France Prešeren. Foto: BoBo
France Prešeren. Foto: BoBo

Glosa v interpretaciji dramskega igralca Nika Goršiča se je zlila s podtonom praznika: "Slep je, kdor se s petjam vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja." (Odlično izvedbo je mogoče slišati v posnetku, op. p.)

Prireditev se je pred 36 leti začela kot protest zoper namene politikov, da na območju nekdanje skupne države naredijo eno kulturno ministrstvo ter s tem zmanjšajo moč slovenske besede in slovenske državotvorne drže.

Prešernovi verzi so v posebnem recitalu s programa Ars, tudi v italijanščini in hrvaščini, zazveneli v stari Ljubljani, v Mariboru, v mestnem središču Celja, v Novem mestu, v Prešernovem mestu Kranj, v središču Kopra, na čezmejnem trgu Evrope Nove Gorice in Gorice ter v Prešernovi rodni Vrbi na Gorenjskem. Tam organiziranih dogodkov ni bilo, a to ni odvrnilo številnih obiskovalcev.

Osmi februar je več kot očitno naš praznik. Osmi februar je tisti dan, ko nas večina postane in se spomni, od kod prihajamo. Drugo vprašanje je, ali kot država vemo, kam gremo in ali kakšen bo naš odnos do kulture v prihodnosti.

Blaž Mazi. Foto: ARS
Blaž Mazi. Foto: ARS

O kulturi se prepiramo kot še nikoli. Spor med kulturniki, nevladnimi organizacijami in ministrstvom je postal več kot spor. Postal je kulturna kriza. To, da se o kulturi toliko govori, najbrž ni slabo, vprašanje pa je, ali sploh še kdo posluša … ali razume. In to v času, ko se glede narodov, materinščin, nacionalnih kultur in človeške pozornosti, dogajajo epohalne spremembe.

Tlačani tehnološkega fevdalizma nismo več razvrščeni zgolj okoli jezikovnih, geografskih in drugih identitet. Razvrščeni smo po tem, koliko pozornosti nam posrkajo družbena omrežja in koliko lahko lastniki fevdov, znotraj katerih vsak dan milijarde ljudi zapravijo ure in ure časa, z nami zaslužijo.

Tam kultura tekmuje z milijoni videoposnetkov in brezplodnih razprav. Bitko za pozornost mladih generacij izgublja že vnaprej. Tudi drugi se lahko vprašamo, ali res vemo, kdo sta Prešernova nagrajenca Kajetan Gantar in Mirko Cuderman. Narobe je, če nismo slišali za pesnico Anjo Štefan, dramsko igralko Jette Ostan Vejrup, skladatelja Damijana Močnika, sopranistko Andrejo Zakonjšek Krt, slikarja Dušana Kirbiša ter režiserko in avtorico animiranih filmov Špelo Čadež. Še bolj je narobe, kadar smo v takih primerih postali neobčutljivi. Kot da se nas ne tiče.

Slovenska kultura bo namreč živela in preživela samo z nami. TikToku je vseeno.


Komentar je bil objavljen v terminu oddaje Studio ob 17h – Tedenski aktualni mozaik.

Fevdalci in kultura

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.