot nekoč bojimo verbalno pičiti. Novinci na raperski sceni so skrajno zadržani. Velenjčan Nemir in Toxsick iz Ruš sta na svojih spomladi izdanih prvenkah (Boj za obstoj in Ovce na balkonu) sicer zelo načelna, pozivata k razmislekom vseh vrst, malce okrcata položaj, vseeno pa trdno vztrajata na okopih nekakšne politične korektnosti, v politiko pa ne zaideta.

Velenjčana Mrigo in Ghet (Hitz) sta na skupnem albumskem zamahu pričakovano na strani delavcev, toda njuna proletarska žuganja so spet le bolj forma kot pa vsebina.
Zlatko s svojo novo četrto izdajo Plečnikova roža tako najbolj dosedno sesuje stanje duha in materiala v svoji okolici. Toda njegove zamere so namenjene vsem parlamentarcem oziroma političnim elitam, sedanji in tudi prejšnjim. Zelo posplošeno.

Lani v tem času predstavljeni albumi Mostiščarja (Sej bo), prav tako pa tudi obe izvirajoči iz mariborskega komba Tekochee Kru, torej tisti Mita (Egon) in Emkeja (Znajdi se), so zabavni, a glede na razmere vse premalo pikantni.

Če ponovno spomnim na špico politične eksplicitnosti v slovenskih raperskih besedilih, te v posebej mesenem pomenu v resnici ni. Samo Boris je pred (zdaj res že mnogimi) leti veljal za najbolj načitanega in načelnega. Njegov minialbum Pasivna oblika glagola biti (2004), ki je bil, času primerno, sijajno opozorilo na težave, ki jih prinašajo procesi iz globalizacijskega šopa, prav tako je z veliko občutka, a še vedno zelo pogumno kazal na grabežljivost političnih elit. Naslov Borisovega dela je pomenljiv, če ne kar neraperski ali pač iskreno slovensko ponižni.

Nikolovski ni bil nikoli blizu Borisovega brihtnega diskurza, vseeno pa je njegova prepričljiva poza in neomajna vera v liberalne plemenitosti delovala. Nikolovski se je navsezadnje prvi, ali pa vsaj najbolj zares, zagnal čez brv političnega ringa, ko je enemu od predsedniških kandidatov poklonil vse svoje telo in še dušo za povrh. Najbrž ni računal, da bosta v finalu teh volitev dva levičarja. Nekdo je psevdofreudovsko ali pač cinično pripomnil, da Nikolovski s titovko drvi pozdravljati po partizansko zato, da bi se dokončno ogradil od krščanskega rapa, ki ga je pred leti proizvajal dvojec, s katerim je Nikolovski še pred tem sestavljal trio.

A naj pustim zgodovino. Murat & Jose sta najbrž že sklenila glasbeni karieri, pa saj resnih namenov ustvariti globljo sled, kaj šele kdaj šokirati, nista izkazovala. Bolj ju je zanimalo ugajanje pokroviteljem in babicam. Samo Boris je v samooklicani penziji. Ker gre za modrega mladega moža, ne dvomim, da bo, na žalost, pri tem njegovem statusu tudi ostalo. Razred, iz katerega tudi ni več pričakovati svežih izbruhov so veterani ali pionirji-zdaj-veterani. Kosta napoveduje novi album s singlom Kostanjeva mandolina, ki ima precej bolj romaneskno glasbeno podlago kot pa edinstvene verze. Kot zavzetega aktivista in resnega borca za dobro lahko njegove avtorske manevre tudi v prihodnje le pozdravimo (Kostov novi album bo od začetka prihodnjega leta zastonj na voljo na www.kostamc.com).

Ali En ali Dalaj Eegol, znan po aktivi s solonameni, se tudi vrača, tokrat kot Recycleman. Njegov novi mali hitek Cekini padajo z neba je easy-reggae-shuffle song, ki se polhumorno trudi opisati skrivnostna pota objektkov iz Skopušnikovega trezorja.

Kje je Mariborčan Eye-Cee-ou? Kak njegov novejši protest v verzih bi lahko postal uspešnica.

Od najboljšega fantastika med slovenskimi raperji ter po zvoku in verzih najbolj prepoznanega med vsemi Klemna Klemna na njegovi novi albumski izdaji ne gre pričakovati študioznih politikantskih, zato pa najbrž veliko gostilniškopolitičnih. Klemen, ki je natančno pred letom predstavil novo poemo FBS, v kateri omenja tudi stranko, za navdahnjeno mobilizacijo širših množic pa to najbrž ne bo dovolj. Ko bi le ne imel prav.

Toda, kaj naj bi bilo tisto - dovolj? Naj se že začne obdobje, zaznamovano s prihodom novih slovenskih raperjev, ki bi si le upali udariti še bolj na glas! Čas je ustvarjen za dobro zafrkancijo, za dobro zafrkancijo, ki v svojem bistvu to ni; za dobro zafrkancijo, ki naj vsem tistim s slabo vestjo na njihova čela, in s tem v radijske arhive, za vedno vtisne pečat - da se bo vedelo, kdo je kdo.

Ali za sedanje stanje res ni kriv nihče od teh, ki jih poznamo?