Dušan Čater je letošnji dobitnik Dnevnikove fabule, nagrade za najboljšo zbirko kratke proze zadnjih dveh let. Žirija mu jo je podelila za zbirko Džehenem. Foto: RTV SLO
Dušan Čater je letošnji dobitnik Dnevnikove fabule, nagrade za najboljšo zbirko kratke proze zadnjih dveh let. Žirija mu jo je podelila za zbirko Džehenem. Foto: RTV SLO
"(...) Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na velikega igralca, režiserja, pesnika in fotografa, enfant terribla Hollywooda, danes žal pokojnega gospoda Dennisa Hopperja, ki je nekoč izjavil, da se prvih petdeset let življenja sploh ne spominja. Mislim, kakšen optimizem." Foto: EPA

Keramika v njegovih ustih je bila res mojstrsko narejena, pa jo je prijatelj cel večer veselo razkazoval. Da so to njegovi že tretji zobje v skoraj štiridesetletni karieri, je pravil in žlahtno dodal: "Najhujša stvar, ki se je zgodila nekomu, ki ima pri tridesetih še vse svoje zobe, je ta, da mu je v Interšparu padla kepica sladoleda na tla!" Po kratkem nasmešku in prikimavanju (kajti tudi moj nasmešek je delno umetelno narejen) si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil na velikega igralca, režiserja, pesnika in fotografa, enfant terribla Hollywooda, danes žal pokojnega gospoda Dennisa Hopperja, ki je nekoč izjavil, da se prvih petdeset let življenja sploh ne spominja. Mislim, kakšen optimizem. Mojster je dočakal 74 let in v svojem življenju doživel marsikaj. Revija Rolling Stone ga je označila za "one of Hollywood's most notorius drug addicts", čemur je sledilo izgnanstvo v Mehiko in iskanje samega sebe v dimu pejotla, dokler ga ni tam našel veliki F. F. Coppola in ga odpeljal naravnost v azijsko džunglo, da bi tam posnel znamenito Apokalipso zdaj. Nisem bral njegove avtobiografije, bolj sem se moral zadovoljiti z različnimi članki o njem, pa bi jo z veseljem prebral.

Bral pa sem avtobiografijo Keitha Richardsa, preprosto naslovljeno Življenje. Zanimiva, duhovita in mestoma tragična zgodba kitarista velikih Stonesov, ki se prav tako ničemur ni odrekel, še več, preizkusil je vse mogoče meje, pa je vseeno preživel. Živ je še vedno Diego Armando Maradona, po mojem skromnem mnenju največji med največjimi, kar zadeva brcanje okroglega usnja. Tudi on je imel težko, slavno, tragično in preobratov polno življenje, tako da se njegova knjiga, naslovljena El Diego, bere tako rekoč iz prve. V zadnjem času nas je s svojo avtobiografijo razveselil še en velikan svetovnega nogometa, Zlatan Ibrahimović. Visokorasli mladenič je svojo pot začel pri švedskem "inter" klubu Balkan. Ko ga je recimo pot najprej odpeljala v veliki klub Ajax in je z njimi podpisal za tisti čas eno boljših pogodb, je na vprašanje, zakaj ni svoji takratni (novi) ljubezni, znani švedski manekenki, kupil ničesar za rojstni dan, pa je poln cvenka, odgovoril. "Saj je dobila Zlatana!"

Kakor koli že, rad prebiram zgodbe, pa naj bodo življenjske ali pač fiktivne, najsi tragične ali vesele, vsekakor morajo biti zanimive. Ko sem pred leti tudi sam spisal nekaj biografij znanih osebnosti, sem pri izbiri pazil ravno na ta pogoj. Casanova, Jim Morisson, Marilyn Monroe in Oscar Wilde so vsekakor osebnosti, katerih življenje je bilo hudo zanimivo in zaradi tega tudi berljivo. Ne vem, kaj nam imajo povedati naši estradni umetniki, ki samovšečno mečejo na knjižne police svoje avtobiografije. Ajde, recimo Urška Čepin … Njene posteljne vragolije bi me morda še pritegnile, če bi bile podkrepljene s kakšnimi sočnimi fotografijami, ampak Janu Plestenjaku, denimo, bi pa svetoval, naj v svojem razburljivem življenju le še nekajkrat skoči v Interšpar na kakšno kepico sladoleda.

Dušan Čater