Vse prvine za dober film so tu: nevarnost, beg, tveganje, vojna, pa tudi lojalnost, pogum, strahopetnost, upanje ter oportunizem in poštenost, ki so prisotni, ko se ljudje znajdejo v skrajnih situacijah. Ker verjetno ni bilo časov brez beguncev, je zgodovina filmov na to temo precej bogata. Sledi deset filmov, ki prikazujejo različne vidike begunske zgodbe. Vrstni red je v glavnem kronološki, razen, kjer se mi zdi, da so filmi na neki način komplementarni.

Casablanca (1942, Michael Curtiz) – Ena najbolj priljubljenih hollywoodskih melodram je v bistvu film o beguncih. Mesto Casablanca, ustvarjeno seveda v hollywoodskem studiu, je prostor pregnanih in preganjalcev, optimistov in oportunistov, opredeljenih (Paul Henreid in Ingrid Bergman kot antifašist in njegova žena) in neopredeljenih (Humphrey Bogart kot lastnik nočnega kluba, ki je točka nula za vse). Če je leto prej Bogart v Malteškem sokolu rekel, da je dragoceni (a zares ničvreden) kipec iz naslova »iz take snovi kot sanje«, so v Casablanci tranzitni dokumenti tisto, zaradi česar se laže, ubija in umira.

Ilegalci (The Illegals, 1947, Meyer Levin) in Lamma shoftak (When I Saw You, 2012, Annemarie Jacir) – Edini film spoštovanega ameriškega novinarja in pisatelja Levina je (skoraj) dokumentarna kronika poti neke skupine Judov iz uničene in še vedno antisemitske Evrope v Palestino jeseni leta 1947. Posnet je primitivno med potovanjem in se odvija v glavnem ponoči v kamionih, neizrazitih sobah v taboriščih za begunce, na mejnih prehodih, v podpalubjih in železniških vagonih, ki spominjajo na tiste, ki so Jude le nekaj let prej vozili v taborišča smrti. Ni druge filmske podobe, ki tako jasno pokaže, da za begunca ni poti nazaj, kot so ruševine Varšavskega geta, ki ga obiščeta junak in junakinja filma. Ta osupljiv kader bi lahko služil kot odgovor vsem, ki menijo, da bi begunci morali ostati tam, kjer so. Veliki judovski eksodus iz Evrope, ha-briha v hebrejščini, je po največjem zločinu v evropski zgodovini povzročil novo izgnanstvo in nove zločine.

Lamma shoftak bi lahko služil kot neke vrste ironično nadaljevanje Levinovih Ilegalcev, katerih eksodus iz Evrope po drugi svetovni vojni je povzročil izgnanstvo palestinskih Arabcev z ozemlja, ki je zdaj Izrael. Saj, v obljubljeni deželi je že nekdo živel in oni so doživeli ustvarjanje judovske države kot katastrofo, nakba v arabščini. Lamma shoftak je postavljen med palestinske begunce v Jordaniji po šestdnevni vojni leta 1967. Osrednji lik je fantek po imenu Tarek, ki ne razume, zakaj se ne more vrniti v Jeruzalem, in je z materjo izgnan, verjetno v času, ko je izraelska vojska v treh dneh izgnala prebivalstvo iz jeruzalemske četrti Hārat al Maghāriba. »Kje je oče? Kje je?« vpije. »Kje je naša hiša? Iz katere smeri smo prišli?« Film oriše monotone rituale taboriščnega življenja, kot je čakanje kamiona z novimi begunci, če bi bil med njimi kakšen član družine ali znanec. Tarek se spoprijatelji s skupino palestinskih borcev, ki začenjajo s čezmejnimi akcijami v Izraelu. »Videli smo luči Jeruzalema,« pove nekdo med njimi, in to spominja na begunce v Levinovem filmu, ki zagledajo luči pristanišča Hajfa, preden jih britanska mornarica usmeri na Ciper. Ko Tarek začne teči k žici, ki deli Jordanijo in Izrael, in mu mati sledi, najprej, da bi ga ustavila, potem pa ravno tako kot sin prežeta s spomini na dom, je to jasna in ganljiva podoba hrepenenja izgnancev.

Izgubljeni (Der Verlorene/The Lost One, 1951, Peter Lorre) in Before Winter Comes (1969, J. Lee Thompson) – Taborišče za begunce ima močno simbolično plat. Je neke vrste nikogaršnja zemlja, v kateri bivajo ljudje, ki bežijo pred neznosno preteklostjo v nejasno prihodnost. V edinem filmu, ki ga je režiral, Lorre igra zdravnika v begunskem taborišču blizu Hamburga. Ker je bil veteran tako nemškega ekspresionizma kot ameriškega filma noir, ni presenetljivo, da gre za morilca, ki skriva svojo preteklost. Ampak tisto, kar ostane v spominu, so otožne barake in blato in splošni občutek obupa ter Lorre sam v zimskem plašču na neki podeželski stezi; prava podoba človeka, ki je izgubil vse in je sam izgubljen.

V nepravično pozabljenem filmu Before Winter Comes oziroma Preden pride zima, britanski načelnik begunskega taborišča v Avstriji pove svojemu podrejenemu: »Ni nujno, da v miru držijo načela, za katera smo se borili v vojni.« Ravnokar je predal Rusom begunce iz vzhodne Evrope, ki jih bodo verjetno postrelili. V veliki meri se film ukvarja s tem vprašanjem: katere begunce poslati v Linz, na zahod, in katere nazaj v vzhodno Evropo, kjer bodo ubiti kot kolaboracionisti, dezerterji ali razredni sovražniki. Film je ne povsem uspela mešanica patetike in komedije, a je brez iluzij, kar se tiče položaja begunca in pogostega gnusa tistega, ki je zadolžen, da se z njim ukvarja. Končna usoda glavnega junaka, prevajalca, ki trdi, da je rojen na vozu med Tbilisijem in Taškentom, je presenetljiv in močan povzetek Evrope, ko je zadnjič bila kontinent ljudi na begu.

America America (1963, Elia Kazan) in Boter, drugi del (The Godfather, Part Two, 1974, Francis Ford Coppola) – »Si rekel, da imajo v Ameriki še večje gore, kot je ta?« vpraša mladi anatolski Grk Stavros svojega armenskega prijatelja Vartana. »Vse je večje v Ameriki,« mu ta odgovori. »Kaj še?« zahteva Stavros, »Kaj še imajo v Ameriki?« Združena države kot obljubljena dežela je neizogiben mit v deželi priseljencev, in je močna ideja ne samo v Ameriki. Priseljenski ep predstavlja enega od stebrov ameriške zgodovine, kulture in samopodobe. Film Elie Kazana, zasnovan na »zgodbah, ki sem jih med odraščanjem slišal od starejših članov družine«, poskuša zaobjeti celotno begunsko izkušnjo, od pregona Grkov in Armencev iz Anatolije, skozi dolgo potovanje v Novi svet, med katerim naj bi mladenič dozoreval, do prihoda v Združene države. Kazanov močan in nenehno zanimiv film je upodobitev najznačilnejše oblike ameriškega sna, priseljenske sage.

Temnejšo plat nam Francis Ford Coppola prikaže v drugem delu Botra. Film vsebuje verjetno najslavnejši prizor prihoda v obljubljeno Ameriko. Sledimo majhnemu Vitu Andoliniju na palubi ladje Moshulu, ki skupaj z osupnjeno in nemo množico zre v Kip svobode. Kar sledi, je briljantno zrežirano: vidimo, kako razni uradniki na otoku Ellis potiskajo Vita naprej, mu spremenijo priimek in ga pustijo samega v karanteni. Gleda skozi okno, v katerem je odsev Kipa svobode. Prej se je ta dvigal nad Vitom in drugimi priseljenci, medtem ko so stali utrujeni in lačni na palubi. Zdaj je Vito videti večji, kar je tudi prav, saj bodo on in njegovi potomci postali novi lastniki Amerike; del same tkanine družbe in eden stebrov svetovnega kapitalizma. Tudi to je zgodba o uspehu.

The Story of Woo Viet (Woo Yuet dik goo si, 1981,Ann Hui) – Pravi begunski film, postavljen v začasna prizorišča, kot so begunska taborišča, pristanišča, letališča, ladje, nočne okrepčevalnice in točilnice, skvoterske kolonije in ulice Hong Konga in Manile. Gre za manjšinskega, etničnega Kitajca, enega izmed milijona ljudi, ki so po koncu vietnamske vojne s čolni zbežali pred povojno brutalnostjo vietnamskega režima. To je pravi hongkonški B-film brez spektakularne akcije, ampak poln temačnih prostorov in občutka pregona in klavstrofobije. Tako kot Izgubljeni Petra Lorreja je film Ann Hui zgodba o človeku, ki enostavno izgine s sveta. Je pa boljši film, eden najboljših hongkonških filmov osemdesetih let.

El Norte (1983, Gregory Nava) – Tako kot Elia Kazan poskuša Gregory Nava povzeti celotno begunsko izkušnjo: od političnega nasilja nad domorodci v Gvatemali, skozi nevarno potovanje v Združene države in potem v samo obljubljeno deželo. Je veliko temačnejši film od Kazanovega in junaka filma obtičita na dnu. Film je poln močnih podob, ampak meni je najmočnejša tista, ki prikaže nezakonite priseljence, kako čakajo, da jih nekdo za dan zaposli, za kar dobijo kakšnih dvajset dolarjev. Čudovito odigran in posnet film, ki nudi pronicljiv, močan in občasno izredno duhovit vpogled v svet nevidnih ljudi.

Okrožje 9 (District 9, 2009, Neill Blomkamp) – Znanstvenofantastična klasika o prihodu obubožanih vesoljcev, ki jih hitro pospravimo v ogromno begunsko naselje. To preraste v neobvladljivi kaos kriminala, zato oblasti angažirajo zasebno korporacijo, da ga očisti. Okrožje 9 se na ekspliciten in domiseln način ukvarja s tistim največjim strahom pred »drugim«: da bomo nekako izgubili lastno identiteto. Ne le to. S cinizmom, na katerega bi bil ponosen Rainer Werner Fassbinder, Okrožje 9 pokaže, kako se južnoafriški belci in črnci združijo v sovraštvu do prišlekov. »Naj odidejo!« kriči neki mladi temnopolti. »Ne vem, kam! Naj le odidejo!«