Absolutna zmaga Jaroslawa Kaczynskega na volitvah, ko so poljski volivci v opozicijo poslali zmerno konservativno vlado kljub rekordnemu gospodarskemu vzponu, je obrat k nevarnemu nacionalističnemu populizmu. K programu, ki je mešanica socialističnih ukrepov v gospodarstvu in ultranazadnjaških političnih nazorov, ki jahajo protievropski, protinemški, protiruski in obče ksenofobni val. Četudi je Poljska ogromno pridobila ravno od skupnega evropskega trga, so volivci prisluhnili govorici zapiranja nacionalnih mej. Premik k tako množični podpori stranke ekscentričnega, predmodernega nacionalpopulista je antiglobalizacijski refleks in tudi rehabilitacija avtoritarnih vzorcev, ki jih oživljajo s strahom prestreljene krizne razmere.

Levica izginja, v poljskem parlamentu je ni več, na Madžarskem naj bi se naslednje volitve fokusirale na duel Orbanovega Fidesza in militantnega, še bolj skrajnega Jobbika. Sicer deklarirano socialdemokratska slovaška vlada se je pridružila protimuslimanski retoriki in politiki ograj. V višegrajskem krogu se kot vzorec vzpenjajo lokalni tajkuni, kot je češki finančni minister Babiš, ki jim je politika le dodatna branža biznisa.

Volilne udeležbe, sploh na evropskih volitvah, so tam najnižje, na Slovaškem nazadnje lani denimo 13-odstotna, na Češkem 19,5-odstotna. A tudi Slovenija ni bila daleč s 24 odstotki. V begunski zgodbi je desnica, predvsem skrajno krilo, dobila dodatni pospešek. Tam, kjer je Rumsfeld nekoč videl servilno sledenje ameriškim interesom, se torej izrisuje neizbežna preobrazba EU-ja. Države, ki so pred totalitarno preteklostjo najbolj goreče hitele v evroatlantske povezave, s političnimi premiki simbolno označujejo vse globljo utrujenost evropske demokracije in ideje, predvsem pa neizbežno prihajajočo drugačno politično geografijo EU-ja. Tudi s takšno "novo Evropo" - neenotno, razklano, nepovezano, nacionalistično - so Američani gotovo zadovoljni.