Gagin najnovejši album Artpop je serija dolgočasnih štanc (spot paintings?), na splošno pa je, tako kot Hirst, znana po 'kontroverznostih' (ki so v resnici povsem navadne infantilnosti). Foto: Youtube
Gagin najnovejši album Artpop je serija dolgočasnih štanc (spot paintings?), na splošno pa je, tako kot Hirst, znana po 'kontroverznostih' (ki so v resnici povsem navadne infantilnosti). Foto: Youtube

Na splošno pa je med popartom in konceptualizmom manj razlik, kot se zdi. Oba sta po svojem bistvu ilustrativna in s tem trivialna. Popart je ilustrativen eksplicitno, konceptualizem implicitno.

Imamo tekst in objekt, ki ta tekst ilustrira. Morda so to preprosto dejstvo spregledali zato, ker v Duchampovem primeru tekst pride za objektom. Pri 'klasični' ilustraciji je obratno. Za končni učinek pa to niti ni bistveno. Je pa morda prav ta majhen obrat sprožil eksplozijo specifičnih trivialnih žanrov v vizualnih umetnostih 20. stoletja.

Glavni smeri teh žanrov sta konceptualizem in popart. Seveda se je popart napajal tudi iz množične kulture, da bo jasno. Na splošno pa je med popartom in konceptualizmom manj razlik, kot se zdi. Oba sta po svojem bistvu ilustrativna in s tem trivialna. Popart je ilustrativen eksplicitno, konceptualizem implicitno.

Če bi poiskali vzporednice v glasbi, bi rekli, da je konceptualizem na splošno vzporeden alternativnim glasbenim smerem, popart pa komercialnim. Tisto, kar imata Lou Reed in Michael Jackson skupnega, je, da gre v obeh primerih za trivialno glasbo (pa še oba sta mrtva po novem.) Tisto, kar ju razlikuje, je stopnja popularnosti in s tem 'komercialnosti'.

Lahko rečemo, da je konceptualizem značilnejši za kontinentalno Evropo, poparta pa je več v anglosaških državah. Vzporedno temu kontinentalna Evropa nikoli ni imela popglasbe takšnih dimenzij kot anglosaške države: veste za evropskega Michaela Jacksona? In vzporedno: veste za evropskega Andyja Warhola?

Začrtajmo torej na hitro del zgodovine vizualne umetnosti po drugi svetovni vojni, kot se je razvijala vzporedno z zvočnimi umetnostmi. Kot sem zapisal že zadnjič, je treba upoštevati časovni zamik med vizualnimi in zvočnimi umetnostmi. Zvočni umetniki sledijo vizualnim - to majhno in pomembno podrobnost sem v preteklosti včasih spregledal.

In gremo: Robert Rauschenberg je kot The Beatles, Jasper Johns je kot Rolling Stones. Andy Warhol je Michael Jackson, Roy Lictenstein je Madonna, Jeff Koons je Britney Spears, Josef Beuys je kot Einstuerzende Neubauten, skupina OHO je kot skupina Buldožer. Damien Hirst je Lady Gaga. Tule je spet potrebna previdnost: Lady Gaga je z nami zelo kratek čas in je zaključke zato težko izpeljati. Morfološko pa se zdi njuna umetnost zaenkrat dovolj blizu, da bi lahko potegnili vzporednice. Gagin najnovejši album Artpop je serija dolgočasnih štanc (spot paintings?), na splošno pa je, tako kot Hirst, znana po 'kontroverznostih' (ki so v resnici povsem navadne infantilnosti).

Nadaljevanje sledi kdaj drugič.

Na splošno pa je med popartom in konceptualizmom manj razlik, kot se zdi. Oba sta po svojem bistvu ilustrativna in s tem trivialna. Popart je ilustrativen eksplicitno, konceptualizem implicitno.