Polona Balantič, magistra zgodovine in diplomirana politologinja smeri mednarodni odnosi ter letošnja dobitnica viktorja za obetavno medijsko osebnost, je novinarka oddaj o kulturi na TV Slovenija in dolgoletna MMC-jeva sodelavka. Foto: Osebni arhiv
Polona Balantič, magistra zgodovine in diplomirana politologinja smeri mednarodni odnosi ter letošnja dobitnica viktorja za obetavno medijsko osebnost, je novinarka oddaj o kulturi na TV Slovenija in dolgoletna MMC-jeva sodelavka. Foto: Osebni arhiv
George Orwell je bl tisti literat, ki je še v prvi polovici 20. stoletja prispeval največ besed, ki so iz prvotnega zgolj literarnega konteksta prišle v splošno uporabo in postale celo sociološki termini. Na fotografiji prizor iz filma 1984 (iz leta 1984).
Podobno kot Orwell je tudi Kafka s svojimi romani oziroma z variiranjem teme omniprezentne, a obenem nevidne birokracije (pravzaprav birokracije kot izraza vsemogočne, kapriciozne oblasti), razkrival obsceno jedro moderne oblasti. Na fotografiji prizor iz filma Proces (1962) z Anthonyjem Perkinsom v glavni vlogi.

Tole sicer ne bo – še en – traktat o aktualnosti prav tako še danes uveljavljenih 'novorečnih' pojmov Georgea Orwella, torej newspeaka, Big Brotherja, doublethinka, lova na thought crime in podobno. Čeprav seveda človek začuti neko posebno (malo obsceno) zadovoljstvo, če se mu ponudi priložnost in v članek zapiše geslo Stranke iz Orwellovega romana 1984: War is peace, Freedom is Slavery, Ignorance is Strength (Vojna je enako mir, svoboda je enako suženjstvo, nevednost je enako moč). In že to, da se ta tri gesla, ki skupaj na neki način postavijo formulo utemeljitve permanentne vojne, vedno znova zdijo pravkar napisana, pove veliko.

Od 1984 se je kar težko odtrgati, vendar se moram, ker to pač ni povod za to besedilo. O Orwellu in odnosu med pomenom njegovih del in del Kafke sem namreč začela razmišljati ob branju enega veliko manj znanih Orwellovih romanov. Coming up for Air je izšel natančno deset let pred 1984. Gre pa za zgodbo o zaradi monotonega življenja v predmestju in ob 'zadrti' ženi (eni tistih, ki se nemudoma po poroki postarajo za 15 let, kot pravi glavni junak) prehitro skoraj v vegetativno stanje prestavljenem okroglem 40-in-še-nekaj-letnem zavarovalniškem uslužbencu. Roman zaznamuje vzdušje pričakovanja vojne. Vendar pa klavstrofobično ozračje ni le posledica nenehne navzočnosti črnih bombnikov, ki med nenehnimi vajami včasih pomotoma zbombardirajo stanovanjsko naselje, 'otroških odredov', ki korakajo po ulicah in v urejenih formacijah 'vadijo' ravnanje ob zračnem napadu; veliko bolj gre za spremenjeno miselnost ljudi po prvi svetovni vojni, zaradi katere je dejansko že veliko pred vzponom fašistične nevarnosti na celini dejansko začelo veljati: mir je isto kot vojna in vojna je isto kot mir.

Kot vmesna (ne)relavantna opazka ... Ravno sem odprla knjigo in šele zdaj prebrala verz, ki odpira knjigo: »He's dead, but he won't lie down. (Mrtev je, ampak ne bo obležal (ne bo hotel obležati/umreti).« Kakor koli že ...

Torej naš prezgodaj otopeli in z ustaljenim ritmom vsakdana zadovoljeni George Bowling se rad spominja otroštva v predvojni Angliji, v majhnem podeželjskem mestecu v bližini Londona, kjer je kot sin malega trgovca preživljal sicer nič kaj intelektualno stimulativno otroštvo: glavna in edina skrb matere je bila kuhinja; oče ni želel slediti napredku, skoraj načrtno je spregledal proces mehanizacije in prihod avtomobilov, ki so mu – trgovcu s krmo za živali – vzeli posel; zaradi vedno skromnejših dohodkov George ni mogel študirati, pa se zato niti ni 'sekiral' ... Prva svetovna vojna, ki je hkrati tudi uničila predvojno edvardiansko idilo, mu je šele odprla svet in mu s sprejemom v vojaško birokracijo priskrbela tudi neko odskočno desko za poklicni svet. Birokracija ...

Smo skoraj pri Kafki in zdi se, da je birokracija tudi skupna točka kafkovstva in orwellovstva. Birokratski aparat kot ekvivalent vojnemu aparatu; skoraj; v različnih situacijah seveda. Pravzaprav ne, to je dokaj netočno napisano. V njunem končnem učinku lahko primerjamo militarizacijo in razrast birokracije, katerih oboje ima za zadnji cilj ustvarjanje prestrašenih posameznikov. Ne toliko prestrašenih zaradi nekega konkretnega, določljivega grozečega subjekta/objekta, ampak bolj zaradi potopljenosti v prepričanje o lastni nemoči. Neprekosljive Kafkove variacije na to temo poznamo, zanimivi pa so tisti izseki iz omenjenega Orwellovega romana, ki razrast birokracije povezujejo z vojno in obenem birokracijo že detektirajo kot nekaj, kar zgolj je in in nenehno deluje, vendar pa bi vse skupaj delovalo tudi brez nje (ali vsaj brez znantnega dela nje); je predvsem potrata denarja in hromi razvoj družbe. In k temu se s pogledom na dogajanje v zadnjem času pri nas kmalu vrnemo.

Orwellov Bowling je torej po okrevanju zaradi večkratne 'naluknjanosti' z delci šrapnela končal v vlogi nadzornika oskrbnih magazinov Obrambne sile zahodne obale (West Coast Defence Coast). Ne samo da nihče ni vedel, kaj te obrambne sile, ki naj bi Anglijo branile pred morebitnim nemškim napadom 'po ovinku' (okoli Škotske in Irske do zahodnih bregov Otoka), sploh so. Po prihodu na svoje novo delovno mesto Bowling odkrije, da ne obstaja niti eno samo skladišče hrane in druge nujne opreme ter da tam nekje sredi niča stoji le ena koča, v kateri je 11 pločevink konzervirane govedine; in nekaj romanov, ob prebiranju katerih se prvič sooči z dobro literaturo. Bowling tam preživi več mesecev in vsak mesec iz Londona prejme ogromen sveženj obrazcev, na katerih mora natančno označiti količino bodeče žice, kompletov prve pomoči, odej, kozarcev jabolčnega in slivovega džema ... Vsakič znova ob vseh kategorijah zapiše nil, torej da ni ničesar, prav ničesar, da skladišče pravzaprav ne obstaja. Zgodi se nič. Obrazci še prihajajo. Njegova plača tudi. In prepričan je, da če enkrat obrazca ne bi poslal nazaj, bi takoj sledile sankcije in panika in ... Bistveno je, da se izpolni obrazce. Formalni dokaz nadzora, ne pa učinek tega nadzora, njegov cilj ...

Tukaj pridem do moje kafkovsko-orwellovske situacije, sredi katere sem se res počutila kot Josef K v zgornjih ozkih etažah neprezračenih hodnikov sodišča, ki to niti ni bilo; pa je tudi bilo. Recimo. Na davčni upravi sem morala izpolniti dva obrazca. Povedali so mi, katera, in sama sem ju morala najti na stojalu ob vložišču. No, jaz ju nisem našla. Soočena z več kot 50 obrazci sem nemočno vrtela stojali in – za vraga – nisem bila sposobna najti dveh obrazcev, za katera so mi sicer povedali, kako se imenujeta. Postajalo mi je vroče, gospa na 'šaltarju' je zatrjevala, da obrazca sta na stojalu, le da se morda nekoliko drugače imenujeta, ampak iz podnaslova bi že morala ugotoviti, katera dva sta prava ... No, jaz nisem. V resnici sem začela čutiti krče v mišicah in nekakšna blazna tesnoba in nemoč sta me prevzeli. Prav mahedrava sem postala. Na koncu sem vzela šest po moji presoji približno pravih obrazcev in šla do davčne svetovalke. Ta je bila eden prijaznejših primerkov svoje vrste in mi je sama iz omare dala manjkajoči obrazec; med šestimi poskusi je bil seveda pravilen samo en. Ni treba dodati, da nisem znala brez pomoči izpolniti niti enega. Ampak k sreči sem se s tem tudi znebila 'ta hude' birokracije. To je bil – upam – zadnji obisk te vrste za nekaj let. Nimam podjetniške miselnosti, birokratskega daru še manj in zato sem srečna, da sem imela – ja, res lahko tako rečemo - privilegij, da so mi omogočili, da sem pobegnila prav v zadnjem trenutku ...

Po zadnjih spremembah v davčni zakonodaji bo življenje samostojnih novinarjev (in samozaposlenih v kulturi) postalo namreč še precej bolj zapleteno. Verjetno bodo težko vse skupaj izpeljali brez najema računovodje. In tukaj se postavi vprašanje tega, koliko je naša država dejansko podjetniška. Z vedno manj možnostmi za redno zaposlitev so bili v prevzem statusa samostojnega podjetnika prisiljeni številni, ki podjetniki pač niso in nočejo biti ter se ne čutijo poklicani za poklic podjetnika (in poklic že etimološko gledano je nekaj, kar mora biti vpisano, vrojeno v vso tvojo bit, predvsem psihološko). V registru pa pač so označeni kot podjetniki. In Slovenija se tako na papirju zdi kot država podjetnikov. A to ni. Je država dušeče birokracije. Namreč prav tisti, ki naj bi bili neka kreativna kleč države, bodo zdaj namesto v svoje delo prisiljeni vložiti vsak mesec še skoraj 100 evrov (kolegica konkretno plačuje 84 evrov in to je pač edini podatek, po katerem se lahko orientiram) za računovodjo. Torej vlagali bodo v nekoga, ki ne služi z ustvarjanjem neke dodatne vrednosti, ampak s prekladanjem številk, vpisovanjem podatkov in pritiskanjem na enter, kar sproži pravi birokratski algoritem. Zakaj? Če ne drugega zato, da se čutijo pod nadzorom, da nadzor fizično čutijo. Kot sem ga čutila jaz na vhodu v davčno upravo; in ga morda še vedno malo čutim, ko vedno znova pomislim, da lahko čez tedne ali mesece pride obvestilo, da pa morda tudi kljub prijazni asistenci davčne svetovalke česa nisem izpolnila prav.

Kot da bi bila davčna uprava soba 101 …
Zdi se skoraj kot stara Jugoslavija, kjer je podjetništvo pomenilo (ne sicer popolnoma) državno 'podjetništvo', TOZD-ovsko poslovno (ne)etiko, papirologijo, dekret in algoritem; danes je podjetništvo postalo (seveda ne vedno!) enako ujetosti v podjetniški status, ki ga pravzaprav nočeš. Pa ga moraš imeti. Zato da se še nekaj več denarja neracionalno porabi za prelaganje in prepisovanje številk, ne pa za realne investicije; pa čeprav v nerazumljeno umetnost, znanje iz 'neaplikabilnega' (domnevno) humanizma.
Mimogrede, prav včerajšnje snemanje pogovora pri enem najbolj 'produktivnih' in dejansko vrednih spoštovanja zaradi njihovega znanja zgodovinarjem mi je razkrilo še eno sobo 101 – fantastični svet obrazcev, z vpisovanjem vsake tudi najbolj 'periferne' aktivnosti vanje morajo raziskovalci danes dokazovati svojo 'učinkovitost', katero jim izračunajo celo na decimalko natančno. Ja, vsak ima svojo sobo 101.