Kolumne
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.1 od 15 glasov Ocenite to novico!
Winfriedu postane jasno, da je izgubila iskro spontanosti in veselja. Postala je tisto, čemur se v angleščini reče »suit« ali obleka. On pa je svoboden duh klasičnih filmskih komedij, katerega norije malce sprostijo Ines. Na fotografiji: Toni Erdmann
Winfriedu postane jasno, da je izgubila iskro spontanosti in veselja. Postala je tisto, čemur se v angleščini reče »suit« ali obleka. On pa je svoboden duh klasičnih filmskih komedij, katerega norije malce sprostijo Ines. Na fotografiji: Toni Erdmann Foto: Promocijsko gradivo
Nihče ne obuja petdesetih let prejšnjega stoletja, Amerike v času predsednika Eisenhowerja, tako ostro in živopisno kot to počne Todd Haynes: toga morala, skrita za obrazi, polnimi neodobravanja,  potreba po fasadi normalnosti in sreče in ljudje, ki v tem svetu nimajo mesta in morajo živeti v senci. Na fotografiji: Carol.
Nihče ne obuja petdesetih let prejšnjega stoletja, Amerike v času predsednika Eisenhowerja, tako ostro in živopisno kot to počne Todd Haynes: toga morala, skrita za obrazi, polnimi neodobravanja, potreba po fasadi normalnosti in sreče in ljudje, ki v tem svetu nimajo mesta in morajo živeti v senci. Na fotografiji: Carol. Foto: Promocijsko gradivo
Zgodba Billa Binneya in njegovega programa ThinThreads  je upodobitev nevarnosti tistega vojaško-industrijskega kompleksa, o katerem je svoj narod opozarjal predsednik Eisenhower pred več kot petdesetimi leti. Na fotografiji: William Binney v Dobrem državljanu.
Zgodba Billa Binneya in njegovega programa ThinThreads je upodobitev nevarnosti tistega vojaško-industrijskega kompleksa, o katerem je svoj narod opozarjal predsednik Eisenhower pred več kot petdesetimi leti. Na fotografiji: William Binney v Dobrem državljanu. Foto: Promocijsko gradivo
Ko vidimo posnetke maršala Tita, ki se s cigaro sprehaja po svojem vrtu, se vprašamo, ali gledamo odločnega svetovnega vodjo ali negotovega improvizatorja? So Jugoslovani bili gospodarji svoje usode ali jim je vedno gorelo pod petami? To je žalosten film, jugoslovanska proti-nostalgija, ki nas s svojo fiktivno zgodovino prisili, da se vprašujemo o stvareh, ki smo jih vedno imeli za samoumevne. Na fotografiji: Houston, imamo problem.
Ko vidimo posnetke maršala Tita, ki se s cigaro sprehaja po svojem vrtu, se vprašamo, ali gledamo odločnega svetovnega vodjo ali negotovega improvizatorja? So Jugoslovani bili gospodarji svoje usode ali jim je vedno gorelo pod petami? To je žalosten film, jugoslovanska proti-nostalgija, ki nas s svojo fiktivno zgodovino prisili, da se vprašujemo o stvareh, ki smo jih vedno imeli za samoumevne. Na fotografiji: Houston, imamo problem. Foto: Promocijsko gradivo
Film o nesreči leta 2010 na naftni ploščadi Deepwater Horizon, ki je ubila enajst ljudi in povzročila izlitje osemsto milijonov litrov nafte v Mehiški zaliv, je polna staromodnih vrlin: prepričljivi liki in dialogi, inteligentno stopnjevanje napetosti, iskren gnus do pohlepa, ki je nesrečo tudi povzročil.  Ni veliko za povedati o tem filmu, razen da je dober.  Na fotografiji: Katastrofa na horizontu.
Film o nesreči leta 2010 na naftni ploščadi Deepwater Horizon, ki je ubila enajst ljudi in povzročila izlitje osemsto milijonov litrov nafte v Mehiški zaliv, je polna staromodnih vrlin: prepričljivi liki in dialogi, inteligentno stopnjevanje napetosti, iskren gnus do pohlepa, ki je nesrečo tudi povzročil. Ni veliko za povedati o tem filmu, razen da je dober. Na fotografiji: Katastrofa na horizontu. Foto: Promocijsko gradivo
Tih in hipnotičen film o brezmejni hipokriziji cerkve in o grehu ter kesanju, ki mu ne sledi vedno. Odvija se v hiši v žalostnem, navidezno pozabljenem mestecu na čilski obali. Tja je cerkev izgnala duhovnike zaradi različnih zločinov, od pedofilije do sodelovanja z zločini Pinochejevega režima. Na fotografiji: Klub.
Tih in hipnotičen film o brezmejni hipokriziji cerkve in o grehu ter kesanju, ki mu ne sledi vedno. Odvija se v hiši v žalostnem, navidezno pozabljenem mestecu na čilski obali. Tja je cerkev izgnala duhovnike zaradi različnih zločinov, od pedofilije do sodelovanja z zločini Pinochejevega režima. Na fotografiji: Klub. Foto: Promocijsko gradivo
V primeru Tonyja gre za moškega, ki ni zaščitil svoje družine pred nasiljem. Njegova zgodba posadi seme dvoma v mislih že nesrečne Susan in tako ona kot Tony doživita epifanijo o lastni nezadostnosti. Na fotografiji: Nočne ptice.
V primeru Tonyja gre za moškega, ki ni zaščitil svoje družine pred nasiljem. Njegova zgodba posadi seme dvoma v mislih že nesrečne Susan in tako ona kot Tony doživita epifanijo o lastni nezadostnosti. Na fotografiji: Nočne ptice. Foto: Promocijsko gradivo
Podlih osem so me zapeljali takoj na začetku, s čudovitimi posnetki skalnatega gorovja pod snegom, osamljenim lesenim spomenikom Jezusa in kočijo, ki vozi skozi neskončno belino. Ampak -- skoraj kot za hec -- Tarantino postavi skoraj celoten film v kočo med snežno nevihto. Na fotografiji: Podlih osem.
Podlih osem so me zapeljali takoj na začetku, s čudovitimi posnetki skalnatega gorovja pod snegom, osamljenim lesenim spomenikom Jezusa in kočijo, ki vozi skozi neskončno belino. Ampak -- skoraj kot za hec -- Tarantino postavi skoraj celoten film v kočo med snežno nevihto. Na fotografiji: Podlih osem. Foto: Promocijsko gradivo
Kar najdejo, je neko osnovno zlo: primitivno, neusmiljeno in brez pojasnila, kot pove nek lik: »pokvarjen rod krvoskrunskih živali, ki bi posilile in pojedle lastne matere.«Na fotografiji: Bojna sekira.
Kar najdejo, je neko osnovno zlo: primitivno, neusmiljeno in brez pojasnila, kot pove nek lik: »pokvarjen rod krvoskrunskih živali, ki bi posilile in pojedle lastne matere.«Na fotografiji: Bojna sekira. Foto: Promocijsko gradivo
Jud Savel, ujetnik v Auschwitzu prinaša trupla drugih ujetnikov v obdukcijo, preden jih pošljejo v krematorij. Savel sebe prepriča, da je mrtev fant, ki leži med trupli, njegov sin in postane obseden, da mu pripravi pogreb z rabinom. Film sledi temu iskanju med vsemi grozotami lagerja smrti. Na fotografiji: Savlov sin.
Jud Savel, ujetnik v Auschwitzu prinaša trupla drugih ujetnikov v obdukcijo, preden jih pošljejo v krematorij. Savel sebe prepriča, da je mrtev fant, ki leži med trupli, njegov sin in postane obseden, da mu pripravi pogreb z rabinom. Film sledi temu iskanju med vsemi grozotami lagerja smrti. Na fotografiji: Savlov sin. Foto: Promocijsko gradivo
Gibsonov poskus  posneti versko transcendentno zgodbo o vojni  je vprašljiv, ampak močni prizori boja na otoku Okinava  med drugo svetovno vojni dajo nov (filmski) pomen izrazu »vojna je pekel«. Na fotografiji: Greben rešenih
Gibsonov poskus posneti versko transcendentno zgodbo o vojni je vprašljiv, ampak močni prizori boja na otoku Okinava med drugo svetovno vojni dajo nov (filmski) pomen izrazu »vojna je pekel«. Na fotografiji: Greben rešenih Foto: Promocijsko gradivo
Formalno konvencionalen portret umetnice, ampak kakšne umetnice! Na fotografji: Janis Joplin: Otožno dekle.
Formalno konvencionalen portret umetnice, ampak kakšne umetnice! Na fotografji: Janis Joplin: Otožno dekle. Foto: Promocijsko gradivo
Ker sta me nasmejala. Na fotografiji: Prava fanta.
Ker sta me nasmejala. Na fotografiji: Prava fanta. Foto: Promocijsko gradivo

Dodaj v

Filmi, po katerih si bomo zapomnili 2016

Po izboru Andreja Gustinčiča
1. januar 2017 ob 08:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

Deset najboljših filmov iz letošnje redne distribucije slovenskih kinematografov.

Carol (2015, Todd Haynes) – Nihče ne obuja petdesetih let prejšnjega stoletja Amerike v času predsednika Eisenhowerja tako ostro in živopisno, kot to počne Todd Haynes: toga morala, skrita za obrazi, polnimi neodobravanja, potreba po fasadi normalnosti in sreče in ljudje, ki v tem svetu nimajo mesta in morajo živeti v senci. Zgodba o ljubezni med Therese (Rooney Mara) in Carol (Cate Blanchett, ki bi zagotovo zablestela tudi v zlatem obdobju Hollywooda), se dogaja v takšni senci. Vzdušje, ki ga Haynes ustvari, je otipljivo. Ko sta Carol in Therese prvič sami v avtomobilu, Haynes sestavi sekvenco iz bližnjih posnetkov rok na volanu, roke v rokavici, ki prižge radio, iz katerega se sliši glasba, ki zveni oddaljeno, kot da je z nekega drugega sveta. Vidimo Carolinin polnasmeh in obraza žensk, posneta skozi zamegljeno okno, a zunaj je New York pozimi kot mesto duhov. Prizor je povzetek tega filma, v katerem gre za iskanje intimnosti in topline v hladnem svetu.

Dober državljan (A Good American, 2015, Friedrich Moser) – Teza tega pretresljivega dokumentarnega filma je, da je morda bilo mogoče preprečiti napad na Združene države enajstega septembra leta 2001 in s tem vse, kar mu je sledilo. Pohlep, birokracija in ignoranca so razlogi, da ni bil preprečen. V glavnem pohlep, ker je bil nadzorni program, ki ga je razvil genialni ameriški dešifrant William Binney, preprosto preveč poceni. To je zgodba o cinizmu moči, o ponižanjih, ki so jim podvrženi tisti, ki so se znašli zunaj ameriškega nadzornega aparata po napadih. Zgodba Billa Binneyja in njegovega programa ThinThreads je upodobitev nevarnosti tistega vojaškoindustrijskega kompleksa, pred katerim je svoj narod opozarjal predsednik Eisenhower pred več kot petdesetimi leti.

Houston, imamo problem! (2016, Žiga Virc) – Jugoslavija je po svoji smrti postala legenda. No, morda je to že bila tudi, ko je obstajala: Tito, NOB, Sutjeska, Neretva, Boško Buha, zgodovinski »ne« Stalinu, neuvrščeni, stabilno mesto v svetu in jadranska obala, naša in »najlepša na svetu«. Virčev briljanten film, lažni dokumentarec o fiktivnem jugoslovanskem vesoljskem programu, vzbuja nelagoden dvom, da je bila Jugoslavija kljub glamurju Tita in njegove slavne »tretje poti« nekako drugorazredna. Kajti vesoljski program, ki smo ga domnevno prodali Američanom, je bil pomanjkljiv – morda, film namiguje, kot Jugoslavija sama. Ko vidimo posnetke maršala Tita, ki se s cigaro sprehaja po svojem vrtu, se vprašamo, ali gledamo odločnega svetovnega vodjo ali negotovega improvizatorja. So bili Jugoslovani gospodarji svoje usode ali jim je vedno gorelo pod petami? To je žalosten film, jugoslovanska protinostalgija, ki nas s svojo fiktivno zgodovino prisili, da se sprašujemo o stvareh, ki smo jih vedno imeli za samoumevne.

Katastrofa na horizontu (Deepwater Horizon, 2016, Peter Berg) – Film o nesreči leta 2010 na naftni ploščadi Deepwater Horizon, ki je ubila enajst ljudi in povzročila izlitje osemstotih milijonov litrov nafte v Mehiški zaliv, je poln staromodnih vrlin: prepričljivi liki in dialogi, inteligentno stopnjevanje napetosti, iskren gnus do pohlepa, ki je nesrečo tudi povzročil. Ni veliko povedati o tem filmu, razen da je dober.

Klub (El club, 2015, Pablo Larraín) – Tih in hipnotičen film o brezmejni hipokriziji Cerkve in o grehu ter kesanju, ki mu ne sledi vedno. Dogaja se v hiši v žalostnem, navidezno pozabljenem mestecu na čilski obali. Tja je Cerkev izgnala duhovnike zaradi različnih zločinov, od pedofilije do sodelovanja z zločini Pinochejevega režima. Ampak preteklost ne ostaja zakopana – pojavi se na vratih hiše. Larraín ustvari klavstrofobično in mučno vzdušje strašnih skrivnosti in postavi svoj film na prizorišče, kot da je na samem koncu sveta.

Nočne ptice (Nocturnal Animals, 2016, Tom Ford) – Že od prvega kadra je jasno, da nas želi režiser Tom Ford v svojem drugem filmu vznemiriti. Obilne ženske plešejo gole pred kamero, a režiser nam ne ponudi nikakršnega konteksta za tisto, kar gledamo. No, kontekst sledi (gre za umetniško razstavo), ampak učinek dezorientacije je že dosežen. Nočne ptice so vizualno in zvočno osupljiv film – portret samote in strahu, kesanja in maščevanja. Susan (odlična Amy Adams) dobi rokopis romana prvega moža, ki ga skoraj dve desetletji ni videla. Tako ona kot Tony, junak romana, ki ga bere, sta soočena z lastno šibkostjo in lastnimi napakami. V primeru Tonyja gre za moškega, ki ni zaščitil svoje družine pred nasiljem. Njegova zgodba posadi seme dvoma v mislih že nesrečne Susan in tako ona kot Tony doživita epifanijo o lastni nezadostnosti. Fordu uspe iz galerije in moderne hiše, v kateri Susan živi z nezvestim drugim možem, ustvariti past, ki na čuden način zrcali past, v katero pade junak romana na osamljeni ameriški cesti sredi noči. Nočne ptice so film o tistih strašnih trenutkih, ko nam postane jasno, da nismo človek, za katerega smo mislili, da smo, in se zemlja odpre pod našimi nogami.

Podlih osem (The Hateful Eight, 2015, Quentin Tarantino) in Bojna sekira (Bone Tomahawk, 2015, S. Craig Zahler) – Zahod Združenih držav devetnajstega stoletja ostaja prizorišče za vizije in more o nasilju. Podlih osem so me zapeljali takoj na začetku, s čudovitimi posnetki skalnatega gorovja pod snegom, osamljenim lesenim spomenikom Jezusa in kočijo, ki vozi skozi neskončno belino. Ampak Tarantino – skoraj kot za šalo – postavi skoraj celoten film v kočo med snežno nevihto. Tu nasilneži iz naslova drug drugega žalijo, preverjajo in ubijajo v veselem plesu pohabljanja in smrti. Profan, nesramen film, posnet brez kančka dobrega okusa, kar je, vsaj kar zadeva to črno komedijo, dobra stvar.

V nasprotju s Podlimi osmimi je Bojna sekira čemeren film; vaja iz prvinskega strahu, združena s klasično zgodbo iskanja in reševanja. Doktorica in šerifov namestnik sta ugrabljena v majhni in izolirani vasi nekje na Divjem zahodu. Doktoričin mož, šerif in še dva moška ju gredo iskat. Kar najdejo, je neko osnovno zlo: primitivno, neusmiljeno in brez pojasnila, kot pove neki lik: »Pokvarjen rod krvoskrunskih živali, ki bi posilile in pojedle lastne matere.« Posneta s pogosto statično kamero, večinoma v srednjih in daljnih kadrih, je Bojna sekira film privlačne neokrašenosti in jasnosti. Ampak zlo postavi zunaj nas kot nekaj tujega, nedojemljivega in pod nami v moralnem pogledu. Tarantino, čigar filmi puščajo vtis, da so jim edine referenčne točke drugi filmi, pa je dovolj moder, da razume, da je zlo v nas samih in da je človek svoj lastni največji sovražnik.

Savlov sin (Saul fia, 2015, László Nemes) – Jud Savel, ujetnik v Auschwitzu, prinaša trupla drugih ujetnikov v obdukcijo, preden jih pošljejo v krematorij. Savel sebe prepriča, da je mrtev fant, ki leži med trupli, njegov sin, in postane obseden, da mu pripravi pogreb z rabinom. Film sledi temu iskanju med vsemi grozotami lagerja smrti. Najboljši filmi o holokavstu so se v glavnem izogibali prikazovanja koncentracijskih taborišč, in sicer zato, ker so fotografije in dokumentarni posnetki iz Auschwitza ali Dachaua do te mere del skupne zavesti, da njihova fiktivna poustvaritev deluje kot bledi odraz stvarnosti, še posebej če se pojavi kakšen znani igralec ali igralka. Nemes se izogne tej dilemi. Večji del filma je posnet z zelo majhno globino polja, tako da so liki, ki so spredaj, izostreni, peklensko ozadje pa je zamegljeno. Vemo, kaj se dogaja, a se hkrati izognemo skoraj neizbežni izumetničenosti in ostanemo osredotočeni na Savla, ki se med množičnim umorom bori za malo dostojanstva.

Toni Erdmann (2016, Maren Ade) – »Ali si ti sploh človek,« vpraša oče Winfried svojo hčer Ines. Vprašanje ni tako čudno. Winfried je nenajavljeno prišel na obisk k svoji hčeri v Bukarešto, kjer živi in je svetovalka za veliki posel v naftni industriji. Ines je hkrati pokorna, skoraj klečeplazna in oseba, odgovorna za odpuščanje veliko delavcev. Izgovarja stavke, kot sta na primer »Tudi s tem se popolnoma strinjam« in »Seveda, prav to sam poskušala povedati. Oprostite«. Ko pa po nehoteni krivdi njenega očeta vodja romunskega podjetja odpusti nekega delavca, mu pove: »Čim več jih on odpusti, manj jih bom morala jaz.« Winfriedu postane jasno, da je izgubila iskro spontanosti in veselja. Postala je tisto, čemur se v angleščini reče »suit« ali obleka. On pa je svoboden duh klasičnih filmskih komedij, čigar norije malce sprostijo Ines; film doseže komičen vrhunec na goli zabavi za rojstni dan, ki je burkasto smešna, ampak tudi sprejemljiva kot nekaj, kar se zares lahko zgodi. Ne poznam prejšnjih filmov režiserke Maren Ade, a v Toniju Erdmannu se je izkazala kot mojstrica komedije, in to prave komedije, ki je globoka in resna. Film je skoraj tri ure dolg, ampak ni dolgočasen, ker režiserka izpolni čas, ki si ga je privoščila. Ni potratenega momenta. Imamo čas živeti z Ines in Winfriedom (sijajna Sandra Hüller in Peter Simonischek) in na njunih obrazih in pogledih slediti neizgovorjenim občutkom očeta in hčere. Spoznamo Inesino življenje in družbo, v kateri živi. (Ne glede na to, ali se govori romunščina ali nemščina, štrlijo ven fraze mednarodnega kapitalizma: »steering committe«, »comfort zone«, »team spirit«)*. Tako da humor izhaja avtentično iz večplastnih ljudi in odnosov. Režiserka si vzame dovolj časa, da ustvari podrobno dodelan filmski svet in pove nekaj o medčloveških odnosih ter trenutkih sreče in izgube – stvari, ki enkrat izginejo, se ne morejo več povrniti.

Vredni omembe:
Greben rešenih (Hacksaw Ridge, 2016, Mel Gibson) – Gibsonov poskus posneti versko transcendentno zgodbo o vojni je vprašljiv, ampak močni prizori boja na otoku Okinava med drugo svetovno vojni dajo nov (filmski) pomen izrazu »vojna je pekel«.
Janis Joplin: Otožno dekle (Janis: Little Girl Blue, 2015, Amy J. Berg) – formalno konvencionalen portret umetnice, ampak kakšne umetnice! Gledati in poslušati jo, kako poje »Piece of My Heart« v bližnjem posnetku na velikem platnu, je zame najbolj čustvena letošnja filmska izkušnja.
Paterson (2016, Jim Jarmusch) – teden v življenju Patersona, voznika avtobusa in neobjavljenega pesnika v mestu Paterson v New Jerseyju. Ljubezenska drama v točilnici, ki jo redno obiskuje po službi, raper v pralnici, mlado dekle, ki jo junak sreča, in je tudi pisec poezije, pesmi Williama Carlosa Williamsa, nesmrtnega sina Patersona – film je sestavljen iz takšnih podrobnosti o ljudeh in mestu, iz repeticij in variacij in je prijeten na pogled in posluh.
Povratnik (The Revenant, 2015, Alejandro G. Iñárritu) – film hvaljenega mehiškega režiserja ni nič posebnega kot filozofija, ampak je prvorazredna pustolovščina.

Prava fanta (The Nice Guys, 2016, Shane Black) – ker sta me nasmejala.

Ta nora osemdeseta (Everybody Wants Some!!, 2016, Richard Linklater) – Burkasti komediji o brucih v zadnjih dneh pred začetkom univerze manjka osredotočena inteligentnost Linklaterjevega filma o gimnaziji Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), ampak je vseeno smešna in vsebuje prav všečno ljubezensko zgodbo.

Zakon trga
(La loi du marché, 2015, Stéphane Brizé) – varljivo preprost film o preživetju v današnjem kapitalističnem svetu in o tem, koliko ponižanja lahko neki človek prenese, preden mu prekipi.

Za vsako ceno
(Hell or High Water, 2016, David Mackenzie) – to bi lahko bila ameriška žanrska različica Zakona trga: film o preživetju pod neusmiljenim kapitalizmom, ampak v obliki zelo dobro režiranega in igranega sodobnega vesterna, postavljenega v siromašno ruralno Ameriko, ki jo čudovito posname direktor fotografije Giles Nuttgens.

Pohvale vredni so še:
Emanuele Bercot in Vincent Cassel v filmu Moj kralj (Mon Roi, 2015, Maïwenn), Don Cheadle za igro in režijo Milesa Davisa (Miles Ahead, 2015), Robert De Niro in Isabella Rossellini v filmu Joy (2015, David O. Russell), Robert Downey, jr v filmu Stotnik Amerika: Državljanska vojna (Captain America: Civil War, 2016, Anthony in Joe Russo), Michael Fassbender in Kate Winslet v Stevu Jobsu (2015, Danny Boyle), Mel Gibson v Krvavem Zaščitniku (Blood Father, 2016, Jean-François Richet), Joseph Gordon Levitt v Snowdnu (2016, Oliver Stone) in Vincent D'Onofrio v Sedmih veličastnih (The Magnificent Seven, 2016, Anton Fuqua).

*v slov.: »upravni odbor«, »cona udobja«, »ekipni duh«

Andrej Gustinčič
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Anomaly
# 01.01.2017 ob 08:51
Tak članek je že bil.

http://www.rtvslo.si/kultura/film/pregled-leta-najboljsi-filmi-v-letu-2016/411040

A to različni novinarji pišete o istih stvareh dvakrat?
xskip
# 01.01.2017 ob 09:12
@rader1991
"...iz letošnje (2016) redne distribucije slovenskih kinematografov."
Podlih osem je začel pri nas igrati 7.1. 2016
rader1991
# 01.01.2017 ob 09:00
Dosti bolj legitemen seznam kot prejšni, samo podlih osem spada v 2015.
SsDrag
# 01.01.2017 ob 15:46
Ljubljančan, če bi bil nepredvidljiv in uvrstil ene xyz filme (npr. suicide squad), potem bi avtor izpadel kot nepoznavalec. Mal si hecen.
Celjan27
# 01.01.2017 ob 14:27
Odlicen seznam!
colnago
# 01.01.2017 ob 17:55
čez podlih 8 ga ni
velenjcan
# 01.01.2017 ob 10:08
Videl:
Houston - izvrstna persiflaža kontraobveščevalnega vzorca, 5 zvezdic
Janis Joplin - suha zgodba brez olepševanj in komentarjev, pravi dokumentarec in redkost v postfaktičnih časih, 5,
Tony Erdmann - film o tem, kako kapitalska razmerja kradejo ljudem življenja, dober, škoda le, da nekje po uri in pol zgubi tempo naracije - mirne duše bi bil krajši za kake pol ure, bi mu samo koristilo, 4 zvezdice
Ljubiljančan
# 01.01.2017 ob 10:00
V območju udobja napisan članek. Ziheraški in predvidljiv.
bell26
# 01.01.2017 ob 09:52
Najbolj zmaga hjuston, ki pokaže vso bedo in zablode Yuge.
vzdev
# 01.01.2017 ob 09:46
Kdo je pa delal tale seznam. 80% naštetih čisti dolgčas.
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kazalo