Romana Kocjančič Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Romana Kocjančič Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V Katoliški cerkvi je milijarda 250 milijonov katoličanov, Ruski pravoslavni cerkvi pa pripada 200 milijonov vernikov. Prav zaradi mednarodnosti svoje Cerkve se je patriarh Kiril odpravil na mednarodni obisk svojih vernikov na Kubo, v Paragvaj in Brazilijo. Papež Frančišek pa je imel v istem času napovedan apostolski obisk Mehike, druge največje dežele po številu katoličanov. Pred odhodom na 12. apostolsko potovanje je dejal, da želi biti blizu ljudem, posebej tistim, ki trpijo, da bi jim povedal, kako močno jih Jezus ljubi.

Gotovo je prvo in največje trpljenje kristjanov sovraštvo med brati. Prva Kristusova zapoved, ki je med vsemi največja, tudi pravi: "Ljubi Boga svojega Gospoda z vsem srcem in vso dušo in svojega bližnjega kakor samega sebe!" Skregani bratje zaradi prvega greha napuha, kdo bo prvi, pa niso spodbuda za oznanjevanje evangelija.

Zato si je za srečanje obeh voditeljev zelo prizadeval že sveti Janez Pavel II. Vsi so upali, da se bo to zgodilo leta 1997 v Gradcu. Tudi v času pontifikata papeža Benedikta XVI. se je srečanje pripravljalo, a nikoli uresničilo.

Zato je papež Frančišek že po obisku Carigrada pred dobrim letom sporočil moskovskemu patriarhu, da je pripravljen priti na srečanje z njimi kadar koli in kamor koli. Srečanje sta urejevala voditelja papeškega sveta za edinost kristjanov kardinal Kurt Koch in moskovski metropolit Hilarij. Papež se je vsekakor pokazal kot tisti naslednik Kristusa, ki sta mu pred političnimi zlorabami pomembnejši objem brata in sprava. Sam je dejal tudi, da je Kiril njegov brat, zato sta se objela in poljubila.

Patriarhu Kirilu se je s tem vsekakor povečala mednarodna povezava. Do zdaj je imel to mednarodno bratsko vlogo le ekumenski carigrajski patriarh Bartolomej, ki ima prvo mesto med patriarhi avtokefalnih Cerkva. Avtokefalne Pravoslavne cerkve pa bodo imele letos, od 16. do 27. junija, svoj koncil na Kreti. Nanj naj bi povabili tudi katoliške opazovalce. Dogodek ima zato večje razsežnosti. Veliko bližji in bratski so odnosi Katoliške cerkve s carigrajskim patriarhom Bartolomejem, ki sprejema povabila v Vatikan.

Ruska pravoslavna cerkev se hitro širi. Svoj edinstveni razvoj je doživela po letu 1988. Takrat je imela 76 škofij, danes jih ima 293 in 384 škofov. Avtokefalnost pa si je pridobila že leta 1448, patriarhalnost leta 1589. Med Pravoslavnimi cerkvami zavzema peto mesto, a je zaradi števila vernikov na prvem.

Karibski rdeči otok zgodovinskega srečanja je bil izbran, ker protiekumenske skupine v Rusiji nikoli ne bi dovolile srečanja v Moskvi. Evropa pa velja s svojo zgodovino za zemljo razkola.
Zelo je pomembno zdaj, kako bodo sporazum med obema Cerkvama razlagali pravoslavnim vernikom in kaj bodo moskovski patriarhat naredili za svobodo grških katoličanov v Ukrajini. Problem med Cerkvami je zelo zapleten in tudi zgodovinsko pogojen. Grškokatoliška ukrajinska cerkev se je odzvala takoj po srečanju obeh voditeljev. Dogodek je doživela kot izdajo svojega voditelja.

Papež Frančišek je med novinarsko konferenco na letalu iz Mehike zato na vprašanje novinarja o odzivih ukrajinskih katoličanov dejal, da mu ni vseeno. Velikokrat je pri opoldanskih nagovorih in srednih avdiencah prosil za molitev in bližino ukrajinskemu narodu. Sprejel je tudi oba predsednika in spodbujal iskanje miru. Vojna in trpljenje imata veliko interpretacij. Sta zgodovinski in osebni problem.

Razmere pa so v tem trenutku zelo težke. "To je lekcija, da je novico treba razlagati s hermenevtiko celote, ne pa delno," z zadnjim stavkom intervjuja ukrajinskega katoliškega nadškofa Svjatoslava Ševčuka, ki je bil objavljen 14. februarja. V njem govori nadškof Ševčuk, ki je v Buenos Airesu delal s papežem Frančiškom štiri leta, o bližini s papežem, svoji veri in o veri tamkajšnji pravoslavnih ljudi.