Sorodna novica Medprostori Roberta Černelča: Kako v likovne podobe vnesti sestavine filma

Če se ozremo po slovenskem glasbenem prizorišču, ugotovimo, da je le-to povsem odprto. Ljubljana je nekakšna glasbena prestolnica, prihajajo dirigenti in izvajalci od vsepovsod, na številnih koncertih in festivalih je mogoče slišati glasbo vseh časov od vsepovsod. Sveže stvari sproti prihajajo k nam, mogoče jih je slišati na Forumu nove glasbe, Dnevih sodobne glasbe, Filharmonija ima izjemno kakovosten program itn.

Po drugi strani je slovensko umetniško prizorišče za slikarje in kiparje 'od zunaj' skoraj povsem zaprto. V Cankarjevem domu so sicer zdaj na ogled dela Avstrijke Marije Lassnig (razkritje: o tej razstavi sem se izrekal kot član komisije MK-ja za vizualne umetnosti). Je razstava v smislu razstave neke "tujke" pri nas le izjema, ki potrjuje pravilo?

Sorodna novica V Ljubljani dela velike Marie Lassnig, "umetnice, ki s svojimi deli še vedno raste"

"Tujcev" je na slovenskem likovnem področju namreč le za vzorec. In tako vedno znova pristanemo pri slovenskih slikarjih, ki krožijo po slovenskih galerijah.

Bežigrajska galerija številka dve je gostila sijajno razstavo del Franceta Miheliča, enega naših maloštevilnih vrhunskih slikarjev, ki je vse premalo poznan. Sploh "v tujini", kjer bi moral zasesti vsaj tak položaj kot Zoran Mušič, ki se na dražbah zelo dobro drži.

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru, matični hiši Grafičnega bienala, je zdaj na ogled serija del vrhunskega Zmaga Jeraja iz njegovega 'pop-art' obdobja. Narekovaji so tam zato, ker Jeraj – na srečo! – nikoli ni povsem dobro vedel, kaj s pop-artom sploh početi in je njegov pop-art v resnici precej izviren hibrid, ki nekaj dolguje celo prej obravnavanemu Miheliču. Jeraj je pozneje delal v smeri magičnega realizma – avtentične slovenske različice – še preden je ta postal popularen po svetu.

Sorodna novica V MGLC-ju Zmago Jeraj "z visokim korakom prestopi okensko polico"

Helena Tahir, njena dela so zdaj na ogled v Galeriji Ravnikar, se je končno otresla strahu pred praznino in potrebe po lomljenju površin, njeni najnovejši kosi (risbe preko indigo papirja!) so gosto teksturirani izleti v notranjost – tako v lastno notranjost kot v notranjost samega medija.

Manjše presenečenje je razstava Mete Šolar v Galeriji Nove univerze zraven ljubljanske Mestne galerije. Šolarjeva uporablja nekakšne dvojne, celo trojne ekspozicije, saj se v istem okviru pojavljajo različni prizori postavljeni eden vrh drugega ali eden poleg drugega spleteni skupaj v celoto, ki temelji na krhkem formalnem ravnovesju. Nekaj podobne logike sestavljanja strukturno raznoterih elementov smo svojčas zasledili pri Bojanu Bensi.

Stopimo še čez cesto v Mestno galerijo, kjer je na ogled sijajna razstava del Roberta Černelča. Več pa v spodnjem prispevku.