Zaznal sem močna nihanja v intenzivnosti del. Potem sem si v drugem krogu bolje prebral zapise pred slikami. Seveda, manj intenzivna dela so dela drugih slikarjev, njegovih sodobnikov in naslednikov.

Pogrešal sem njegovega Papeža. Tistega znamenitega papeža, za katerega je britanski slikar Bacon rekel, da je nekaj absolutnega v slikarskem/umetniškem smislu. Menda je Bacon reprodukcije te slike ves čas nosil s seboj v žepu. In obsedeno delal svoje verzije.

Las Meninas? Ob prvem krogu se mi je slika zdela nekoliko ubita, brez energije in temnejših barv. No, potem sem le prebral, da so razstavili reprodukcijo, in ne originala. Hm …

Caravaggio, Rembrandt in Velazquez so naredili nekaj najbolj intenzivnih slik v zgodovini slikarstva. Pri čemer trojice slogovno sam ne zmorem ločiti. Predvsem Rembrandt in Velazquez sta uporabljala Leonardnov 'sfumato', ki nekako zaobli meje oblik in jih naredi bolj žive. S tem mislim na blago trepetanje zunanjih robov figur, ki nastane zaradi sfumata. Vsi trije so uporabljali princip modelacije, kar je s kiparstvom povezana metoda formiranja oblik. Svetlo-temno torej, ki ga je Caravaggio pripeljal do vrhunca. Rembrandt in Velazquez sta uporabljala malo barv, večinoma sta se gibala po oranžno-rdeče-rjavi lestvici. Na Velazquezovih slikah je zelo malo gibanja, figure so v stanju mirovanja. Visoka, kompleksna klasika. (Sicer ga imajo za baročnega slikarja???)

Najboljše od Velazqueza so njegovi portreti. Tu se njegova izjemnost razkrije v celoti. Tisto, kar njegove portrete loči od portretov drugih takratnih slikarjev, je prav količina energije, intenzivnosti, ki seva iz slik. Razloge za takšno sevalnost njegovih slik gre bržkone iskati v notranjosti, v postopkih dela. Učinka, o katerem tu govorim, ni mogoče dobiti z risanjem po platnu. Z zamejevanjem ploskev vnaprej prav tako ne. Vsakršno takšno ilustriranje bi Velazquezovo slikarstvo pripeljalo v prav tisto stanje, v katerem je bilo slikarstvo njegovih sodobnikov, ki jih omenjam na začetku (in v katerem je skoraj vsa 'sodobna vizualna umetnost'). Ti so bili predvsem podobarji, ilustratorji, če uporabim grobe izraze, da jih ločim od mojstra. Zdi se torej, da je Velazquez uporabljal principe naključnosti, nekatere stvari na slikah so rezultat nehotenega. In prav to je (najbrž) v ozadju velike sevalnosti njegovih slik.

Zabavno in zanimivo dejstvo je, da so Velazqueza 'v tujini' odkrili šele v sredini 19. stoletja. Za življenja je bil (samo?) dvorni umetnik.