"Letošnje osrednje vprašanje je, kdo in s kom bo v kakofoniji interesov in ponudbe lahko sestavil vlado." Foto: BoBo
Tanja Starič. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Michael Wolf – kar vedo tudi tisti, ki knjige niso prebrali – trdi, da nepremičninski mogotec in resničnostni zvezdnik zmage ni pričakoval, še več, njegova ekipa in celo družinski člani si je sploh niso želeli. Motiv je bil, pravi avtor knjige, izid Trumpa čim bolj približati nesporni zmagovalki Clintonovi.

To bi bil tako nezaslišan uspeh, da bi potem lahko, denimo, Steve Bannon prevzel gibanje čajankarjev, Kellyanne Conway delo televizijska politične komentatorke, sam Trump pa bi postal še bolj razvpita medijska osebnost in seveda, skupaj s svojimi otroki, še bogatejši.

Ne vemo, ali so Wolfove trditve v celoti resnične. Zagotovo pa odpirajo zanimivo vprašanje tudi v kontekstu slovenske predvolilne vročice: zakaj v tekmo vstopajo ljudje in stranke, za katere lahko upravičeno sklepamo, da zmage niti ne pričakujejo. Po vseh anketah lahko v najboljšem primeru prestopijo parlamentarni prag, v najslabšem pa ne dosežejo niti odstotka volilne podpore, ki še zagotavlja državno finančno "podporo" v naslednjem mandatu. Je torej mogoče, da so med novinci tudi neke vrste "lažni" tekmovalci? Neke vrste fake politiki?

Poplava novih strank je sicer logična. V krizi parlamentarne je sindrom iskanja rešiteljev in novih konceptov (ki naj bi jih predstavljali novi obrazi) še vedno v vzponu. Vsako izrekanje ljudstva je zato tudi novo presenečenje. Ni torej vprašanje, zakaj nove stranke nastajajo, ampak kaj v resnici želijo.

Morda bo vseh približno 20 strank in list, ki bodo predvidoma tekmovale na prihodnjih volitvah, v kampanji izključno iz plemenitih nagibov. Da bodo ponudili alternativo utrujeni slovenski politični ponudbi. Da bodo na dnevni red spravili pomembne teme, o katerih se sicer ne govori. Da bodo zastopali ljudi, ki jih nihče ne sliši in ne vidi. Da bodo vzpostavili temelje za prihodnje zmage. Da bodo prinesli svež veter in pozitivna sporočila v surovo tekmo.

Toda – in za to ni treba prebrati Wolfove knjige - ljudje in stranke vstopajo v politiko tudi iz drugačnih razlogov. Trumpova ekipa zaradi najbolj elementarnih: dobiček, profit, korist. V slovenskih razmerah sicer politika, niti na najvišji ravni, ni dobičkonosen posel. Predsednika države in vlade se sploh ne uvrščata na lestvico najbolje plačanih javnih uslužbencev in funkcionarjev.

Poslanci so še nižje na plačni lestvici. Drobni privilegiji, ki sodijo k položaju, so zanemarljivi, če jih primerjamo s tistimi, ki si jih lahko privoščijo vodilni v zasebnih, družbeno uglednejših in finančno bistveno bolj perspektivnih "panogah". Kdor išče denar, torej zagotovo ne bo naskakoval vrhov slovenske politike. Še manj smiselno je, da bi to počel samo na videz - poraženci nimajo nobene moči in vpliva in lahko samo čakajo na novo priložnost ali da se nanje spomnijo tisti, ki so v politiki uspeli.

Če torej denar ni ključni motiv, gre morda – če spet sledimo Ognju in besu - za pozornost, prepoznavnost. Politična tekma je v vsakem primeru vse bolj podobna resničnostnim šovom. A tudi v tem primeru obstaja nekaj resnih pomislekov – politika je najmanj cenjena dejavnost v državi in ni veliko nekdanjih politikov, ki jim je prepoznavnost pozneje v življenju koristila.

Poznamo primere, ko so nekdanji poslanci, celo ministri, celo večnost čakali na zavodih za zaposlovanje, ker si nobeno podjetje ni upalo odpreti vrat ljudem, ki bi privabili takšno in tolikšno pozornost medijev. Dobre zveze so, seveda, na drugi strani, pomagale marsikomu, posebej tistim, ki so že zasedali visoke položaje v državi. A za to je treba najprej zmagati na volitvah.

Seveda pa so koristi vstopa v volilno tekmo, čeprav brez upanja na uspeh, lahko tudi drugačne, posredne. Letošnje osrednje vprašanje je, kdo in s kom bo v kakofoniji interesov in ponudbe lahko sestavil vlado. Napovedi niso najbolj optimistične, kandidatov za prvo mesto in za prestop parlamentarnega praga je preprosto preveč. Ni torej izključeno, da bi stranke, ki računajo na zmago, poskušale do neke mere nadzorovati dotok novincev, ki bodo neizogibno dajali ton predvolilnim polemikam.

Politični padalci lahko opravijo večkratno koristno delo. Najprej seveda škodijo tekmecem, saj lahko z njimi obračunavajo bistveno bolj surovo kot vrhovi že uveljavljenih strank. Nevtralizirajo moro vseh parlamentarnih maratoncev – Marjana Šarca, ki se bo kljub sedanjim varljivim zelo ugodnim napovedim pozneje v kampanji lažje izgubil v poplavi "novih - novih" obrazov. In če jim na koncu uspe preboj v parlament, so ti politični meteorji lahko dobrodošla pomoč pri sestavljanju vlade. Če pa jim spodleti, tudi ne bo nobene škode, saj na ključne ljudi stranka – matica ne bo pozabila.

Kako torej ugotoviti, ali so med novinci tudi vodeni izstrelki katere od velikih in močnih strank? Težko. Kaže, da bo letošnja volilna kampanja nekakšen Twin Peaks, v katerem ni nič tako, kor se zdi. Tekma se je začela zelo zgodaj, prvič bodo stranke izmerile realno moč družbenih medijev, na katerem lahko nastopajo brez filtrov in preverjanja dejstev, poleg tega za nekaj prvokategornikov tokrat verjetno ne bo popravnega izpita. Poraženci bodo slej ko prej prisiljeni politično prizorišče zapustiti za zmeraj.

V tej igri dejstev, polresnic in očitnih laži se bo pač treba znajti in ohraniti zdravo distanco. V najslabšem primeru bodo volivci do junija tako siti političnih spopadov, da bo udeležba še nižja kot doslej. V najboljšem se bodo skozi niz soočenj in predstavitev tekmeci razkrili do točke, ki bo omogočala racionalno izbiro. Med tema robovoma je še nešteto odtenkov barve, ki bo definirala politično prihodnost Slovenije.

Če sledimo Ognju in besu: Trump, tudi če na tiho ni verjel v zmago, je bil zelo kmalu prepričan, da je najboljši človek za položaj predsednika in da mu to mesto tako rekoč pripada. Vsaka podobnost z našimi še neuradnimi kandidati z repa lestvic priljubljenosti je seveda zgolj naključna.