Romana Kocjančič. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Romana Kocjančič. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Izredno priljubljen Frančišek se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu, v Argentini, italijanskim staršem. Mama je po petem porodu ostala paralizirana, tako da je Jorge Mario Bergoglio moral večkrat pomagati kot prvi otrok tudi pri gospodinjskih opravilih. Zgodaj je začel delati. Kljub temu je končal srednjo kemijsko šolo. Odločil se je za duhovniški poklic in vstopil v Družbo Jezusovo, k jezuitom. V duhovnika je bil posvečen leta 1969. Bil je odgovoren za vzgojo bogoslovcev in predavatelj književnosti, filozofije in psihologije. Leta 1973 je postal provincial argentinskih jezuitov. V škofa je bil posvečen leta 1992. Leta 2001 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Že pri izvolitvi papeža Benedikta XVI. je bil na drugem mestu kot morebitni naslednik. Tako je ob njegovi upokojitvi kot 266. papež prevzel vodenje države Vatikan in milijarde tristo milijonov katoličanov.

To je le kratek sprehod po njegovem bogatem življenju. Od 13. marca 2013, ko je bil izvoljen za papeža, je izredno hitro osvojil svet in vsakogar s svojo preprostostjo, predvsem pa z velikim srcem za vsakega človeka, posebej trpečega. Ko preprosto prisluhne vsakemu, vzame otroka v roke, se iz srca nasmeji, je prisrčen. Toda vsakomur ne! Nekateri se pridružujejo mišljenju italijanskega novinarja Soccija, da vodi kristjane k ideološki podrejenosti kot v 70. letih, drugi v skupini ameriškega kardinala Burka pa pravijo, da prelamlja nauk Cerkve in da ta doživlja težke čase. Ali je to upravičeno?!

Ne prelamlja in ne širi ničesar tako novega, le evangelij Jezusa Kristusa, ki se mu se je zaobljubil. V vsem pa nadaljuje pot svetega Janeza Pavla II., ki si je še kako zavzemal za življenje in družino, in papeža Benedikta XVI., ki je začel reformo kurije, sinodalnost in decentralizacijo Cerkve.

Prvi neevropski papež le nadaljuje tisto, kar si je začrtal že kot mlad duhovnik: na široko odpreti vrata Cerkve, ki naj bo uboga, da bi vsak obroben, trpeč človek našel sočutje in vsak kristjan doživel božje odpuščanje. Zato ostro nastopa proti sistemu, ki izkorišča človeka, pa naj bo to kapitalizem, liberalizem ali farizejstvo. Zelo bister, tehten in odločen intelektualec nadaljuje asketsko življenje. V njegovem središču je molitev, ki jo priporoča tudi nam. Pet prstov imate, pravi. S prvim molite za ljudi, ki so vam najbližji. S kazalcem za tiste, ki vam kažejo pot življenja ... Vsak dan pa sam zmoli molitev k Thomasu Moru, da bi imel smisel za humor in gledal na stvari v duhu odrešene duše.

Kardinal Jorge Mario Bergoglio je bil vedno blag, pravijo njegovi poznavalci, kadar so bili drugi neusmiljeni do človeka, in nežen. Neizprosen pa je, kjer so drugi blagi do greha. Sam pravi, da ni svetnika brez preteklosti in grešnika brez prihodnosti. Zanj je služba papeža služba pastirja, ki misli, dela in ljubi vsakogar kot Kristus. Za njim je 17 apostolskih potovanj, tudi v kraje, kjer drugi voditelji zaradi varnosti ne bi prišli. Odpira dialog z voditelji, političnimi nasprotniki in v zavzemanju za mir naredi prvi korak zbliževanja z državniki in verskimi poglavarji. Kardinal Bergoglio, ki se je v Argentini skrival pred mediji in si le težko naredil z njim intervju, je danes medijsko zelo dejaven in uporablja najsodobnejša sredstva za širjenje upanja. Pred kratkim smo tako zasledili tudi njegovo posebno sporočilo za božič gluhonemim. Svoj visoki jubilej pa praznuje le z jutranjo mašo s kardinali in običajno delovno soboto.