Ko je bil kiosk še vesel, poln življenja, z vedno svežo hrano in kavico od ranega jutra do poznega večera, je v njem bival striček, čigar imena nisem nikoli poznala. Poznala pa sem ga in nisem bila edina. Z nasmeškom na ustih in s spodbudnim pozdravom je vse, ki delamo v bližini, zjutraj spomnil, da je življenje nekaj lepega. Iz kioska je dišalo po kavici in hrani. Bil je v glavnem »one man band«: vsaj meni se je zdelo tako ali pa je bil njegov nasmešek tako iskren in me je tako razveselil, da nisem opazila nobenega drugega.

V bistvu se nisva nikoli prav dobro spoznala. Izrekala sva si vljudnostne fraze in se tu in tam pošalila vsak na svoj račun. Kiosk je nekega dne ostal zaprt – ravno v času, ko sem tudi jaz bila hudo bolna, tako da niti opazila nisem, da je zares zaprt. Ko mi je v ponedeljek kolegica povedala, da je striček iz kioska umrl, sem pomislila – še en krasen človek je odšel s tega sveta. In kaj ga je delalo tako drugačnega?

Predanost in strast do dela, do ljudi, ki smo hodili mimo; do vsega, kar ga je obdajalo. Tista dodana vrednost, ki jo tako pogrešam, ko pogledam okoli sebe. Ni mu bilo vseeno za sočloveka, v svojem kiosku je bil kralj, in to s tiho prefinjenostjo in modrostjo. Velikokrat sem pomislila, da bi bilo treba posneti njegov portret, toda očitno si ga bomo lahko slikali le v spominih.

Sivega strička, najverjetneje po rodu s Kosova, sem občudovala, bil je pravi umetnik življenja. Strast in predanost sta iz njegovega kioska naredila pravi lokal. V pogovoru z gosti je užival, kot bi bil lastnik hotela in s pozdravom te je mnogokrat tudi zares »pozdravil«.

Ko sem preživljala hude čase, me je njegov jutranji pozdrav okrepil, da sem lažje preživela ljudsko hudobijo. Verjetno je vedel o vseh nas veliko več, kot bi si kdor koli mislil, saj je bil tenkočuten. Sploh ne vem, koliko je bil star, ali je imel družino, je pil kavico brez vsega ali si jo je sladkal, je sploh navijal za svoj nogometni klub … Za sabo je pustil žalosten kiosk, ki brez njega nima več tiste prijetne avre, ki ga je obdajala, ko je bil še v njem.

Strast in predanost sta vrlini, ki izginjata. Strast, ki nam jo slikajo vsepovsod, je samo pohota, tista prava strast, ki pride iz duše in telesa, ostaja rezervirana za redke. Življenja ne oživljajo novi predmeti, novi ljudje, oblast in denar. Oživlja ga strast. Toda strast ni zaželena, ravno tako je neželena predanost. Predani in strastni ljudje lahko spremenijo svet in že vnaprej jih je treba onemogočiti tako, da imajo občutek, da njihovi vrlini nista vrlini, ampak slabosti. Posmeha je človek deležen, če se dela loti s strastjo, če mu je predan in če predanosti družini in družbi ne zamenja za boljši položaj na socialni lestvici.

Toda čas, v katerem živimo, prinaša tudi nov pogled na strast in predanost. Vstajata od mrtvih, kljub temu, da je tisti prijazni striček iz mojega kioska mrtev. Mislim, da bi si želel, da se njegove strasti in predanosti navzamemo vsi, ki smo ga poznali, in vsi tisti, ki so in bodo kdaj hodili mimo. Naj nam bo anonimni striček iz danes samotnega kioska zgled, da čeprav na videz majhen človek, ki živi skromno in skrito življenje, pušča sledi, če se strastno zavzema za tisto, kar misli, da je prav in se temu tudi popolnoma preda. Brez računanja, brez tovora preteklosti in brez idealističnih slikanj prihodnosti.

Samo eno življenje imamo, v katerem lahko uresničimo sebe – zakaj bi dovolili, da nam to priložnost kdor koli vzame?!