"Šok terapija trojke v Grčiji ukinja javno zdravstvo, šolstvo, socialno državo skratka," piše Helena Milinković. Foto: EPA

Če bo hotela Slovenija zmanjšati zunanji dolg, bo morala še nižati pokojnine, javne izdatke in zaposlenost v javnem sektorju, zatrjuje finančni minister Uroš Čufer.

Politična mantra, ki jo predvsem na tako imenovani evropski periferiji poslušamo že zadnja štiri leta. Država denarja nima, še ponavljajo politikanti. A kako temu verjeti, ko ti isti politikanti, ki trdijo, da denarja ni, sporočajo, da bomo za reševanje bank – pretežno so vse samo še slabe – namenili okoli devet milijard evrov, kar je skoraj polovica slovenskega BDP-ja. Reševanju bank sledi še privatizacija "državnega" premoženja, ljudje pa naj zategujejo že do onemoglosti zategnjene pasove. Že zdaj v Sloveniji vsak tretji nima več niti za hrano, kar pomeni, da živi pod pragom revščine, ki pri nas znaša 606 evrov, in je odvisen od države ali humanitarnih organizacij.

Na robu družbe
Da 260 evrov socialne pomoči mesečno ne zadostuje za preživetje, je jasno vsakomur. A vlada ob naraščajoči revščini – med mladimi, zaposlenimi in upokojenci – o tem molči. Zanjo to očitno ni pomembno, ker ji te naloge niso naložili ne v Bruslju ne v Mednarodnem denarnem skladu. To, da smo po zadnji raziskavi OECD-ja o vplivu krize na življenje ljudi izpostavljeni v skupini držav, v katerih se je število družin, v katerih ni zaposlen nihče, povečalo za 20 odstotkov, očitno ni pomembno. To očitno niso državljani, so le številke in problem.

Oddaja Globus prinaša svet v vaš dom. Izbrane dogodke in pojave voditelja Helena Milinković in Igor Jurič s pomočjo dopisnikov in sogovornikov analizirata vsak torek ob 23. uri na Prvem. Ogledate si jih lahko v živo ali pa v našem arhivu. Zadnja oddaja vam je na voljo tukaj.
Vljudno vabljeni.

Grška lekcija
Če pogledamo statistike, ki se nanašajo na 11-milijonsko Grčijo, se nam zdi, da to niso podatki neke razvite države. Šok terapija trojke ukinja javno zdravstvo, šolstvo, socialno državo skratka. Brez zdravstvenega zavarovanja je denimo že skoraj 30 odstotkov Grkov, za 43 odstotkov se je povečala umrljivost novorojenčkov. In to očitno še ni konec – koliko Grki sploh še lahko zdržijo?

Helena Milinković bo z vami v tokratnem Globusu. Foto: MMC RTV SLO
Helena Milinković bo z vami v tokratnem Globusu. Foto: MMC RTV SLO

Brezizhodnost iz trenutnega prostega padanja življenjske ravni je na politično prizorišče leta 2012 srhljivo pripeljala neonacistično Zlato zoro. Maja bodo v Grčiji poleg evropskih volitev še lokalne volitve. Za zdaj kaže, da naj bi koalicija radikalne levice Siriza dobila večino glasov. Trenutna konservativna vlada ima v parlamentu šibko večino – le tri glasove več kot opozicija. In če Siriza maja zmaga, se Grčiji obetajo nove predčasne splošne volitve. In z njimi najverjetneje politika, ki Bruselj vznemirja, v negativnem smislu namreč. Vodja Sirize Aleksis Cipras v Globusu pravi, da bi njihova zmaga pomenila konec trenutnih ekonomskih in socialnih politik, ne samo v Grčiji, temveč v celotni Evropi.

Bogata država, revni državljani
V razvitem svetu je prag revščine določen na 60 odstotkov povprečne plače. Revščina je, kljub razširjenosti, še vedno stigmatizirana. V Nemčiji, najbogatejši evropski državi, je s krizo majhen odstotek ljudi obogatel, vsaj 20 odstotkov pa se jih je znašlo na robu preživetja. In kot poroča naš dopisnik iz Berlina Boštjan Anžin, je vse več revnih zaposlenih ljudi, tistih na minimalni plači, mlajših od 18 let in pa migrantov. Nemčija je z množičnimi migracijami delovne sile z evropske periferije očitno začela politiko dumpinga cene dela. A tudi tam, razen socialne pomoči, kakih pomembnih vladnih ukrepov za zajezitev revščine ni.

In če primerjamo trenutne evropske razmere z ameriškimi, se socialna država s sedanjimi politikami prepušča prostemu trgu. To je tudi vodilo neoliberalne politike, ki že od 70. let pridiga o razrednem spopadu in zajedanju brezdelnežev v državne finance. A realnost v ZDA je tudi ta, da si ljudje tudi s tremi službami ne morejo privoščiti lastne strehe nad glavo, zdravstvenega zavarovanja ali pa hrane. Zviševanje državne pomoči za najrevnejše – teh je v ZDA največ v zadnjih 54 letih – je zdaj tema ideološkega boja med republikanci in demokrati pred novembrskimi volitvami v kongres. Jasno je, da bo izgubilo le tistih 15 odstotkov najrevnejših prebivalcev.

OECD je prejšnji teden objavil obširno raziskavo o vplivih krize; najrazvitejše države so z brutalnimi rezi v javne izdatke – šolstvo, zdravstvo, socialne transferje – te pripeljale prvič na stopnjo, ko imamo v povprečju več revnih med mladimi in otroki kot pa med starejšimi prebivalci. No, Slovenija je tu izjema, smo namreč v samem vrhu držav, v katerih so najrevnejši prebivalci starejši od 65 let.