Boštjan Jurečič je po izobrazbi akademski slikar in ekonomist, sicer pa tudi novinar oddaj o kulturi na TV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO
Boštjan Jurečič je po izobrazbi akademski slikar in ekonomist, sicer pa tudi novinar oddaj o kulturi na TV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO
Jakov Brdar
Jakov Brdar v svojem kiparskem ateljeju, eden od izjemnih umetnikov, a za zdaj brez ustreznega konteksta. Foto: BoBo

Goran Đorđević o Goranu Đorđeviću. Đorđević je razstavljal v ljubljanski Mestni galeriji.
"Vsakdo je lahko Rembrandt."
Damien Hirst
Nekoč je bil svet urejen. Vesolje je bilo statično in poganjala ga je Newtonova fizika. Determinizem! Tudi umetnost je bila statična. Zdelo se je, da so Nočna straža, Mona Lisa ali Splav meduze velike umetnine kar tako. Zdelo se je torej, da je Mona Lisa velika umetnina, tudi če leži v jarku ali v kaki luknji. Tile prejšnji stavki sestavijo heglovsko tezo.
Potem je prišel Einstein in svet je razpadel. Vse je relativno. Zgodnji avantgardni umetniki razglasijo staro umetnost za nično, neveljavno. Verjetno se v šestdesetih letih dvajsetega stoletja strdi specifičen nabor idej, ki ima izvor pri prvih dadaistih, futuristih, suprematistih itn.: Mona Lisa ni velika umetnina kar tako. Zadaj za Mono Liso je cel aparat, kontekst. Mona Lisa je v resnici brez zveze. Kontekst: država, moč, galerija, denar, kustos, kritik so v resnici tisto, kar naredi Mono Liso za veliko umetnino. In kontekst je tisto, kar Tebe kot konzumenta umetnosti prepriča, da je Mona Lisa velika umetnina. Od te točke naprej je stvar precej enostavna. Umetniki lahko torej proizvajajo kar koli. Če je zraven vpliven posameznik ali institucija, ki to razglasi za veliko umetnost, je to potem velika umetnost. Kontekst: moč, država, denar, kustosi, kritiki zavpijejo: "Genialno!" in stvar postane genialna in njen avtor genij. Genialnost je torej mogoče sprogramirati. Genialnost torej ni inherentna, je posledica in ne vzrok. Zdaj vam je jasno, zakaj se v zadnjih letih pogosto vpije, da je nekdo genij. In tale odstavek sestavi heglovsko antitezo.
Ali je pa tudi Hegel že out? Če namreč ni out, nas čaka še sinteza. In kaj je sinteza? Oboje hkrati! Izjemna umetnina v izjemnem kontekstu. Samo eno ali samo drugo na dolgi rok ne bo špilalo. Od tu naprej je mogoče potegniti nekaj sklepov: Hirst, Beuys, Yoko Ono, Katz, Potrčeva, za celo legijo jih je, na dolgi rok ne bodo obstali. Ker so samo kontekst. Njihovi izdelki so umetniško šibki, umetnost nizke intenzitete. Nasprotno Brdar, Šušnik, Manzo ali Monahan proizvajajo izjemne umetnine, zaenkrat brez ustreznega konteksta. Ki se bo moral še pojaviti. Ti dve situaciji gotovo ne bomo dočakali v naslednjih desetih letih (glej prejšnjo kolumno). Zgodili se bosta v neki nedefinirani prihodnosti pod pogojem, da Heglova triada drži vodo.

Goran Djordjević in fenomen kopiranja
Goran Djordjević in fenomen kopiranja