"Ne nalagajmo otrokom svoje krivde! Otroci niso nikoli nikakršna napaka! Njihova lakota ni napaka kot to niso njihova revščina, šibkost, njihova zapuščenost. Napaka prav tako nista njihovo neznanje in nesposobnost – veliko otrok ne ve niti, kaj je to šola. Vse to so kvečjemu razlogi, da jih še bolj ljubimo, z večjo velikodušnostjo." In nadaljeval: "Vsak otrok, ki je izrinjen, zavržen, ki živi na ulici in prosjači, je brez šole, brez zdravstvene oskrbe, je krik, ki se dviga k Bogu in obtožuje sistem, ki smo ga mi odrasli zgradili. Žal so ti otroci plen hudodelcev, ki jih izkoriščajo za izprijeno trgovanje ali urijo za vojno in nasilje. Tudi v bogatih državah številni otroci živijo drame, ki jih močno zaznamujejo: zaradi krize družine, pomanjkljive vzgoje in pogosto nehumanih življenjskih razmer."

Resda danes bolj prepoznamo pravice otrok kot človekove pravice tudi pri nas in otroci uživajo posebno varstvo in skrb. To jim zagotavljata tako naša ustava kot tudi konvencija o otrokovih pravicah. Toda tudi pri nas še vedno ne slišimo glasu otrok, ko razpravljamo o njih z močjo in interesi odraslih. V različnih zapletenih postopkih pred sodišči ali na centrih za socialno delo se pogosto otrok sam ne znajde, da bi kljub možnostim, ki so mu dane, povedal svoje mnenje. Travmatično doživlja tudi postopke, kjer njegovi interesi prihajajo v navzkrižje z interesi staršev. Zelo travmatično doživljajo otroci tudi rejništvo. Vse več je staršev, ki zaradi neustreznih družinskih in socialnih razmer ne morejo več poskrbeti za otroka, da bi odraščal v ljubezni in razumevanju.

Toda tisti, ki so posvojeni, pravijo, da je veliko bolje biti posvojen kot pa v reji. Pri nas to ureja zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Čeprav hrepeniš po odkritju svojih biološke mame in očeta, vendarle imaš priložnost, da srečaš ljubeče ljudi, ki ti dajo topel dom, razumevanje in omogočijo izobraževanje. Kaj doživljajo posvojeni otroci, nam je konec leta zelo zgovorno povedal Jung v filmu Medena koža. Z 200.000 korejskimi sirotami je bil po državljanski vojni posvojen na Zahod. Stika z novim okoljem ni našel. Zatekal se je v domišljijski svet risbe in nam tudi tako sporočil svojo zgodbo življenja, v kateri se prepozna marsikateri otrok, ki smo ga posvojili v slovenske družine. Starši, pravijo posvojeni otroci, bi morali biti dobro pripravljeni na posvojitev in predvsem spravljeni s svojo neplodnostjo. Otroka ne posvojijo zaradi sebe, ampak zaradi otroka, ki potrebuje očeta, mamo in dom, da se psihofizično razvija.

Ker je po vseh členih zakonov zapisano, da se pri posvojitvi otroka vedno gleda, kaj je njemu v korist, je tudi papež zbranim na Trgu sv. Petra dejal: "Res je, da nismo popolni in da delamo mnogo napak, a ko gre za otroke, ki pridejo na svet, se ne bo nobena žrtev odraslih zdela predraga ali prevelika, da ne bo noben otrok mislil, da je napaka, da ni nič vreden in da je prepuščen ranam življenja in oblastnosti ljudi."

Če bi se odločili za ta korak kot družba, pa bi bil to nov čudež za preživetje Slovencev.