Alex Ferguson je s svojim četrt stoletja dolgim delovanjem povrnil temelje Manchester Uniteda, z njim dominiral na Otoku in ga dvignil na raven najboljših nogometnih klubov na svetu, povrnil mu je status institucije, sooblikoval ga je v pravo korporacijo.

Jasno je bilo, da ni človeka na svetu, ki bi ga lahko nasledil. Breme uspehov in zgodovine bi bilo težko tako za največja imena trenerskega posla, ki redno osvajajo državna prvenstva v največjih ligah in osvajajo evropske lovorike, kot za trenerje, ki se ne morejo pohvaliti s polnimi policami lovorik.

Med te sodi tudi David Moyes, ki pred prihodom na Old Trafford ni osvojil praktično ničesar (razen naslova v drugoligaški konkurenci s Prestonom leta 2000). Svoje ime si je ustvaril z delovanjem v Evertonu, kjer je z dokaj povprečnim kadrom pogosto mešal štrene največjim in se boril za mesta, ki vodijo v evropska tekmovanja. Njegovo delo so cenili tudi drugi trenerji, ki so ga trikrat izglasovali za najboljšega trenerja sezone.

Njegov adut pri imenovanju na vroči stol je bil prav Ferguson, ki je v rojaku videl svojega naslednika in arhitekta naslednjih generacij, ki bodo ohranjale status Manchester Uniteda, status najboljše ekipe na Otoku. Fergusonova beseda je imela izjemno težo. Le sila redko vidimo, da nogometni trener podpiše tako dolgo pogodbo, kot je bil primer Moyesove šestletne obljube zvestobe. Ta se je končala prej kot v letu dni ...

Napaka. Slovo trenerja po enem letu je napaka. Napaka, ki priča, da se je šport znašel v situaciji, ki s kapitalistično logiko terja takojšen uspeh. Takojšen. Ni uspeha, ni kruha. V sodobnem športu je le malo nasprotnih primerov. A gradnja ekipe in nove identitete (po tako uspešni eri) pač terja svoj čas. Tudi Alex Ferguson je potreboval štiri sezone, da je z rdečimi vragi osvojil prvo lovoriko, svoj prvi naslov državnega prvaka pa je osvojil šele v sedmi sezoni.

A včasih se izkaže, da je predolgo vztrajanje pri isti filozofiji tudi napaka. Da je imel trener dovolj časa za vzpostavitev svoje ideje ali pa da se je njegov čas enostavno iztekel. Vsaj tako se počutijo navijači Arsenala. Ti bodo pod vodstvom Arsena Wengerja čez nekaj tednov po devetih letih morda le osvojili prvo lovoriko, a od zadnjega naslova državnega prvaka mineva že desetletje. Po vsaki spodbudni jesenski kampanji sledi spomladanska ura streznitve. Odgovorni pri Unitedu so očitno ocenili, da si Moyes ne zasluži tako dolge priložnosti in bi v tem primeru voz zdrvel še v večje brezno, prepad od kakovostnega vrha pa preveč poglobil.

Primer Moyes v resnici ne posega v tematiko časa in dovolj dolge priložnosti. V resnici priča o tem, da 50-letni strateg v resnici ni bil združljiv z nogometnim klubom in zvezdniki. S svojim slabim in neprepričljivim začetkom na vseh področjih ni prepričal ne nogometašev ne navijačev. Kmalu so začele curljati informacije, da so treningi predolgi in se preveč ukvarjajo s taktičnimi zamislimi. Njegovi nastopi na tiskovnih konferencah so bili medli in neprepričljivi. Diametralno nasprotje od odločnega, odrezavega in na trenutke nesramnega Fergusona, ki je s tem znal motivirati in podžgati svoje varovance. Ko izgubiš slačilnico, je zgodba praviloma končana.

Nič kaj uspešnejši ni bil pri trgovanju, kjer je poleti neuspešno lovil veziste, ob izteku prestopnega roka pa je v paniki preplačal Marouaneja Fellainija, tipa igralca, ki ga United v resnici sploh ni potreboval. Ob tem so sledili številni rekordi - Unitedovi navijači so vajeni pozitivnih, a Moyes je nizal številne negativne. Ne nazadnje, Manchester United je po 18 letih ostal brez (samoumevne) udeležbe v Ligi prvakov.

In ne nazadnje, gre za zadnjo napako Alexa Fergusona. Ta je leto poprej klub popeljal do rekordnega 20. naslova državnega prvaka. S kadrom, ki je bil v resnici po kakovosti daleč od tistih najbolj šampionskih. A napako je storil v tem, ker je skorajda izsilil ime svojega naslednika in ni uvidel, da David Moyes ni trener njegovega kalibra.