Novinarji ne bi smeli pristati na igro moči in na delitve na leve in desne, redno zaposlene in prekarce. A na tej točki se odgovornost in krivda novinarjev za katastrofalne razmere konča. Foto: BoBo
Novinarji ne bi smeli pristati na igro moči in na delitve na leve in desne, redno zaposlene in prekarce. A na tej točki se odgovornost in krivda novinarjev za katastrofalne razmere konča. Foto: BoBo

Dediščina lastnikov brez vizije in upravljavcev, ki medije razumejo le kot orodje in orožje v spopadu interesov. Zato so slovenski mediji neizogibne tehnološke spremembe pričakali nepripravljeni in zato je rušilni val tako uničevalen.

Ključno vprašanje je, kaj bo po njem ostalo. Po kakšnih merilih in s kakšno vizijo prihodnosti poteka to veliko čiščenje? Je končni in edini cilj dobiček, politični ali ekonomski vpliv, ali vendarle tudi družbena odgovornost, javni interes? In tudi - koliko dostojnosti in dostojanstva bo po tem medijem sploh še ostalo?

Novinarji bi res morali pravočasno in odločneje vzpostaviti razlike med dobrimi in slabimi, resnicoljubnimi in z različnimi interesi zlorabljenimi mediji in avtorji. Ne bi smeli privoliti v igro moči in v delitve na leve in desne, redno zaposlene in prekarce. A na tej točki se odgovornost in krivda novinarjev za katastrofalne razmere konča.

Javnost, edini zaveznik nekdaj mogočne četrte veje oblasti, se deloma upravičeno sprašuje, zakaj bi bila usoda novinarjev kaj drugačna od tistih poklicev, ki so visoko ceno krize že plačali. Vendar si moramo vprašanje zastaviti tudi drugače. Kakšna bo družba, v kateri bodo podobo sveta ustvarjali le še resničnostni šovi, družabna omrežja in poplava dvomljivih informacij brez dodane vrednosti? In v tem kontekstu je odgovor zelo enostaven.