Kolumne
(8)
Borštnikovo srečanje
Borštnikovo srečanje je danes osrednji in najpomembnejši slovenski gledališki festival. Bil naj bi priložnost za predstavitev najkakovostnejših dosežkov slovenske gledališke sezone in tako eden izmed tistih kontekstov, ki sodoločajo, kaj je reprezentativno v aktualni slovenski gledališki produkciji. Foto: BoBo

Dodaj v

Cenzura po pravilniku

Komentar na menjavo selektorja Borštnikovega srečanja
31. julij 2018 ob 11:24
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Pogled na menjavo selektorja tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja – dogodek iz gledališkega sveta kot metafora našega družbenopolitičnega duhovnega vsakdana.

Začetek festivala Borštnikovo srečanje datira v leto 1966, ko se je v Mariboru pod imenom Teden slovenskih gledališč vzpostavilo okolje za izmenjavo predstav med gledališkimi hišami, s ciljem skupaj praznovati slovensko gledališko ustvarjalnost. Z vzpostavitvijo tekmovalne narave festivala in s podeljevanjem nagrad, ki imajo veliko težo (v simbolnem smislu in tudi v kontekstu vrednotenja dela posamezne produkcijske enote – kar se lahko odraža tudi v višini dodeljenih nacionalnih sredstev) je festival izpolnil in tudi presegel prvotno vizijo. Danes je tako osrednji in najpomembnejši slovenski gledališki festival. Bil naj bi priložnost za predstavitev najkakovostnejših dosežkov slovenske gledališke sezone in tako eden izmed tistih kontekstov, ki sodoločajo, kaj je reprezentativno v aktualni slovenski gledališki produkciji.

Strokovna javnost se bo strinjala, da v neformalnih pogovorih pogosto slišimo izjave, kot so "To je predstava za Borštnika" ali pa celo "To je zmagovalna predstava Borštnika". Končni izbor tekmovalnega programa pa je zaupan stroki, selektorju, ki se pod izbor podpiše in ga utemelji. Pri tem ustaljena praksa iz leta 1994 predvideva dveletni selektorski mandat.

Tekmovalne uprizoritve Festivala Borštnikovo srečanje (po kronologiji premier):

1. Dušan Jovanović: ZID, JEZERO, režija Miloš Lolić, SNG Drama Ljubljana

2. Avtorski projekt: SEN KRESNE NOČI, režija Jernej Lorenci, Mestno gledališče ljubljansko

3. Ferdinand von Schirach: TEROR, režija Eduard Miler, Prešernovo gledališče Kranj

4. Uroš Kaurin in Vito Wies: HEROJA 2.0 – PREDSTAVA VSEH PREDSTAV, koncept: Uroš Kaurin in Vito Wies, KUD Moment Maribor in Zavod EN KNAP

5. Avtorski projekt: VISOŠKA KRONIKA, režija Jernej Lorenci, SNG Drama Ljubljana

6. SKUPAJ, koncept Leja Jurišić, Marko Mandić in Bojan Jablanovec, Pekinpah in Via Negativa

7. Po motivih Epa o Gilgamešu: GILGALOVANJE, režija Tjaša Črnigoj, Gledališče Glej

8. Tadeusz Słobodzianek: NAŠ RAZRED, režija Nina Rajić Kranjac, Prešernovo gledališče Kranj, Mestno gledališče Ptuj, Mini teater

9. 6, režija Žiga Divjak, Slovensko mladinsko gledališče in Zavod Maska

10. Peter Mlakar in Dragan Živadinov: ODILO. ZATEMNITEV. ORATORIJ. Slovensko mladinsko gledališče in Center urbane kulture Kino Šiška


Kot smo lahko že brali v medijih – o tej temi sta pisala Gregor Butala (Dnevnik) in Petra Vidali (Večer) – je po razglasitvi letošnjega tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja (predstave je v tekmovalni program izbrala dramaturginja, teoretičarka in kritičarka Zala Dobovšek), postala javna tudi odločitev nedavno imenovanega novega umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka, da ustaljeno prakso dveletnega mandata zamenja z enoletnim.

Način in kontekst uveljavitve nove politike selektorskega izbora je med različnimi deležniki strokovne javnosti v neformalnem prostoru sprožil veliko vprašanj. Marsikatere od predstav "To je Borštnik!" namreč ni v tekmovalnem programu. V tekmovalnem programu je doslej največji delež produkcije neodvisnih producentov, manjkajo pa recimo produkcije nekaterih producentov, ki so tako rekoč stalnica Borštnikovega srečanja. Torej – kot v svojem članku zapiše že Petra Vidali, se "ugibanja, da je odločitev direktorja posledica letošnje selekcije, ne zdijo zelo spekulativne. Vendar Aleš Novak pravi, da se mu zdijo natolcevanja tako deplasirana, da jih sploh ne želi komentirati".

Menim, da način menjave selektorice in način utemeljitve te menjave relativizira selektorski izbor, sočasno pa spodjeda tudi profesionalne standarde delovanja osrednjega nacionalnega festivala. Ob tem pa se zastavlja vprašanje: Zakaj ni odziva strokovne javnosti?

Kot v članku Moč zapisane besede (v kontekstu razstave In vendar so jih brali: Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku) zapiše Martina Rozman Salobir: "Vsaka oblast, verska ali posvetna, tista vidna ali prikrita, skuša omejiti vpliv idej, ki so škodljive njenim interesom." Eden od načinov, kako v sodobnem svetu odvzeti moč drugačnemu pogledu, pa je tudi relativizacija in razvrednotenje ter ne nazadnje utišanje tega pogleda.

V primerjavi s prejšnjimi leti je letošnja sezona ponudila manj uprizoritev, nekaj na račun koprodukcij, temeljni razlog pa je v oklesteni produkciji nevladnega sektorja, ki vsako leto bolj – kakor nakazujejo tudi pretekla poročila selekcij – postaja alarmantno ogrožen. Razmerje med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo se v odstotkih giba v razmerju 74 : 26. Sistemsko odvzemanje javnega prostora (in s tem glasu!) nevladni sceni ni nič drugega kot načrtno ukinjanje angažirane kritike in raziskovalnih scenskih pristopov, ki v kontekstu celostne uprizoritvene scene pogosto predstavljajo tudi njen najbolj vitalen in eksperimentalen del.

Iz utemeljitve selektorice Zale Dobovšek


Menim, da je selektorski izbor Zale Dobovšek tako strokoven kot tudi pogumen. Lahko ga problematiziramo, nikakor pa mu ne moremo odreči tehtne utemeljitve, ki jo označuje tudi informiran, profesionalen in širok pogled na sodobno gledališko produkcijo našega prostora.

Z utemeljitvijo selektorskega izbora Zala Dobovšek v nadaljevanju opozori na nekatera od žgočih vprašanj sodobne gledališke produkcije in tako odpre izredno pomembno platformo za "refleksijo relevantnih gledaliških problemov ter verifikacij aktualnih gledaliških pojavov". To naj bi bil – glede na spletni strani festivala objavljeno besedilo – tudi eden izmed namenov festivala.

Sezona 2017/2018 vsebinsko in estetsko ni radikalno odstopala od prejšnjih, posamezne repertoarne politike v javnih zavodih so se izpeljale po utečenih tirnicah; od starogrških dram do "preverjenih" klasikov, muzikalov, adaptacij pa do najnovejše slovenske dramatike. Prisotnost dokumentarnih form je, denimo, nizka, se pa kaže izjemen porast žanra pripovedovanja znotraj gledaliških praks, prav tako letošnji repertoarji niso imeli pretiranega posluha za novejše dramske pisave mlajše generacije. Udeležila sem se tudi skoraj vseh bralnih uprizoritev mladih dramatičark in dramatikov, ki so nastale v različnih kontekstih, potenciala je ogromno, vendar ga je potrebno čim prej sistematizirati, mu dati pravo institucionalno zaledje in ga ne obravnavati kot priložnostne, marginalne eksperimente.

Iz utemeljitve selektorice Zale Dobovšek


Kakšen razmislek je v širši (strokovni) javnosti spodbudilo poročilo selektorice, ki se vpisuje v vrh naše stroke?

Kot kaže selekcija, domačo gledališko sceno z velikim osebnim in profesionalnim pečatom sooblikujejo nekatera imena mlajše generacije (Rajić Kranjac, Divjak), izjemno lucidne režijske poetike, ki so se sočasno in z enako silovitostjo ter inovativnostjo sposobne opredeliti tako do izbrane teme kot do njene samosvoje in natančne odrske reprezentacije. Omenjena mlajša generacija celostno udejanja to, kar v gledališču pravzaprav najbolj pogrešam(o): eksperimentiranje s formo in hkrati trdno ohranjanje osebnega odnosa do vsebine/snovi. Tovrstne kombinacije pri že uveljavljenih imenih vse prevečkrat izostanejo, tam se nemalokrat čuti samozadostnost, izčrpanost, mestoma žal tudi neutemeljena sodelovanja. Eno od ključnih opažanj v pregledu celostne produkcije je, da je "aktualnost", kakor jo največkrat (razen nekaterih izjem) razumejo gledališke ustvarjalke in ustvarjalci, pravzaprav še vedno preveč anahrona.

Iz utemeljitve selektorice Zale Dobovšek


Kakšna razprava je sledila njenemu razmisleku? Oziroma kaj smo storili z njeno mislijo?
Zamenjali smo selektorico oziroma menjave nismo problematizirali. In se nanjo – kot strokovna javnost – javno nismo odzvali.

Tako glas novega umetniškega direktorja festivala Aleša Novaka, ki uvedbo enoletnega mandata utemeljuje s pravilnikom in željo po večji pretočnosti pogledov na slovensko gledališče, izrinja strokovni glas Zale Dobovšek, glas stroke.

Zakaj menim, da je to sporno?
Nedopustno je, da Novak način, kako je bil mandat prekinjen, obžaluje le kot "spodrsljaj v komunikaciji" in ga tako mimogrede odpravlja. Nedopustno je tudi to, da na strokovnosti temelječ selektorski izbor mimogrede označi za okus, z besedami: "Vsak selektor uprizoritve vrednoti na podlagi svojega vrednostno-estetskega nabora kriterijev." Ta izjava je sama po sebi zanimiva iztočnica za debato, kar pa ne pomeni, da kot takšna (in posplošena) tudi drži. Prav tako je sporno, da se enoletni mandat utemeljuje kot korekcijo – po mnenju Novaka "selekcij, ki temeljijo na ožjem vsebinskem, estetskem ali produkcijskem fokusu, kjer kakovost uprizoritve pogosto ni več edini ali odločilni dejavnik; gre torej za kurirane selekcije z izrazito avtorskimi pristopi". Nacionalni festival, kot je Borštnikovo srečanje, mora zagotavljati uravnoteženost različnih estetik in pristopov, zato tak pristop ni primeren, še meni Novak.

Enoletni mandat naj bi bil tako nekakšen korektiv omenjenih izrazito avtorskih pristopov, pri tem je Novak že imenoval selektorja prihodnjih dveh festivalov – režiserja in dramatika Matjaža Zupančiča za sezono 2018/2019 ter gledališkega kritika, urednika, pisca in dramaturga Roka Bozovičarja za sezono 2019/2020 – oba prihodnja selektorja sta bila skupaj z Alešem Novakom člana tričlanske strokovne komisije Dnevov komedije 2018 v Celju.

Naj zaokrožimo. "Tekmovalni program, ki naj bo reprezentativen za slovensko gledališče v celoti, ne sme prezreti niti vrhunskih klasičnih uprizoritev niti vrhov sodobnih gledaliških poetik in konceptov, povezovati in predstavljati mora tako repertoarno gledališče kot sodobne produkcijske modele," utemeljuje Novak. Ob tem pa se zastavlja vprašanje: Kdo naj torej oziroma kdo odloča, kaj je reprezentativno za slovensko gledališče v celoti? Stroka ali določena interesna skupina/skupine?

Splošen trend je, da se strokovnjakom, ki pridejo na položaj, jemlje legitimnost in zaupanje v tisto, kar delajo. Da se to dogaja tudi v okviru festivala Borštnikovo srečanje, ki naj bi bil naš osrednji gledališki festival, se pravi eden izmed kontekstov, ki de facto sodoločajo, kaj je reprezentativno, še toliko bolj zahteva komentar. Zakaj se strokovna javnost ne oglasi?

V razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice je na ogled zelo zanimiva in poučna razstava In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku. Kot je na novinarski konferenci povedal soavtor razstave dr. Luka Vidmar "o cenzuri v taki ali drugačni obliki začne razmišljati vsaka oblast in nesmiselno se je slepiti, da ne obstaja tudi zdaj".

Družbene, politične in kulturne razmere se spreminjajo, s tem pa se spreminja tudi način cenzure. Ena izmed strategij sodobne cenzure je tako utišanje. Samocenzura, zaradi katere, kot pravi ameriška strokovnjakinja za cenzuro Svetlana Mintcheva, se določena vsebina niti ne ustvari. Ker si ne upamo. Ali ne dovolimo. V želji, da bi lahko še naprej "tvorno sodelovali".

Kljub temu da sem velikokrat prepoznala (dobronamerno) željo po aktivizmu, angažiranosti in vpeljavi sodobnih trendov na oder, je bil ta prenos vse prevečkrat ponesrečen oziroma premalo premišljen. Četudi je bilo kar nekaj pogledov, ki so želeli razpreti uvid v širše družbeno (tudi zatirano) okolje, jih – prepričana sem, da pogosto nevede in nehote – vse prevečkrat zaznamujejo škodljivi stereotipi. Naj bo to obravnavanje drugih ras, naslavljanje LGBT+ skupnosti ali "emancipirana" vloga ženske v družbi/umetnosti. Večinoma so uprizoritve še vedno ostale na točki, ko o zgoraj omenjenih temah le diskutirajo, jih katedrsko problematizirajo, namesto da bi jih že prakticirale, materializirale, celovito afirmirale v umetniške ustroje. In zdi se, da še vedno ni jasno: angažiranje igralk v glavne vloge ne more in ne sme nadomestiti angažiranja žensk kot dramatičark in režiserk, ki bi enakovredno sokreirale in zastopale gledališko sceno. Sprašujem se, ali ta nekritični odnos do tradicionalnega razumevanja spolnih vlog (na vseh nivojih) in patriarhalnih korelacij, ki v osnovi zatirajo progresivnost kot tako, izhaja iz bojazni pred občinstvom (njegovega diktata okusa in pričakovanj) ali gre preprosto za strah in nesenzibilnost gledaliških ustvarjalcev in ustvarjalk.

Iz utemeljitve Zale Dobovšek


Danes v našem kontekstu ni prepovedanih del. V poplavi informacij, mnenj, oddaj so le bolj ali manj izpostavljeni vidiki. Vprašanja. Imena. Formati. Producenti. In ne nazadnje, bolj ali manj "reprezentativno označeni" selektorski izbori.
Zato sta naslednji vprašanji še toliko bolj pomembni:
Kaj je potrebno za to, da bo stroka končno javno spregovorila?
In kaj je potrebno za to, da bomo stroko, ko bo spregovorila, končno tudi upoštevali?



Iz oddaje Razgledi in razmisleki, ki ji lahko prisluhnete v spodnjem avdioposnetku.

Saška Rakef Perko, Radio Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
raknac navi
# 31.07.2018 ob 11:48
No, koncno clanek na to temo... kulturniska elita v sloveniji si namrec dovoli absolutno vse in prevec. Od nastavljenih razpisov do ostalih krsitev delovnega prava. In novinarji, ki se ukvarjajo s kulturo to zelo dobro vejo, a molcijo. Glavna novinarka rtvja za podrocje gledalisca, prav gotovo dobro pozna zakulisje. Zakaj o njem ne sprehovori o eni od svojih nestetih oddaj? Koga sciti? Koga se boji?

Direktorja festivala je pa lahko samo sram. Vsi dobro vemo kako je prisel do te sluzbe. Faliran umetnik, tipicen aparatcik, ki je seveda na pritisk javnih zavodov zamenjal selektorico. Velecenjeni umetniki, profesorji itd, pa nic. Seveda molcijo. Saj je to vse del ene in iste agende.

Kdaj bo pa tema kaksnega clanka program male scene MGLa? En naslov bi lahko bil: Razpisi v SNG Maribor? Tudi tale ni slab: Nepotizem ljubljanskih gledalisc...

Ampak scena molci...
lemur
# 31.07.2018 ob 13:39
Ja, končno članek. Prečudno se o tem molči, čeprav ni ravno raketna znanost, zakaj je selektorica, v nasprotju z dozdajšnjo prakso BS, bila odstavljena - pa še to v kmečki maniri "joj-a-smo-pozabili-oznaniti". Dajte Predanovo vprašat, če gre za pritiske istih ljudi/družin, ki so botrovali njenemu odhodu. Tko, za hec...
bršljan
# 31.07.2018 ob 13:01
Menjava selektorice je nepomembna. Ključno vprašanje je, kako je lahko Novak zasedel tako pomemben položaj. O tem bi morala stroka debatirati. Tudi novinarji kulturnih redakcij.
hermenevt
# 31.07.2018 ob 14:29
Se popolnoma strinjam, da gre za v tem primeru za dokaj očitno obračunavanje. Glavno vprašanje pa je vendarle to, kako lahko avtorica članka utemelji svojo osnovno predpostavko, da je srž te zgodbe v boju med interesnimi skupinami na eni strani ter stroko na drugi. Je mar "stroka" homogena skupina brez lastnih interesov? Analiza notranjega dogajanja je ključna, ampak ta analiza bi morala vsebovati tudi analizo interesov tega, kar avtorica imenuje "stroka", še posebej, ker se mi v vsej zgodbi zdi ključno, da gre za boj med dvema poloma, ki vsak po svojih močeh želita izboljšati (oziroma ohraniti) svojo relativno pozicijo v gledališkem prostoru. Sporno je seveda lahko, če se ena stran odkrito posluži svoje institucionalne moči. Vendar pa je domnevati, da nasprotna stran nima svojih lastnih interesov, povsem naivno in ne omogoča poglobljenega razumevanja stanja.
raknac navi
# 31.07.2018 ob 11:59
In ce pogledamo program. Izbrani program. Mora bit jasno kdo je izvrsil pritisk, kateremu se je novi direktor uklonil ze kar takoj na zacetku svojega mandata.
Zastopanost gledalisc je razprsena, raznorazni avtorji... kaj torej gre direktorju v izboru tako v nos? Na cigavem placilnem seznamu je? Kdo ga je predlagal na to funkcijo? In katerega gledalisca ni v izboru?
raknac navi
# 31.07.2018 ob 23:55
tocno tako lemur. In vse kar pravi Jakob je cisto sprenevedanje.
lemur
# 31.07.2018 ob 22:01
Škoda, da novi direktor ni kar takoj na začetku mandata razložil, da prekinja z dvoletnim angažmajem, kakor je v navadi od leta 1994. Škoda, da novi direktor tega ni storil niti na konferenci ob razglasitvi sporeda FSB, kjer je med drugim obznanil novosti, ki jih namerava vpeljati. Škoda, da tega ni vedela niti selektorica, ki je de facto delala še cca. 2 tedna potem, ko ji je pogodba zgleda potekla...
Jakob Zabukovec
# 31.07.2018 ob 17:48
Novak je mandat nastopil letos in enoletni mandat selektorja oz. selektorice (upoštevanje pravilnika o FBS, ki določa »Selektor ima enoletni mandat, ta se lahko ponovi, vendar zaporedoma največ enkrat«) je logična poteza za začetek mandata. V tem kontekstu ne moremo govoriti o menjavi ali prekinitvi sodelovanja, ker je to sodelovanje pač poteklo, kot potečejo vse avtorske pogodbe, zaposlitve za določen čas itd. Sam bi tovrstno potezo videl kot element discipliniranja, če bi Novak ohranil dvoletni mandat in to prakso spreminjal sredi svojega mandata. Menim, da je enoletni mandat logičen, ker gre pri izboru le za avtorsko delo selektorja ali selektorica, ki se pod izbor podpiše in ga utemelji, kot je to zapisala že avtorica članka. V celotnem članku manjka utemeljitev potrebe po dvoletnem mandatu selektorja. Novak je svojo potezo pojasnil in utemeljil. Tudi sicer ne razumem logike, da je selektor stroka, umetniški direktor in strokovna skupina FBS (o selektorju odločata skupaj) pa politika. Strokovno skupino FBS sestavljajo Tomaž Toporišič, Tone Partljič, Neda Bric, Tina Kosi in Primož Jesenko.
Glede ustreznosti umetniškega direktorja pa zgolj komentar, da bi se glasna kritika lahko kdaj pretvorila tudi v kandidaturo za umetniškega direktorja FBS. Na lanski razpis naj bi se prijavila dva kandidata in komisija (Tone Parljič, Alen Jelen in Marko Sosič) je za najboljšega kandidata izbrala uni. dipl. gledališkega in radijskega režiserja ter dolgoletnega predsednika strokovne komisije Borštnikovega srečanja (http://sigledal.org/geslo/Ale%C5%A1_Nov
ak). Težko bi rekli, da smo na čelo FBS dobili politkomisarja, ki o področju nima pojma.
Kazalo