Če lahko potegnem en sam sklep, bi ta bil: imenovanje slovenskega člana Evropske komisije ne more biti osebni projekt posameznikov, ki so politično naivni in strokovno nepripravljeni (kljub lokalnim dosežkom), ampak vsedržavni projekt, ki bi moral temeljiti na jasnih evropskih prioritetah Slovenije.

Zato mora biti 'Commissionergate' lekcija nam vsem, da se tak 'debakel' ne sme ponoviti več. Ko bomo v enakem položaju čez pet let (ali v podobnem v primeru imenovanj slovenskih kandidatov na mesta v mednarodnih organizacijah), se kaj takega preprosto ne sme več ponoviti. Glede na trenutni položaj, je fokus tukaj na EU. To nam mora biti tudi motivacija, da zadeve nemudoma – zdaj pa zares! – začnemo postavljati in izvajati evropsko politiko drugače kot doslej. Jemljimo EU bolj resno.

Najprej s tem, da začnemo postavljati temelje prihodnje slovenske evropske politike. Povedano drugače: kaj pravzaprav hočemo od EU-ja; katere so politike, na katerih bomo delali strateško, dolgoročno in zato posledično kompetentno; katere lastne dolgoročne cilje lahko želi Slovenija suvereno uveljaviti na evropski ravni in tako postati neke vrste evropski referenčni center, h katerim politikam lahko usmerimo svoje omejene vire in jih aktivno sooblikujemo in ne zgolj pasivno sprejemamo?

Konec je namreč časov, ko Stalno predstavništvo Slovenije v Bruslju (SPBR), našo prvo obrambno črto zastopanja nacionalnih interesov v EU-ju, zaradi nejasnih evropskih prioritet polnimo po uravnilovki – eno področje, en svetovalec, pa prazno pošiljanje depeš v Ljubljano (v arhive). Posledično smo danes na tem, da 'pokrivamo' vse in ne oblikujemo ničesar.

Že po predsedovanju Slovenije EU-ju leta 2008 sem opozarjal, da SPBR, zlasti po uspešnem predsedovanju in vseh stikih, znanju in ne nazadnje vloženih državnih sredstvih v utečeno slovensko ekipo, ne moremo prazniti po tej formuli, ampak si moramo postaviti nekaj evropskih prioritet in na teh področjih oblikovati najboljše skupine svetovalcev tako v Ljubljani kot v Bruslju, ki bi delovali tudi usklajeno z vsemi deležniki, vključno s predstavniki gospodarstva. Zakonodajnih vplivov na gospodarstvo ne moremo samo pasivno sprejemati in izvajati, ampak jih tudi v dialogu z gospodarstvom preudarno in usklajeno sooblikovati. In to skozi celoten proces oblikovanja politik. Že v času priprave zakonodaje in potem v postopku sprejemanja se mora slišati slovenski glas v Bruslju. Slovenske predstavnike, ki morda lobirajo za slovensko gospodarstvo v Bruslju, lahko naštejemo na prste ene roke. Žal ugotavljam, da že od konca predsedovanja julija 2008 politične volje za kvalitativni preskok v zastopanju slovenskih interesov ni.

Še več, nova vlada – in vse poznejše – so posledično evropske teme dale tako nizko na politični dnevni red, da jim je uspelo uničiti relativno dobro delujoč sistem koordinacije evropskih politik na državni ravni. Gre za koordinacijo političnih stališč – kako se bo Slovenija vključila v velike strateške teme, kot so rast proti varčevanju, energetska politika in odvisnost od Rusije, zaposlovanje in delovna mesta, financiranje raziskav in razvoja, financiranje gospodarstva ...

Zato imamo zdaj le delno delujoč sistem, ki bo, če ne bo dobil potrebne politične injekcije, zamrl do konca. Teoretično delujoč na papirju namreč pade ob vsaki resni praktični preizkušnji, npr. ob preverjanju dosežkov Slovenije na področju financ in gospodarske rasti, v t. i. evropskem semestru, ko zaradi rivalstva med ministrstvi ne prihaja do koordinacije. Strateških razprav o evropskih temah na ministrski ravni ni. Treba pa je omeniti, da so pozitivni premiki v državnem zboru, ki se je v zadnjih letih mnogo bolj angažiral v evropskih temah, še posebej na strateški ravni.

Zato je ključno imenovanje državnega sekretarja za EU zadeve v kabinetu predsednika vlade, katerega vlogo vidim kot koordinativno vlogo na najvišji politični ravni, saj čedalje več evropskih tem prihaja na raven evropskega sveta, se pravi, da pristanejo pri tem, da se z njimi mora ukvarjati predsednik vlade.

Ta ima zdaj priložnost, da slovensko evropsko politiko 'mainstreama' v osrčje delovanja slovenske vlade. Evropsko politiko moramo voditi zaradi nas samih, in ne zaradi nareka Bruslja. To pomeni, da morajo evropske politike postati sestavni del vseh preostalih politik, ne pa teme, s katerimi se ukvarjajo kadrovsko podhranjeni, če sploh še obstoječi, oddelki za EU-zadeve.

Zaradi 'top down' pristopa delovanja slovenske državne uprave to tudi pomeni, da se morajo ministri spet začeti (aktivno) udeleževati zasedanj sveta EU-ja na svojem področju. To bo posledično pripeljalo do tega, da bodo evropski sektorji na ministrstvih dobili potrebno politično moč.

To pa potrebuje tudi državni zbor – iz vloge potrjevalca slovenske evropske (in tudi zunanje) politike – včasih tudi za nazaj – mora postati vsebinsko resni nadzornik slovenskih stališč do evropskih politik. Za to ima podlago tako v ustavi kot v zakonu o odnosih med vlado in državnim zborom v zadevah EU.

Ko si bomo postavili te prioritete in postavili na noge primerno koordinacijo EU-politik na državni ravni, se začne težji del – oblikovanje nove slovenske evropske politične elite. Ta mora resnično delovati v interesu državljanov Slovenije in Slovenije kot take, zato imenovanje komisarja ali komisarke čez pet let ne sme biti osebni projekt nekega posameznika.

Že danes moramo začeti širiti mogoč bazen kandidatov za tako pomembne funkcije, kot je komisarska, in jim omogočiti izkušnje, ki jih bodo pripravile na prevzem resorja izmed ključnih evropskih prioritet Slovenije. Izučiti se morajo evropske obrti, izostriti se mora njihova politična senzibilnost, postati morajo najboljši vodje ... skratka, pripraviti jih za delo na izjemno spolzkem političnem parketu, ki ni za neizkušene zelence.

Vzporedno moramo identificirati tudi preostanek te evropske politične elite – na podlagi prioritet bi morali začeti trenirati in oblikovati 'naše' vodje v evropskih institucijah in z njimi ohranjati redni stik – bodisi tiste, ki so že znotraj, nekateri z zavidljivo kilometrino na različnih ravneh, tudi bolj tehničnih, ali pa slovenske državne uradnike 'sekundirati' v evropske institucije. In enako velja obratno – a bi bilo tako nezaslišano, da bi slovenskega visokega uradnika z bogato, verjetno desetletno bruseljsko izkušnjo, pripeljali v slovensko državno upravo, da pride do tistega prepotrebnega prenosa znanj in izkušenj? Da spet dobimo tisto evropsko širino ...

Zato moramo biti čez pet let v položaju, ko bomo na podlagi jasnega evropskega cilja prihodnjemu predsedniku komisije poslali ime evropsko izkušenega posameznika, ki ga bomo želeli postaviti na resor, ki bo temeljil na naši evropski prioriteti št. 1, in v idealnem primeru imeli več takšnih kandidatov za potencialno več kot eno prioriteto številka 1. Prav tako mu bomo morali v podporo dati izkušene, z Brusljem prežete ljudi. Sočasno pa vedeti, kdo bodo preostali 'nižji' uradniki, bi bodo znali sooblikovati evropsko politiko na drugih področjih, ki so nam prioritetna.

Že biti član Evropske unije, politične unije, ki ima tako neposreden vpliv na našo blaginjo in varnost, je za malo državo, kot je Slovenija, neverjetna čast, a hkrati tudi neverjetna odgovornost, ki se je – opažam - ne zavedamo. Drugače se komisarskih igric ne bi šli tako 'na lahko'.

Dokazati moramo tudi, da znamo vladati svoji lastni državi – in del tega je znati se samozavestno in strateško vključevati v zunanje in evropske zadeve na podlagi ne osebnih interesov in naivnih političnih igric, ampak na podlagi znanja, izkušenj in vsebine. Tako kot vsepovsod, vse pade in zraste na vsebini.

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.

Besedilo je bilo objavljeno tudi v časopisu Večer.