Razstava Skoraj pomlad - 100 let slovenske umetnosti bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 17. marca. (Na sliki: Marij Pregelj: Stisnjen človek, 1966). Foto: L. Mlekuž/MG
Razstava Skoraj pomlad - 100 let slovenske umetnosti bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled do 17. marca. (Na sliki: Marij Pregelj: Stisnjen človek, 1966). Foto: L. Mlekuž/MG
Boštjan Jurečič
Boštjan Jurečič je po izobrazbi akademski slikar in ekonomist, sicer pa tudi novinar oddaj o kulturi na TV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO

1. V delu, ki prikazuje 'staro' umetnost, so vsa prava imena, vendar ni njihovih najboljših izdelkov.
2. V delu, ki prikazuje 'sodobno' umetnost, pa manjka cel kup pravih imen.
Velika razstava v Mariboru ima pač velike ambicije: hoče biti 'the best of' vsega, kar je bilo narejenega v Sloveniji v zadnjih stotih letih. In prav zato ta zapis. Mimogrede, razstavo so podaljšali do sredine marca.
1. Fino, da so v 'starem' delu impresionisti in vse drugo, čeprav jih imam sam za drugo ligo. Bili so predvsem posnemovalci in govoriti in pisati kar naprej o njih, se mi zdi že kar patetično. Pa čeprav so v zadnjih letih pridobili celo precej mednarodne kredibilnosti. Zame se slovenska umetnost začne s Stupico, Mušičem, Pregljem in Kosom, tudi Miheličem. Priznam, da imam občasne dvome o Stupici, Miheliču in Mušiču. Miheliču na svojih slikah občasno ne uspe definirati oblik, čeprav izkazuje takšne namene. Mušič je občasno tenek, prehiter, Stupica pa nekoliko ilustrativen.
Bi pa raje gledal osupljivi Pregljev Diptihon, ki je v Beogradu. Ali še kakšne druge stvari Stupice, ki so prav tako v Beogradu.
Ravno toliko častim naslednjo generacijo: Brdarja, Begića, Bernarda, Šušnika, Slaka, Prančiča (ki ga na razstavi ni), Jakšeta, Jeraja, Stančičevo, Maraževo (ali sta ti dve sploh zraven?), skupino Irwin, tudi Kapusa, Gnamuša, Gvardjančiča, Gorenca, Rimeleja. Skupina Irwin predstavlja zaključek te skupine. Njihov položaj je dvojen, saj jih je mogoče imeti za prve prave postmedijske umetnike. Se pravi za umetnike, ki so se poslovili od medija, od slikarstva torej. Pa vendar ta svoj položaj - paradoksalno -»slikajo«. Nasploh je dvojen tudi njihov odnos do 'visoke' umetnosti: ni mogoče razbrati, ali se »visokim« umetnostim klanjajo ali se jim posmehujejo.

Problem nastopi, ko poskusimo odkriti Brdarja. Na razstavi ga skoraj ne opazimo. Bernard ima na razstavi sicer zelo spodoben kos, pa vendar: zakaj se organizatorji niso potrudili in poiskali njegovo Vrtišče iz leta 1990. Bernard je avtor enega najbolj osupljivih opusov v sodobni slovenski umetnosti in ima večje število izdelkov, ki so močnejši od tistega na razstavi. Šušnik je prav tako prikazan z manjšim kosom, ki je čisto OK. Pa vendar, zakaj niso poiskali njegovih impozantnih Štirih letnih časov, ki so v neki korporativni zbirki. Podobno bi lahko zapisali za Slaka ali Gorenca ali Gnamuša.

Premalo prostora, denarja, časa, volje? Hm …
Naslednjič pa o točki 2.

100 let slovenske umetnosti
100 let slovenske umetnosti