Prva sodba, torej za Karadžića, je bila sodba, ki je nastala v sozvočju s kontekstom takratnega časa, z oceno, kaj v tistem kontekstu pomeni točno določena izjava in na kakšen način, tudi skladno z dejanji, ki so ji sledila, jo je treba vrednotiti. Druga, sodba za Šešlja, je bila nekakšna preslikava takratnih izjav, dejanj v laboratorijski prostor, kjer vzročno-posledičnih zvez ni, razen če se ne dokaže njihova neposredna soodvisnost. Tisti, ki smo takrat spremljali pobijanja in umiranja v Jugoslaviji, si težko predstavljamo, da bi lahko nekdo resno trdil, da je bila velikosrbska ideja, ki jo zagovarja Šešelj, način, kako ohraniti Jugoslavijo. Morda izgovor zanjo, vsekakor, a ta izpeljava sodnika je v posmeh razumu. Še več, sodniku je uspelo tako rekoč v istem odstavku oceniti še, da je bil cilj oblikovanja velike Srbije političen, in ne vojaški oziroma zločinski. Podobne izjave Šešlja in Karadžića so bile v različnih sodbah vrednotene različno. Nekje kot pozivi k pobijanju, drugod kot motivacijski prijemi, ki nimajo zveze z realnostjo.

Haaško sodišče si je zadalo, da bo sodilo odgovornim za zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Na tem področju skorajda ni dvoma o tem, da za tiste vojne obstaja nezanemarljiva odgovornost politike, političnih usmeritev in politikov. Uspešnost dokazovanja načrtne destruktivne politike je relativno majhna, pri čemer ne mislim le na balkanske vojaške spopade. Gre za splošno oceno mednarodnega kazenskega prava, kadar si na zatožno klop postavi katerega od politikov. Kar je bilo izrazito pomembno pri Karadžiću, je predvsem to, da je bil takratni politični vodja, kar pomeni, da je sodišče (resda le na prvi stopnji) pokazalo na politično odgovornost ene vodilnih oseb tistega časa. Tega mu po mojem skromnem mnenju v primeru Šešlja ni uspelo, saj je prav nasprotno poudarilo sprejemljivost politične neodgovornosti. Moje osebno mnenje o Šešlju nikoli ni bilo dobro, kar seveda ni dovolj za dokazovanje, da je nekdo dejansko zločinec. A da Šešljeva retorika in novačenje za spopade v BIH-u ali na Hrvaškem nimata nič s tem, kar se je na terenu dogajalo, se mi vseeno zdi … no, malce pretirano. Težko si predstavljam, da se glavni haaški tožilec Serge Brammertz ne bi odločil za pritožbo. Kar pa seveda še ne pomeni, da bo uspešna.

Haaško sodišče ima na prvi stopnji pred sabo le še proces proti Ratku Mladiću. Glede na to, da je sodišče večkrat omenjalo njegovo ime pri sodelovanju z obsojenim Karadžićem, si težko predstavljamo, da bi bila sodba za Mladića kaj drugačna od Karadžićeve. A poglejte, odvisno je od sodnikov, ki bržčas nimajo enakih pogledov na svet, kaj šele na vojno obdobje v nekdanji Jugoslaviji.

Katarza, sprava? Nič od tega. Žal. Ko dve desetletji po vojnah in zločinih slišimo še naprej enaka stališča, ljudi, ki sprejemajo ali celo prisegajo na enako sprevrženo logiko … Res, žal.