Büchnerjevo delo bi lahko opredelili za poetično dramo, veseloigro, komedijo ali grotesko, saj vsebuje elemente vseh omenjenih zvrsti. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
Büchnerjevo delo bi lahko opredelili za poetično dramo, veseloigro, komedijo ali grotesko, saj vsebuje elemente vseh omenjenih zvrsti. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
Nemško veseloigro radi prevajamo kot komedijo, a to po besedah dramaturginje ni ustrezen prevod, saj je bila to posebna zvrst meščanov, ki so se norčevali iz plemstva, imela pa je tudi moralen poduk. Büchner je šel še korak naprej, saj se je norčeval tudi iz tega žanra. Foto: MGL/Aljoša Rebolj

So me že tudi vprašali, katera je vaša zadnja kolekcija, ampak kostumografija je popolnoma drugo področje kot moda; kostumograf je eno, modni kreator je drugo. Kar vedno poudarjam.

Alan Hranitelj
Dramsko besedilo Leonce in Lena lahko po mnenju direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor obravnavamo tudi kot Büchnerjev testament, ki pa je nenavaden, saj v njem ni jeze in srda, ki bi ju mladi avtor lahko upravičeno izražal ob bolezni, zaradi katere je umrl, star komaj 23. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
Büchner je prvi dramatik, ki je že leta 1837 v svoji drami Vojček za glavnega junaka izbral revnega proletarca. In prav zato je njegova veseloigra Leonce in Lena tudi satira, norčevanje iz samega žanra veseloiger, norčevanje iz tistih avtorjev, ki s pomočjo smeha občinstvo uspavajo, namesto da bi ga prebudili. Foto: MGL/Aljoša Rebolj

Kostumografija je samo kolesce v celotnem sistemu ustvarjanja predstave; niso igralci tu zaradi kostumografa, ampak smo mi tu zaradi igralcev, zaradi predstave pa smo tu vsi kompletno.

Alan Hranitelj
Čeprav se najverjetneje zdi, da gre za zgodbo o tem, kako ni mogoče ubežati svoji usodi, se v Büchnerjevi veseloigri skriva predvsem kritika družbe. Mladi doktor medicinskih znanosti Georg Büchner je bil namreč goreč nasprotnik samozaverovanih elit, ki so izgubile stik s svetom, in bil zaradi tega tudi preganjan. Foto: MGL/Aljoša Rebolj
Ključni del igre so uradne ceremonije. Büchner pravzaprav s pomočjo parodije kritizira vse prazne forme, navade in običaje bodisi na ravni formalne strukture drame bodisi na ravni vladajoče ideološke strukture. Foto: MGL/Aljoša Rebolj

Igralci so te komplicirane, zahtevne, težke in vroče kostume popolnoma osvojili in posvojili ter v njih zaživeli, da jih je prav veselje gledati.

Alan Hranitelj
Glavne osebe so predvsem tri in vse so »modre« krvi, torej iz tistih slojev, ki jim ni treba nositi denarnice s sabo. To so kralj Peter, princ Leonce in princesa Lena. Vsak od njih ima svojega služabnika/vzgojitelja, kralj Peter pa kar ves dvor, državni svet in predsednika. Foto: MGL/Aljoša Rebolj

Ko delam katero koli kostumografijo, se rad pogovorim tudi z igralci, še posebej, če je to sodobna kostumografija.

Alan Hranitelj
9. novembra 1831 se je Georg Büchner pri 18. letih vpisal na medicinsko fakulteto Univerze v Straburgu. Živel je pri evangeličanskemu duhovniku Johannu Jakobu Jeagleju, kjer je spoznal njegovo hči Wilhelmine. Številna pisma, ki jih je poslal svojim staršem, potrjujejo njegovo aktivno politično delovanje. Tako je 24. maja 1832 imel govor pred študentskim zborom o političnih odnosih takratne Nemčije. Leta 1832 se je skrivaj zaročil z Wilhelmino Jeagle (1810-1880). Bila je prejemnica tako imenovanega pogubnega pisma (Fatalismus-Briefs), v katerem Büchner predstavi program človeka kot subjekt zgodovine. Foto: MGL/Aljoša Rebolj

Nimam težav s staranjem, starostjo, smrtjo, to vse vidim kot nekaj lepega, belega.

Alana Hranitelj

monumentalne in domišljijsko razkošne kostume zasnoval Alan Hranitelj. Z njim smo se pogovarjali dva dni pred nocojšnjo premiero.

Prva premiera sezone na Veliki oder MGL-ja nocoj ob 20.00 prinaša veseloigro, kot je avtor Georg Büchner podnaslovil leta 1834 napisano besedilo, Leonce in Lena. Gre za politično satiro, parodijo žanra romantične komedije, pa tudi konceptov večne ljubezni, idealov in podobnega, ki še danes, čeprav je bilo besedilo napisano pred malo manj kot dvesto leti, prinaša kritiko družbe. Po mnenju režiserke Mateje Koležnik ta poetična, lirična in ironična drama skriva kritiko brezbrižne mladine in družbe, ki je kriva, da so mladi vse bolj brez volje do življenja, brez želja, upov in veselja, da so sebični ljudje, ki niso sposobni empatije.

Igra Leonce in Lena je preprosta zgodba o princu in princesi, ki bi se morala poročiti, čeprav se nista niti poznala. Ker se nista hotela pokoriti tej zahtevi, sta se vsak v svojem kraljestvu odločila za beg v Italijo, kjer pa sta se srečala in se, ne vedoč, kdo pravzaprav sta, zaljubila. Vrnila sta se domov, kjer so medtem priprave na kraljevsko poroko nemoteno potekale ... kot da se ni nič zgodilo ... V predstavi igrajo Boris Ostan, Jure Henigman, Matej Puc, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Tjaša Železnik in Gregor Čušin. Dramaturginja je bila Ira Ratej, scenograf zasnove je Raimund Orfeo Voight, scenograf izvedbe Marko Japelj, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, lektorica pa Maja Cerar.

Podobo utopične dežele, kjer veljajo natančno določena pravila oblačenja, je ukrojil Alan Hranitelj, v gibanje pa pognal koreograf Matija Ferlin. Ker pa je kostumografija zelo velik del igre, smo k pogovoru povabili Hranitelja, ki nikdar ne pozabi omeniti zaslug šivilj, za katere "bi bilo treba postaviti spomenik na 'Prešercu'", sploh za delo pri tako zahtevni kostumografiji, kot je pri Leonceu in Leni. Pri zasnovi avantgardnih kostumov je Hranitelj sledil začetni ideji režiserke, ki se je osredotočala na formo, tudi formo dvornega življenja, ki omejuje življenje. "Mi smo to formo prevedli v kostume, ki otežujejo gibanje, vendar kljub statičnosti na odru zaživijo. Liki so zaprti v te kostume, hkrati pa se v njih dobro počutijo in v njih živijo svoje življenje." O tem in delu kostumografa pa več v spodnjem intervjuju.

Preden sem se lotila priprav na ta pogovor, sem začela brisati prah po knjižnih policah in se spomnila, da imate veliko "praholovcev". Jih je še toliko?
(Malo pomisli) Ne, ne ... mislim, knjig je veliko, ampak praholovcev pa ne. Vsako leto manj, v bistvu jih skoraj ni. Zdaj, ko ste me vprašali ... So kakšne stvari, ki so uporabne, niso pa praholovci. Res ne. Zdaj sem sam šokiran (smeh), zdaj ko tuhtam, kje so stvari, kje kaj je ... pa jih ni več. V bistvu je zdaj bolj prazno, kot je bilo prej, so sicer stvari, ki so uporabne, ampak so tudi za okras.

Ne morem mimo tipičnega vprašanja, povezanega z vašim slogom oblačenja in zunanjo podobo, ki pa se je v zadnjih letih precej spremenila in postala bolj sproščena. Je to povezano s sivo brado, ki je je vedno več?
Ja, moj slog se je precej spremenil, čeprav je zdaj res že nekaj let od tega. Ko sem prišel v Ljubljano konec 80., sem začel hoditi k Meti Podkrajšek, ki sem jo že od vsega začetka prepričeval, naj me pobarva na sivo. Pa ni hotela, ker je trdila, da imam pretemen pigment in barva ne bi prijela. In ko sem opazil, da je bilo tule sivo (v smehu pokaže na rob brade), ni bilo debate, končno nekaj sivega. In to je nekako diktiralo spremembo.

Zakaj pa taka želja po sivi?
Mislim, da sem na ta svet že prišel star, kot pravimo, stara duša. Nimam težav s staranjem, starostjo, smrtjo, to vse vidim kot nekaj lepega, belega. Zdi se mi, da bo, ko bom star - ugibam - 60, 70 let, moj zunanji in notranji videz uravnotežen. Nisem tisti tip, ki si želi biti deško mlad vse življenje.

Kako bogata je vaša domišljija? Kaj jo žene (če se na to sploh, da odgovoriti)?
Ja, če se na to sploh da odgovoriti. Meni se zdi, da jaz, to, kar živim, žene pa jo vsak dan.

Prebrala sem, da ste rekli, da se gledališka kostumografija vse bolj približuje filmski. Kakšna je sploh razlika?
Oko kamere vse vidi, kar pomeni, da mora biti filmska kostumografija natančnejša, pri gledališki pa se pogosto reče, 'z odra se ne vidi', kar pomeni, da marsikaj ni tako natančno. Ampak mlajša generacija režiserjev ... no, generacija, stara do 50 let (smeh), pristopa k temu drugače; duh časa, način življenja, predstave so sodobnejše, manj predstav je kostumskih - takih, kot je Leonce in Lena. Za vsako stvar si režiserji, igralci in jaz želimo, da je prava, originalna, kar pomeni, da so nujni tudi detajli na kostumu. Popolnoma 'čistemu' kostumu da detajl globino. In to je ta približek filmski kostumografiji, kjer so tudi detajli določeni.

Kostumografija je področje, ki zahteva veliko znanja ...
(smeh) Ja, res je ....

Vseeno je drugače kot na primer ustvarjanje mode.
So me že tudi vprašali, katera je vaša zadnja kolekcija, ampak kostumografija je popolnoma drugo področje kot moda; kostumograf je eno, modni kreator je drugo. Kar vedno poudarjam. Ne gre za to, da je eno boljše od drugega, ampak gre preprosto za popolnoma različni področji, ki imata drugačen namen in zato ni primerjave.

Ampak če se vrneva k znanju. Od kod se to znanje nabira, knjige?
Ja, absolutno veliko je v knjigah. Veliko pa da kilometrina in želja po neprestanem učenju, kar velja za vsakega posameznika in njegovo področje. Meni so veliko veliko dale knjige in kilometrina, ker nisem končal šole za kostumografijo in sem se veliko naučil v teku, v hodu. Sem pa veliko stvari prinesel s seboj - od ne vem kje.

Knjige verjetno dajo neko osnovo, poznavanje zgodovine, praktični del pa praktične zadeve, kako se kaj zašije, kako določen material deluje na odru ...
Tako, tako. Pomembna pa je tudi komunikacija. Kostumografija je samo kolesce v celotnem sistemu ustvarjanja predstave; niso igralci tu zaradi kostumografa, ampak smo mi tu zaradi igralcev, zaradi predstave pa smo tu vsi kompletno. Treba se je naučiti komunicirati in pustiti doma v omari kreativni in osebni ego. In če vsi pustijo doma ta ego, nastane pri ustvarjanju predstave blazno lepa energija, iz katere se rodijo lepe stvari.

Vaše stvaritve in tudi kostumografije so prave stilske umetnine, razkošne, po drugi strani pa je marsikatera vaša kostumografija 'običajna'. Kaj je težje delati, razkošno zgodovinsko kostumografijo ali sodobno?
Odvisno od besedila, od predstave, od režiserja, od teatra. Težje je delati sodobno kostumografijo, ker je pri stilni ali neki domišljijski kostumografiji značaj lika, za katerega delaš kostum, določen; je reven, bogat, kralj, kraljica, služabnik, služabnica ... Danes pa je to vse tako zmešano in premešano, da je lahko vse prav ali vse narobe. Dandanes je lahko multimilijarder popolnoma razcapan, nekoč pa so bili kralji vedno oblečeni razkošno. Danes je vse mogoče in tudi prav, tako da je marsikaj odvisno od režiserja, igralca.

Sodobna kostumografija zahteva čisto drug pristop kot stilna, kar je veliko težje. Je kot sodobna filmska kostumografija; ni nujno, da ima določen lik neki izrazit kostum, da mu verjameš. Večinoma so to kostumi, ki jih sploh ne opazimo, lahko je to samo en detajl, kot na primer vaši uhani. Nekaj zelo minimalnega.

Ampak še vedno nekaj, kar določa osebnost karakterja.
Ja, tako. Znotraj obdobja lahko s kostumom že veliko poveš o karakterju, pri sodobni kostumografiji pa to ni nujno.

Kako se zasnuje kostumografija; kaj je tisto, kar naj bi sporočali kostumi?
Najprej je branje besedila, pogovor z režiserjem, pogovor z ekipo in potem delamo kroge; prvi krog, drugi krog, tretji krog, četrti krog, vse do premiere (smeh). Režiser ima vedno neko svojo vizijo in način dela, s tem namenom izbere tudi svoje sodelavce, naprej pa je marsikaj stvar komunikacije. Velik velik del je komunikacija med sodelavci, da vsak prinese to, kar mora narediti, iz tega potem raste predstava.

Kostumograf ni samo nekdo, ki bo nekoga oblekel v določeno časovno obdobje, ampak mora pravilno upoštevati tudi osebno noto igralca. Ko delam katero koli kostumografijo, se rad pogovorim tudi z igralci, še posebej, če je to sodobna kostumografija. Če recimo kdo ne mara oprijetih stvari, če igralcu to predstavlja neko oviro, ga v to ni treba siliti, tudi če lik to diktira. Enako stvar lahko poveš na drug način. Pogosto take stvari upoštevam, pri čemer ne gre za kaprice igralcev. Dobro je, če kostumograf pomaga igralcu, da znotraj lika razvije njegovo (karakterjevo, op. p.) osebo. Jaz vedno gledam na to, kako lahko pomagam igralcem.

Ja, ker marsikdaj igralec obleče kostum in šele takrat zaživi njegov lik.
Ja, tako, tako. In to je pravilno. Kostum je njihov dom, trenutno, tam. To so oni in pri tem jim je treba pomagati. Vsak od nas si želi, da mu je doma čim lepše, fajn, da se počuti varno. In tudi skupek vseh teh stvari je kostumografija.

Kako pa se povezujeta scenografija in kostumografija?
Kostumograf in scenograf se vedno uskladita, tudi glede malenkosti, barv, širin, višin, dolžin, kje lahko kdo stoji itd. Vse te stvari morajo biti dogovorjene.

Z Matejo Koležnik sodelujeta že vrsto let, je pa vsaka predstava drugačna
Nekatere predstave so zelo sodobne, zelo minimalistične, nekatere dišijo po sredini 20. stoletja, vendar so znotraj tega zelo sodobne. Pri tej zadnji predstavi, Leonce in Lena, pa so kostumi zelo izpostavljeni, kar ima tudi svoj namen. To sta bila že osnovni koncept in ideja; znotraj tega smo nato raziskovali in se nato osredotočili na podobo posameznega lika. Vse skupaj pa je plod dobrega dela in povezanosti ekipe. Tudi šivilje so izjemno pomembne; jaz vedno pravim, da je šiviljam treba postaviti spomenik na 'Prešercu'. Čeprav določene stvari delujejo preprosto, so za izdelavo izjemno tehnično zahtevne.

Kostumi za Leoncea in Leno so videti naravnost monumentalno, delujejo statično. Se igralci sploh lahko gibljejo v njih?
Igralci so te komplicirane, zahtevne, težke in vroče kostume popolnoma osvojili in posvojili ter v njih zaživeli, da jih je prav veselje gledati. Kljub statičnosti kostumi na odru totalno oživijo, kar je zasluga režiserke in koreografa Matije Ferlina, ki sta skupaj z igralci nemogočo stvar pognala v tek in v popolnoma normalno življenje.

So me že tudi vprašali, katera je vaša zadnja kolekcija, ampak kostumografija je popolnoma drugo področje kot moda; kostumograf je eno, modni kreator je drugo. Kar vedno poudarjam.

Alan Hranitelj

Kostumografija je samo kolesce v celotnem sistemu ustvarjanja predstave; niso igralci tu zaradi kostumografa, ampak smo mi tu zaradi igralcev, zaradi predstave pa smo tu vsi kompletno.

Alan Hranitelj

Igralci so te komplicirane, zahtevne, težke in vroče kostume popolnoma osvojili in posvojili ter v njih zaživeli, da jih je prav veselje gledati.

Alan Hranitelj

Ko delam katero koli kostumografijo, se rad pogovorim tudi z igralci, še posebej, če je to sodobna kostumografija.

Alan Hranitelj

Nimam težav s staranjem, starostjo, smrtjo, to vse vidim kot nekaj lepega, belega.

Alana Hranitelj