Peter Prevc - zbiratelj zmag in nagrad. Foto: EPA
Peter Prevc - zbiratelj zmag in nagrad. Foto: EPA
Anže Kopitar
Anže Kopitar je leta 2012 prekinil 38-letno sušo, v kateri tekmovalci iz ekipnih športov niso posegli po priznanju slovenski športnik leta. Foto: Reuters
Jan Oblak (Atletico Madrid)
Jan Oblak je lani marca postal prvi vratar Atletica in od takrat je naredil sila malo napak. Foto: Reuters

pogoste reakcije in ocene slovenskih ljubiteljev športa.

Čeprav najboljši slovenski smučarski skakalec ni osvojil nobene najpomembnejše lovorike (ima sicer dva mala globusa za zmago v poletih), je kar trikrat zapored po mnenju športnih novinarjev postal najboljši športnik leta (2013, 2014, 2015). Težko je pričakovati, da bi se mu zdaj, ko je začel serijsko zmagovati in osvajati pomembne lovorike, izmuznil četrti zaporedni naslov.

Rangiranje športnikov, ki se udejstvujejo v različnih panogah, sicer ne bi smelo imeti prevelike teže, saj gre za mešanje jabolk in hrušk. Z drugimi besedami smo priča trku svetov z različno razpršenostjo konkurence, specifičnimi lastnostmi posameznega športa in seveda večno dilemo primerjave športnikov, ki se udejstvujejo v posamičnih in ekipnih športih. Izbore športnikov leta tako bolj razumem kot priznanje za dosežke in ne posebno tekmo, v kateri se primerjajo junaki z različnih svetov.

Zatorej je vprašanje "Kaj bi se moralo v letu 2016 zgoditi, da Peter Prevc ne bi postal športnik leta" namenjeno pregledu slovenskih športnikov v olimpijskem letu.

Olimpijske igre so vedno eden izmed vrhuncev leta in imajo pri podobnih izborih vedno ogromno utež. Slovenski (moški) športniki so v posamičnih športih na sedmih igrah osvojili vsaj eno olimpijsko medaljo, prejemniki te so bili v veliki večini (6/7) izbrani za športnika leta, četudi so prihajali iz medijsko slabše pokritih panog (kot sta strelstvo in jadranje). To so po vrsti bili Jure Košir (1994), Andraž Vehovar (1996), Rajmond Debevec (2000), Vasilij Žbogar (2004), Primož Kozmus (2008) in Peter Prevc (2014).

Kdo lahko v Riu poseže po olimpijski medalji? Vasilij Žbogar, Rok Drakšič, Sašo Bertoncelj, Peter Kauzer, Damir Dugonjić in Rajmond Debevec je nekaj imen, ki bi lahko konkurirala za vrhunski izid. A v igri za Prevčevega naslednika bi potrebovali nič manj kot zlato olimpijsko medaljo. Težek izziv.

Edina neolimpijska izjema se je zgodila leta 2012, ko sta v Londonu po medalji posegla tako Debevec kot Kozmus. A nista bila zlata, poleg tega pa sta ta naslov prejela, tako sta vrata odprla Anžetu Kopitarju, ki je s hokejisti Los Angelesa prvič postal prvak Lige NHL. Najboljši slovenski hokejist je uspeh ponovil še dve leti pozneje, ko je bil v glasovanju za športnika leta drugi. Kopitarjev primer kaže na še eno človeško lastnost - sprejemanje novosti. Čeprav je finale potekal v za slovenske ljubitelje neugodnih nočnih urah, je bilo tisoče ljudi prikovanih pred televizijske in računalniške zaslone. Samo pod poročilom zadnje tekme finala je bilo zbranih več kot 1.200 vaših komentarjev, kar je za NHL-standarde stratosferska številka. Pri drugem naslovu je bila evforija nekoliko manjša, število komentarjev se je, denimo, več kot prepolovilo. Lahko Kopitar v letu 2016 spet poseže po tej nagradi? "Lahko, če ob naslovu prvaka osvoji še nagrado Conn Smythe za najkoristnejšega igralca v končnici," je prepričan MMC-jev hokejski guru Toni Gruden.

Ni skrivnost, da so športniki iz ekipnih športov (včasih neupravičeno) spregledani pri tovrstnih izborih. Razmerje slovenskih športnikov leta je tako kar 43:5 v korist individualcev. Ob Kopitarju vsi preostali nagrajenci sodijo v daljno zgodovino (Ivo Daneu 1969, Brane Oblak 1971 in Vinko Jelovac 1973-1974). Kdo bi lahko bil peto ime v tej vrsti? V času samostojne države je iz Slovenije prihajalo precej odličnih košarkarjev. Če bi Goran Dragić v Ligi NBA popeljal Miami do šampionskega prstana, bi bil logična izbira. A morda še bolj mamljiv kandidat je Jan Oblak. Letos je v dresu madridskega Atletica na 19 tekmah prejel vsega osem zadetkov, 12-krat je zaklenil vrata. Če bi Atleti osvojili Ligo prvakov in se v večnem rivalstvu med Barcelono in Realom dokopali še do državnega naslova, bi bil 23-letnik izbira, ki bi jo bilo lahko vredno izbrati.

Oblak po mnenju številnih strokovnjakov in ljubiteljev nogometa sodi v sam vrh vratarske smetane. A po oceni Mednarodne zveze za nogometno zgodovino in statistiko ni uvrščen niti med prvih deset. Kar le priča o tem, kako resno je treba jemati tovrstne izbore in lestvice. Ni pomembno, kdo na koncu dobi nagrado, pomembnejši so sami športniki in njihovi nastopi.