Kolumne
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.6 od 9 glasov Ocenite to novico!
Psi brezčasja
Primož Vrhovec kor Rok Osterberg in Predrag Mitrović kot »lomilec kosti v havajski srajčki.«
Psi brezčasja
Zgodba se odvija v mračnih sobah, hodnikih, nočnih klubih, na praznih stadionih, strehah, v bolniških sobah in v »tretjerazrednem motelu, ki smrdi po prevari.
Psi brezčasja
Na ulicah noirovskega mesta.
Psi brezčasja
Kot lokalni oblastnik Kovač je Radko Polič Rac popolnoma domač, ko naliva viski in samozadovoljno pojasnjuje junaku, da je vse, kar je zgradil, zgradil na strahu.
Psi brezčasja
Z izjemo Akire Hasagawe z avtentično živčno igro v vlogi mladega hudodelca Alda, ki kot da je obsojen na smrt, so mlajši igralci v najboljši meri površni.

Dodaj v

O filmu Psi brezčasja: trdo kuhana Slovenija

Kolumna Andreja Gustinčiča
25. maj 2016 ob 16:01
Ljubljana - MMC RTV SLO

Slovenija postkomunističnega neoliberalnega kapitalizma je kot ustvarjena za film noir.

Negotovost glede prihodnosti, cinizem do politike, občutek, da voditelji držijo v rokah vse, korupcija, demoni preteklosti … vse je na mestu, da se ustvari ozračje nelagodnosti in negotovosti, katerega odsev je film noir. V Združenih državah je ta mračni, fatalistični in cinični tip filma doživel svoj najpopolnejši izraz po koncu druge svetovne vojne. To je bila kinematografija »negotovega zmagovalca«, ki se zaveda, da je človekovo življenje podobno vislicam, pod katerimi se lahko vsak čas odprejo zaklopna vrata v podu. Končno smo tudi Slovenci negotovi zmagovalci, ki smo si izbojevali lastno državo, ampak zdaj se počutimo negotovi v kapitalizmu. Če so Američani imeli dvome o hrabrem novem svetu po drugi svetovni vojni, se mi zagotovo počutimo nelagodno v svetu, ki je nasledil zaščitni zapredek socializma.

Pesnik in kritik Nicholas Christopher je zapisal, da so v filmu noir »protagonist, antagonist in drugi liki na istem spolzkem bregu, ki vodi v pogubo, le da so nekateri višje, nekateri pa nižje na bregu«. V takšnem svetu je mesto, spet po Christopherju, »kot otok: zaprt in zapirajoč moralni univerzum, ki je popolnoma ločen od tako imenovanega naravnega sveta«.

Tako se v slovenskem filmu noir Psi brezčasja, prvencu režiserja Mateja Nahtigala, novinar Rok Osterberg vrne po štirih letih v Velenje, da bi odkril, kdo je ubil njegovega brata, ki so ga našli mrtvega v osrednjem parku mesta. Njegovo iskanje nam razkrije blodnjak pornografije, mamil, prostitucije, izsiljevanja, podkupljenih policistov, neporavnanih računov in nezanesljivih žensk, v čigar središču je lokalni oblastnik Kovač, ki želi, da njegov sin postane župan mesta. Sinova žena je Rokova bivša punca, ki ga je »odvrgla kot zadnjo smet«. Vsi vedo več kot Rok, ki se izkaže za precej pasivnega junaka.

Zgodba se dogaja v mračnih sobah, hodnikih, nočnih klubih, na praznih stadionih, strehah, v bolniških sobah in v »tretjerazrednem motelu, ki smrdi po prevari«. In ulice so prazne. Razen drsališča, ki je v ozadju nekega prizora, ni znakov normalnega življenja. To ni mesto, v katerem si lahko predstavljamo kakšno srečno družinsko večerjo ali otroke, ki pišejo domače naloge. To je mesto pod mestom; svet, v katerega človek zablodi po lastni odgovornosti.

Najbolj impresivno je to, da film ustvari, v glavnem po zaslugi soscenarista Zorana Benčiča, ki je skupaj z Nahtigalom prilagodil lasten roman, slovensko različico »hardboiled« ali trdo kuhanega dialoga, ki je značilen za noir, tako filmski kot literarni. Ta žilavi slog je po besedah filmarja in kritika Paula Schraderja »ciničen način obnašanja in razmišljanja, ki ločuje človeka od sveta vsakodnevnih emocij – romanticizem z zaščitnim oklepom«.

Psi brezčasja ta slog prilagodijo slovenščini. »Bil sem eden od grešnikov, ki so bili prepričani, da ne bodo doživeli visoke starosti,« nam pove junakov glas, ki zgodbo pripoveduje v prvi osebi; pripoved, ki izraža noirovski pogled na svet in položaj posameznika v njem. Scenarista ta slog obvladata tako v pripovedovanju glavnega lika kot v dialogih. Ko junaku nekdanje dekle, zdaj žena bodočega župana, pove, da je še zmeraj navaden alkoholik, ji on odvrne: »Alkoholik, čist možen, navaden sicher ne.« Ali stari cinični policist Kramer, čigar povezava z junakovo družino ni popolnoma jasna. »Videl sem dovolj sr*nja za tri življenja,« pove junaku, »in verjemi mi, da mi je zadosti.« Lahko gre za junakovo pripovedovanje o kanibalskih podganah v Indiji, na katere, nam pove, vedno pomisli, kot sreča nekega lokalnega hudodelca (»lomilca kosti v havajski srajčki«), ali za junakovega prijatelja Alda, ki opisuje lokalnega mogočnika Kramerja: »Stari Kovač ima pol f*king mesta pod kontrolo, zdaj hoče pa še svojega sinkota za župana.« Ali pa pritožba vsakega junaka, ki tava skozi noirovski labirint: »Tisti zgoraj z velikim zadovoljstvom šč*je name

Največji problem filma je prav to, da je slovenski film noir s pasivnim slovenskim junakom, ki je manj katalizator dogodkov kot njihova žrtev. Film zares ustvari »hardboiled« ozračje osebne in družbene korupcije in moralne pogube, ampak v njem tudi obtiči. Deloma je za to kriv minimalen proračun, ampak malce hitrejši tempo in vsaj ena sekvenca moralno izpraznjenih ljudi v temnih sobah manj bi bilo na mestu.

Igra je tudi problematična. Kot lokalni oblastnik Kovač je Radko Polič - Rac popolnoma domač, ko naliva viski in samozadovoljno pojasnjuje junaku, da je vse, kar je zgradil, zgradil na strahu. Prav tako je Niko Goršič prepričljivo senčen kot stari policist Kramer. A z izjemo Akire Hasagawe z avtentično živčno igro v vlogi mladega hudodelca Alda, ki kot da je obsojen na smrt, so mlajši igralci v najboljši meri površni. Primož Vrhovec kot Rok Osterberg pusti na začetku močan vtis kot junak mrkega in utrujenega obraza, a ne zmore narediti nekaj zanimivega iz svojega lika in postane monoton.

Vseeno je to film, vreden ogleda. Temačno, cinično, klavstrofobično vzdušje, to ustvarjanje avtentično slovenske noči v mestu gledalcu zleze pod kožo. Sploh je žanrski film dobrodošel v Sloveniji, ker lahko brzda nagnjenje k pretencioznosti in didaktiki. Noir je oblika, v katero lahko vlijemo svoje strahove in zamere. Nahtigalov film je korak v tej smeri, morda k novemu tipu filma na Slovenskem. Psi brezčasja so filmska različica tiste temačne Slovenije, ki se skriva pod površjem dežele na sončni strani Alp.

Andrej Gustinčič, TV Slovenija
Prijavi napako

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Komentarji
Hladilnik
# 25.05.2016 ob 17:57
a je kej muske Res Nullius? Vsaj kak Rojen leta `72

Slovenski igralci žal v filmih večinoma ne morejo narediti preskoka iz teatra, kjer večina dela in si služi kruh. DIalogi so enostavno neživljenski, izgovorjava je prisiljena - čuti se naučenost teksta. Pogrešam domačo sproščenost, s kakršno vsak občuje v privat lajfu. Ko bodo to nekoč dosegli (sej nekaterim uspeva, da ne bo pomote), bodo filmi povsem drugač izpadli. Mislim, da bi igralcem mogli dat bolj proste roke - ok, tukaj je scenarij in okviren dialog, kaj naj bi rekel, ampak sedaj to povej tako kot bi to povedal v real lajfu svojemu frendu.
Zwook
# 25.05.2016 ob 19:51
?e ga primerjam z ?alostjo nekaterih ostalih slovenskih filmov, je bil to super film. Kljub tema?ni zgodbi ni zate?en, tudi vle?e se ne
anrej_marija
# 25.05.2016 ob 22:28
že to da tematizira noč je dovolj, da si bom film ogledal, verjetno več kot enkrat (ko bo možen download), noč v mestu je zame namreč sila romantična zadeva (če ne greš ravno v petek zvečer v center), kot en čist drugi paralelni svet
shambala
# 25.05.2016 ob 18:31
Knjiga je res boljsa, ampak film sam tud ni tko grozn slab, kukr tle gor komentirate. Men je biu vsec, koncn mal drugac, koncn neki novga od nasih producentov.
Je res, da bi blo lahko bols, ampak vseen, to je prvi mal bl resn poiskus filma tazga zanra pri ns in se pac opazjo porodni krci.
zamudnik
# 25.05.2016 ob 17:58
To je pa ena precej dolgočasna zadeva. Ali pa jo takšno naredi samo neprepričljiva igra.
Andrej Gustinčič
link
Pred oskarji 2017: Všečnost in več
11
24. februar 2017 ob 14:20 Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.
Več novic ...
Kolumne
link
Koliko je teh ur?
2
12. december 2017 ob 18:43 Ker ne priznavamo božične histerije pred božično histerijo, se vrnimo k realni politiki. Oziroma k običajnem življenju. In kaj je bolj realpolitičnega, kot pranje umazanega perila v tujini.
Več novic ...
Kazalo