Matija Stepišnik. Foto: MMC RTV SLO
Matija Stepišnik. Foto: MMC RTV SLO

Zaradi katerega bi nas kak Andrea Massi sicer najbrž pošiljal delat dodatne sklece in trenirat zmagovalno miselnost, a gre razumeti tudi veliko radost, saj so brata Dragič in kompanija narodu začasno vrnili nekaj upanja. Ker zdaj smo spet sredi običajne depresije evropskega obrobja in z njo so se v prvi plani vrnili "naši in vaši" junaki drugi vrste. Je pa v nadaljevanki o "Sloveniji na robu prepada" novo, da politiki in bančniki med vrsticami že povedo, da bančne luknje ne bo mogoče še enkrat napolniti z davkoplačevalskimi milijardami.

De facto Bruselj že zdaj diktira ukrepe, a po stresnih testih bank bo očitno še kreditna linija iz stalnega evropskega reševalnega sklada ESM postala nujnost za sanacijo bančnega sistema. Scenarij, ki nam ga bo oblast najbrž nekoč prodala kot "manj slabega med slabimi", bi bil ob vseh robovih nove realnosti velik udarec za suvereno državo. Kdor misli, da nam bodo le odprli evropsko pipico, s katero bomo pokrili vse metode bančnega ropa stoletja, se moti.

Dragičeve trojke bomo takrat pač gledali po teve, svojo trojko pa bomo ne glede na PR-pakiranja te zunanje pomoči dobili doma, z vsemi njenimi pogoji vred. A kdor se trojke veseli, češ da bo očistila, česar ne znamo sami, in zraven odnesla še ideološko navlako, naj gre do Aten. Tudi če Slovenija ni in ne bo Grčija, se splača videti, kako v Evropo potihoma vstopajo vzorci tretjega sveta.

In vendar igre brez meja še kar trajajo. Vlada sindikatom pošlje proračun prepozno, oni užaljeni odidejo s pogajanj, opozicija udarja nekje vmes. Najboljše, da gre s sindikati na ulico novembra še vlada in pove, da se je premierka v paradigmi "we need time" pač zmotila: ker je časa že skoraj zmanjkalo, denarja pa potrebujemo vedno več.

Sijajni poskusni zajci za nove etape ESM-šokterapij bomo, ker pač politične, sindikalne pa tudi gospodarske elite, ki je zavozila, ne znamo tako ali drugače poslati domov. In tako začeti znova. Živimo ujeti v film, ki bi lahko imel v naslovu kvečjemu preurejeni slogan nekega pohištvenega trgovca: "Nižje, no, ceneje ne gre." Zato je jasno: peta mesta so nam potem pa res večja od zmag.