Donaldu Trumpu je treba priznati, da je bil med volilno kampanjo tudi zelo iskren, ko je napovedoval vrsto ukrepov, ki jih zdaj podpisuje v Ovalni pisarni. Podobno, kot se uresničujejo za marsikoga nepredstavljiva stališča, se utegne za uspešnega pokazati eden vodilnih sloganov Trumpove kampanje, da bo Ameriko znova napravil izjemno/veliko.

Podobne možnosti ima brexit. Veliko so v zadnjih mesecih razpredali o stroških, a morda se res izkaže, da pretresov ne bo. Nedvomno bi to – kaj šele koristi za Otok – za politične elite v Bruslju in v državah članicah Unije, ki svarijo pred vrnitvijo v okvire evropskega sodelovanja pred Unijo, pomenilo hud udarec, in sicer kot sicer logiki svaril pred vračanjem pristojnosti v prestolnice posamičnih držav članic. Seveda, britanski položaj v Uniji in svetu je preprosto neprimerljiv s položajem denimo Madžarske ali Slovenije, a vseeno se vprašanja trenutne ureditve z vsako "vinsko razsodbo", pri kateri bo ena stran čutila oškodovanje, vrnejo z dvojno močjo.

Evropska politična struktura je trenutno razmeroma trdna, a ob morebitnih političnih spremembah v državah ni nujno, da bo taka tudi ostala. Navadno je za kaos dovolj že strah pred spremembo ali težavami.

Vzhodu Evrope gre znotraj Evropske unije bistveno bolje, kot je tem državam – tudi Sloveniji – šlo pred članstvom. Srbsko-kosovsko pogovori v Bruslju so eden izmed številnih dokazov pomena proevropskih pristopov in dialoške kulture. Res je malce nenavadno, da se pogovarjajo le takrat, ko jih skliče evropska zunanja ministrica, pa vendarle ... pogovor je pogovor, pa čeprav o tem, da se je dobro pogovarjati. A kako gre Zahodu? Dvom ponazarja vzpon populistov.

Kaj za balkanske zdrahe pomenita Trump in pa brexit? Budnico? Podobno kot za siceršnjo Unijo. Konec varnostne mreže, ki jo je doslej ponujala pozorna roka Zahoda, ter sporočilo iz Unije, da ni nič večno. Čas za postavitev na lastne noge, na noge domače zdrave pameti, ki bo namesto načičkanih vlakov pošiljala na meddržavne tire potencial, intelekt in ideje za sodelovanje ter napredek.

Evropska politična elita, ki se je v zadnjih letih prehajanja iz krize v krizo navadila veliko govoriti in manj storiti ter obenem čim bolj zaščititi lastne sedeže, se le stežka zaveda minljivosti svojih prestolov. Prilagajanje na populizem ter vzpon politike preprostih rešitev za zapletene probleme je morda trenutno v odraščajoči fazi. Vemo, kako se vedejo zgodnji pubertetniki. Ihtavo, zaletavo, večkrat samovšečno, spet drugič skrušeno nezadovoljno ob samoizpraševanju, ali je bilo tega res treba. Tako torej, z obveznimi vzponi in padci.

Letošnje volilno leto bi utegnilo pomeniti tudi leto sprememb. Takih šokov, kot jih je prinesel brexit ali pa Trump, ne gre pričakovati. Predvsem zato, ker se s tema dvema težko merijo, ter zato, ker je zaupanje v javnomnenjske ankete trenutno manjše od dvoma o njih, mogoče pa je prav vse. Za trenutno Unijo bi bilo najslabše, če bi se izkazalo, da ima Trump ali pa boter brexita, evropski poslanec Nigel Farage, prav. Ker svojim britanskim in ameriškim prijateljem želimo le najboljše, jim potem verjetno to tudi privoščimo, mar ne.