Prvič ima Unija proračunski okvir, ki je nižji od predhodnega. Foto: EPA
Prvič ima Unija proračunski okvir, ki je nižji od predhodnega. Foto: EPA

Prvi proračunski vrh lani novembra je minil v izrekanju izrazito jasnih stališč. Tokrat … tokrat je bilo vzdušje bolj tiho. Mirno. Kar je nemara tudi dokaz, da se razmere v EU-ju umirjajo. In da je šlo zares. Druge možnosti namreč ni bilo. Pred vrati so volitve v Italiji, ki jih predvsem evrski voditelji, ki so v Mariu Montiju prepoznali pravega voditelja, čakajo s skrbjo, da bi se na oblast nemara znova zavihtel Vitez. Silvio Berlusconi.

Tega potovanja v preteklost si številni v Bruslju ne želijo. Tudi zaradi tega, ker Italija gospodarsko še zdaleč ni iz krize. Prav tako se bližajo volitve za nemško kanclerko Angelo Merkel, ki si v zadnjih mesecih kampanje ne želi evropskih pretresov. Vodje štirih največjih političnih skupin v Evropskem parlamentu (EPP, S&D, Alde in Zeleni) so sicer v skupnem sporočilu zapisali, da proračunskega dogovora v trenutni obliki ne mislijo potrditi. Po njihovem prepričanju ta ne krepi konkurenčnosti evropskega gospodarstva, temveč jo celo slabi.

Nemara je tokrat tudi zaradi gospodarske krize in težav, ki jih imajo v realnem sektorju oziroma s splošno visokimi stopnjami brezposelnosti na jugu EU-ja, toliko bolj očitna razlika v stališčih med Severom in Jugom. Razkorak je ogromen, stališča vsaksebi, solidarnost na resni preizkušnji. Šest milijard evrov so voditelji namenili za novo pobudo za zaposlovanje mladih – gre, denimo, predvsem za pomoč Grčiji in Španiji. Morda se to res sliši dobro, a šest milijard za skoraj šest milijonov brezposelnih v sedmih letih … Ni kaj, računajmo na multiplikativni učinek.

Evropska unija je ostala zvesta sami sebi. Kompromisom, ki jih nihče ne mara, a jih vsakdo predstavlja skozi svojo prizmo kot zmago. Kot dobiček. V tej igri ni slabih fantov ali deklet. So tisti, ki imajo več, in tisti, ki imajo manj. Tako preprosto. A dogovor je navkljub ostrim nastopom in jasnim stališčem dosežen. Kar je bil cilj sam po sebi. Prvič ima Unija proračunski okvir, ki je nižji od predhodnega. Britanski premier David Cameron je dosegel tisto, kar je napovedoval. "Britanska javnost je lahko ponosna, da smo prvič v zgodovini znižali limit sedemletne kreditne kartice Evropske unije."

Obenem je bil Cameron uspešen tudi glede znižanja stroškov evropskega administrativnega aparata. Znižanje je sicer malenkostno, a tudi to je lahko dovolj. Gre bolj kot kaj drugega za simbolično sporočilo, ki pa očitno pritegne. Nemški mediji so v dneh pred zasedanjem Unije, denimo, pisali o tem, da ima kopica evropskih uradnikov višje plače kot nemška kanclerka, predvsem zaradi zelo prijaznega sistema davka na plače in ugodnosti, ki jih imajo uslužbenci institucij glede brezplačnega šolanja svojih otrok na t. i. evropskih šolah. Vse skupaj so nato pri Evropski komisiji bolj ali manj nerodno zanikali, rekoč da je tudi plača nemške kanclerke bistveno višje od osnovne plače, o kateri so kot o primerjalnem izhodišču pisali mediji.

Morda malce pretiravam, a tudi evroskeptiki (ali pa tisti, ki so morda bolj zadržani do evropskega projekta) so si z novim sedemletnim finančnim okvirom lahko vsaj malce oddahnili. V obdobju, ko voditelji Unije veliko govorijo o poglabljanju evropske povezave, sta zadnja dneva in noč na petek znova pokazali najbolj realno sliko o njenem delovanju. Nacionalne države z lastnimi interesi.