Imeli smo ministre za kulturo, ki niso bili prav nič kulturni. Ki so razumeli kulturno politiko kot svoj osebni projekt, ki so delovali zase in za svoje prijatelje. Mogoče je celo dobro, da minister za kulturo ni narodno priznan kulturnik. Vemo, kako je s kulturniki in umetniki. Hudi individualisti so, izjemno občutljivi, divji, brez dlake na jeziku, pri tem pa hudo hudo subjektivni. Vse to je za ustvarjalce nujno. Nekateri so celo popredalčkani po različnih političnih skupinah. Zakaj pa ne? Bolj pomembno se mi zdi, da je minister za kulturo človek, ki ima umetnost rad, ki ni izključujoč, ki zna poslušati in ki je borben človek. Saj slovenska kultura potrebuje človeka, ki se bo zanjo boril z vsemi štirimi, ki jo bo branil pred ponorelimi politiki, ki so v dvajsetih letih popolnoma sfevdalizirali državo, in požrešnimi kulturnimi kapitalisti, ki si domišljajo, da je kultura bodisi prodajni artikel bodisi lahkotna zabava, ali kar je še huje, da je nepotreben tur na telesu narodovem, ki ga je treba čim prej izrezati.

V praktičnem smislu pa je ministrova borba za slovensko kulturo predvsem borba za denar. Za sredstva, za kulturne projekte, za investicije, za socialni položaj tako imenovanih svobodnih ustvarjalcev, ki danes živijo in umirajo kot zadnjerazredni državljani. Novi minister bo moral ustaviti kadrovanje direktorjev kulturnih ustanov in institucij glede na politično korektnost in pripadnost, še bolj pa glede na privatne simpatije in usluge. Nekaterim področjem umetnosti, ki so kronično podhranjena, na primer slovenski film, bi moral urediti izdatnejše financiranje. Zavzemati bi se moral za neinstitucionalno kulturo, za kulturo, ki prebiva v ateljejih, v plesnih dvoranah, džezklubih, dvoranicah na Metelkovi, v raznih špelunkah po vsej Sloveniji, in tudi na ulicah … Vsepovsod tam se kalijo in rojevajo bodoči novi obrazi slovenske kulture in umetnosti, ki producirajo največ in velikokrat najbolje. In ne nazadnje, pravzaprav kot prvo, moral bi spet nacionalizirati, podržaviti Mladinsko knjigo, jo spraviti pod okrilje države, kajti pametno založništvo je pri slovenskem narodu vitalnega pomena, zato da slovenska tiskana beseda ne bi bila nikoli več ogrožena od založniških tajkunov, šušmarjev in trgovčičev. In še in še in še.

In kje je v vsem tem kandidatka za kulturo, gospa Julijana Bizjak Mlakar?

Res, da ni kulturnica, ni umetnica, je pa brez dvoma borben človek. Javnost je lahko spoznala njeno etično držo kot tudi njeno borbenost. To je dobro. Gospa je vztrajna in zna poslušati. Kljub kritikam, tudi grobim, ki so vzplamtele takoj, ko se je njeno ime pojavilo med kandidati, se je odzvala s strpnostjo in z željo po dialogu. Pogovori z njo, kot slišim med kolegi, so bili uspešni. Zna prisluhniti in zna slišati. Ima izrazit socialni čut in predvsem ji ni vseeno, pa naj gre za zdravstvo ali kakšno drugo področje.

No, sicer pa bomo videli.
Upajmo, da bomo kulturniki imeli srečo z gospo Julijana Bizjak Mlakar. Osebno si želim, da bi bilo tako. In z besedami Frana Levstika pravim: Srečno hodi!

Zgodba o Martinu Krpanu se sicer konča malce drugače: »Srečno hodi! pravi cesar, minister Gregor pa nič.« Tudi jaz želim novi ministrici: Srečno! Še bolj pa si želim, da se zgodba nove slovenske ministrice in novega poglavja v urejanju razmer na slovenskem kulturnem področju, ne bi končala s stavkom: »Minister Gregor pa nič.« Upajmo, da ne bo tako.