Mojca Širok je dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Foto: MMC RTV SLO
Mojca Širok je dopisnica RTV Slovenija iz Rima. Foto: MMC RTV SLO

V Italiji, naj se to sliši še tako žaljivo, imajo mnogi korupcijo za sestavni del politične kulture. Kot bi bila všteta v stroške politike, kot bi bila eden od legitimnih načinov ukvarjanja s politiko, kot bi bilo samoumevno, da si ob tem, ko si v politiki, priskrbiš še nekaj denarcev, pa čeprav nezakonito. Ker to počnejo vsi, te tako ali tako ne bo nihče preganjal, če pa te dobijo, ne boš nikoli obsojen, saj sodni pregon skorumpiranih politikov v Italiji še nikoli ni bil tako zapleten kot danes.

V zadnjem sklicu parlamenta je bila več kot desetina vseh poslancev in senatorjev vpletenih v sodne postopke zaradi različnih kaznivih dejanj, finančnih poneverb, davčne utaje in zlorabe položaja, a ni med njimi nihče odstopil. Po novem ukrepu o prepovedi kandidiranja za osumljence, obtožence in obsojence, ki ga je, tik preden je morala oditi, skozi parlament spravila tehnična vlada premiera Montija, bi tako ali tako v parlamentu ostali skoraj vsi, saj so omejitve smešne.

Prepoved velja za kandidate, ki so bili pravnomočno obsojeni na več kot dve leti zaporne kazni, za finančna in korupcijska kazniva dejanja pa v Italiji po raznih reformah in zakonih Berlusconijeve vlade kazen, višja od dveh let, niti ni predvidena.

Razsežnosti korupcije v italijanskem političnem in upravnem sistemu, ki so jih po letu 1992 razkrile preiskave milanske tožilske skupine Čiste roke, so bile izjemne. Na podkupninah je temeljilo dodeljevanje naročil za izvedbo javnih del, podkupnine so usmerjale tok javnega denarja, podkupovanje se je zajedlo v sodstvo in finančno policijo.

Korupcija v Italiji ni zajemala le posamičnih primerov, bila je sistem; ta se je po mnenju poznavalcev podrl tudi zato, ker preprosto ni več vzdržal; predvsem manjši podjetniki zahtevanih vsot niso več zmogli plačevati.

Številni obtoženci so se na procesih zagovarjali, da je bil denar od podkupnin namenjen stranki in da se osebno z njim niso nikoli okoristili.

In če so bile v preteklosti podkupnine večinoma res del sistema financiranja političnih strank, so tožilske preiskave pokazale, da danes politiki javni denar jemljejo zase. Aprila je korupcijski škandal pretresel Severno ligo, dolgoletno zaveznico Silvia Berlusconija in stranko, ki se je ponašala z nepodkupljivostjo svojih politikov in preglednostjo svojega delovanja. Z denarjem davkoplačevalcev naj bi plačevali tudi zasebne račune žene in sinov voditelja stranke Umberta Bossija, celo obnovo Bossijeve hiše.

Septembra je podoben škandal izbruhnil v rimski deželi Lacij. Deželni parlamentarci so si v dveh letih razdelili 30 milijonov evrov, uradno za delovanje svojih poslanskih skupin in vračilo volilnih stroškov; a so številni člani vladajočega Ljudstva svobode z njim plačevali zasebne račune za avtomobile, drage večerje, počitnice v razkošnih hotelih in celo obiske pri frizerju in kozmetičarki.

Velik del krivde za luknje v protikorupcijski zakonodaji po mnenju opazovalcev nosi Silvio Berlusconi, ki je leta 1994 zasedel politično praznino, nastalo po razpadu povojnega, s korupcijo prežetega političnega sistema in ki je bil odtlej vpleten v več kot 20 sodnih postopkov zaradi različnih kaznivih dejanj, med njimi tudi suma podkupovanja.

Berlusconi, ki ni bil nikoli pravnomočno obsojen, trdi, da je nedolžen, preiskave proti njemu politično motivirane, milansko tožilstvo pa v službi nekdanjih komunistov. Taktika, od katere ne odstopa skoraj dvajset let, in ki mu še vedno prinaša volilne glasove.