Mesec dni je od politične pobude Združene levice, da se otrokom, katerih starši ne zmorejo plačati šolske prehrane, zagotovi brezplačen topli obrok. A menda gre za populizem. Menda nekateri ravnatelji pravijo, da noben otrok v šoli ni lačen. Torej je vse v najlepšem redu. Kot na nacionalki, če vprašate naše vodilne.

S kolegico Barbaro Zemljič že dve leti slediva podatkom, predvsem pa zgodbam ljudi v stiski, pripravljava namreč dokumentarni film o revščini; kolegica Jana Vidic že štiri leta z zgodbami otrok poskuša zbuditi politiko, pa ji uspe nagovoriti le državljane, da postanejo botri. Politika načrtno ukinja pojem socialne države, čeprav bi bila lahko naš izvozni artikel, saj smo bili še v pretekli državi izjemno socialno občutljivi.

V samostojni Sloveniji pa nekateri otroci že v šoli postanejo drugorazredni državljani. Stigmatizirani, še preden jim je bila dodeljena volilna pravica – le v kakšne Slovence bodo odrasli, sočutne do domovine? Obstajata 2 Sloveniji, pa če si poslanci to želijo priznati ali ne. Ena, v kateri si lahko privoščiš kruh in mleko, druga, v kateri nosi otrok rezino kruha v žepu domov. Revna mati veliko prej kot o čudežu življenja razmišlja o samomoru, a nato pogleda svojega malčka. Pa včasih kljub temu ne zmore ...

Svobodno izražanje javnega mnenja je ključ demokracije, pravijo. A ko ozavestiš dejstvo, da ovce ne gredo za koštrunom, ker je dober, ampak zato, ker so ovce (hvala za to misel, Matjaž Kmecl, op. p.), je jasno, da mora biti mono-, dia- ali polilog v javnem prostoru izjemno premišljen, in ne zgolj državljanska pravica a priori. Še posebej v javnem servisu, ki je v ponoreli slovenski družbi lahko še edini branik racionalne misli. Z nekaterimi oddajami to ohranjamo, a kaj, ko marsikateri gledalec nacionalko enači zgolj z informativnim programom oziroma z nekritičnim poročanjem o narodno-zabavni politiki, kot jo je v oddaji Studio City ob fenomenu Borut Pahor definiral Samo Uhan.

Vsak sedmi Slovenec živi pod pragom revščine. Stanje, ki sta ga s svojimi zakoni v petindvajsetih letih načrtno spodbudili obe politični opciji, leva in desna. Stanje, o katerem slovenski RKC ne govori (trenutek zadnje Tarče, vreden javnega servisa, je bil tvit gledalca: Za prihodnji teden predlagam razpravo o obdavčitvi RKC).

"Moja dežela" je tako (p)ostala zgolj slogan osamosvojitvenega duha. A na našem spletnem portalu jo bomo "obudili" – kot ogledalo, kam nas je pripeljala politika, kot pobudo, kam (še vedno) lahko pelje naš javni servis; da vrnemo vsaj kanček dostojanstva vsem revnim s tem, ko bomo nenehno opozarjali na nujnost sistemskih sprememb.

Splavili bomo v prihodnjih dneh.