Kolumne
()
Howard Pyle
Robert Robida

Dodaj v

Kaj bi morali vedeti o žanrskem branju?

Pisanje (in branje) po formuli ima lahko kopico prednosti
19. januar 2018 ob 06:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ko sem zadnjič naštel nekaj možnosti predstavitve pravljice kot obveznega dela učnega načrta v šoli, sem omenil tudi priložnost za povezovanje z drugimi šolskimi predmeti (to je v praksi zelo težko izvesti, saj živimo v času specializacije, vendar upanje umre zadnje) in primerjavo pravljice kot literarne zvrsti z drugimi literarnimi zvrstmi, vključno z žanrskim pisanjem.

To je bil absolutno predolg stavek.

Toda žanri vendar veljajo za neko nižjo kakovost pisanja, ki si komaj zasluži ime literatura, mar ne? Osebno se s takšnim razmišljanjem ne strinjam. Bom kar naštel, zakaj:

1. V osnovi je vsa literatura, pravzaprav kar vse pisanje, leposlovje in dokumentaristika, žanrsko. Eno bolj, drugo manj, vendar tu delitev na črno in belo ni primerna. Lahko se samo pogovarjamo o neštetih odtenkih sive (ali modre ali rožnate). Sodobni avtorji vse bolj posegajo po žanrskih elementih, ker:

  • so učinkoviti,
  • so preverjeni,
  • so zabavni,
  • imajo dokaj dobro določeno ciljno skupino,
  • se lažje tržijo,
  • imajo srečne konce,

in še bi lahko nadaljeval.

Po drugi plati tudi kakovostno žanrsko pisanje že od nekdaj vključuje elemente, ki jh ’resni’ literarni kritiki redno vključujejo zgolj v ’resno’ leposlovje. To so:

  • postopen in dodelan psihološki razvoj likov,
  • družbena kritika,
  • nelinearna ali na drug način drugačna in inovativna pripoved,
  • izviren jezik in kombinacije,
  • nesrečni konci,

in spet bi lahko nadaljeval.

Čeprav so denimo Roald Dahl, Ray Bradbury, Stephen King ali Neil Gaiman označeni kot žanrski, se od njih lahko uči prav vsak avtor leposlovja, vključno z dobitniki najbolj cenjenih nagrad.

Da postaja meja med žanrskim in nežanrskim vse bolj zabrisana, dokazujejo tudi številne objave odlično sprejetih in visoko ocenjenih esejev, ki so jih o pisanju napisali prav ’žanrski’ avtorji.

2. Čeprav je med tradicionalnim žanrskim pisanjem moč najti ogromno slabega čtiva, tudi takoimenovana visoka literatura pogosto ustreli mimo. Pozorno branje kritičnega bralca v marsikateri knjigi uglednega ’resnega’ avtorja odkrije slabo dodelane prizore, nerazvite ideje, dramaturške slepe rokave, šibke dialoge in nedosledne like.

Takšnemu avtorju seveda težko očitamo tovrstne napake, saj se njemu (ali njej) kot pravemu umetniku ni treba držati pravil, poleg tega pa gre pri kritiki po vsej verjetnosti le za ljubosumje ali nerazumevanje ali oboje. Po mnenju užaljenega avtorja namreč.

Kljub temu trdim, da vsako zateženo pisanje še ni visoka literatura, tako kot vsaka detektivska zgodba ni le cenen beg iz resničnosti, od katerega ne moremo odnesti česa dobrega ali se kot osebnost celo nekoliko razviti. Veliko bolj pošteno bi bilo torej deljenje na dobre in slabe knjige, je pa tudi to težko narediti, saj merila lahko postavljamo le ljudje, ki smo nepopolni, zato tudi absolutnih meril ne moremo določiti, kaj šele doseči.

Krasen primer izjemnega avtorja, ki velja celo za očeta več žanrov, hkrati pa enega največjih poetov, je na primer Edgar Allan Poe. Kar preberite se njegovega Krokarja ali Annabel Lee in poskusite ostati hladni.

Bi bilo torej bolj pošteno deliti knjige na tiste, ki so točno določenemu bralcu všeč in tiste, ki mu niso? Po mojem da. Rešitev nikakor ni popolna, a je gotovo boljša od prej naštetih. Poleg tega živimo tudi v času personalizacije (dandanes se personalizira vse od napisov majicah do zdravil proti smrtonosnim boleznim) in celo togi seznami priporočenega branja za bralno značko ali domače branje so postali precej širši in raznovrstnejši (pa čeprav za ceno kakšnega manj uspelega primerka na seznamu) kot so bili kdajkoli prej.

3. Ljudje smo pravzaprav nenavadna bitja. Do položaja, v katerem smo (ne bom razglabljal ali je to dobro ali ne), nas je vsekakor v veliki meri pripeljala naša radovednost, sposobnost prilagajanja in nenehnega učenja.

Po drugi plati pa obožujemo vzorce, predvidljivost in smo za povrh še sentimentalni. Vse to nam seveda ponuja žanrska literatura. V krimiču načeloma vemo, da bo nekdo umrl, in da bo treba najti storilca. V ljubiču vemo, da bo neka dama zašla v stisko, in jo bo treba rešiti. Všeč nam je, ko skupaj ugibamo, kdo je moril in toplo nam je pri srcu, ko se zaljubljenca končno objameta, medtem ko v ozadju zahaja sonce. Pri žanrih imamo torej tako elemente novosti in presenečenja kot tako priljubljeno predvidljivost.

Tudi če pristanemo na predpostavko, da je žanrsko branje manj zahtevno, je odlična iztočnica za iskanje vse zahtevnejših zgodb, kar se lahko stopnjuje iz leta v leto, ali pa ostane na stopnji standardnega doktor romana, kakor pač bralcu (bralki) v nekem trenutku najbolj ustreza. Poleg tega tudi avtorji žanrskega čtiva nenehno razvijajo nove podžanre, križajo posamezne žanre med seboj, kršijo pisana in nepisana pravila pisanja v svoji niši, kar na koncu vedno vodi v napredek na vseh področjih literarnega ustvarjanja.

Upam si trditi, da je za razvoj literature po 2. svetovni vojni v veliki meri zaslužen prav razmah znanstvene fantastike v 30., 40. in 50. letih prejšnjega stoletja, in da so nekdanji ZF mojstri, ki jim sicer nekateri očitajo konservativnost in celo rasizem, ne le predvideli večino družbenih sprememb desetletja vnaprej, ampak celo predlagali številne rešitve.

Prav znanstvena fantastika je morda najbolj po krivici prezrt žanr, prek katerega je mogoče najstnika, po definiciji upornika, še najlažje vpeljati v čudoviti svet kakovostne literature, ki je pač ne bo nikoli mogoče povsem izriniti s svetlobnimi učinki Hollywooda. Dajte torej mladini branje po majhnih, a sladkih zalogajih, ponudite jim različne žanre in počakajte na pravo priložnost za Brate Karamazove. Nekateri jih bodo sami poiskali pri trinajstih, drugim ne bodo prebavljivi niti pri triinštiridesetih.

Za tak podvig se morate seveda v prvi vrsti izobraziti sami. Zamahovanje z roko nad žanri ne bo pomagalo, slepo sledenje peščici bolj ali manj razglednih literarnih kritikov prav tako ne. Treba bo v knjižnico in začeti z raziskovanjem. Privoščite so torej pustolovščino v svet žanra!

Uporabljeni sta sliki Howarda Pyla (1853-1911) in Alberta Robide (1848-1926), ki sta v javni lasti.

Tomo Kočar, pisatelj in publicist
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo