In približno prva tretjina dokumentarca Big River Man (Mož, ki je premagal Amazonko) ta pričakovanja povsem upraviči. Naš kleni junak skuša v polomljeni dolenjski angleščini povedati, da kani storiti, "what no man has do before", loka cviček, ponosno razlaga, da mu možje v plavem odpustijo vsakič, ko ga pijanega ujamejo za volanom, razkazuje svoj sponzorski avto in dosmrtno članarino v vodnem parku ter se na svoj veliki podvig med drugim pripravlja tako, da hodi ponoči sedet v jamo pod Predjamskim gradom - kajti nevarnih živali v Amazonki se bo ubranil le tako, razloži, da 'bo mislil kot one'). Ne, Martin Strel z lažno (ali kakšno drugo) skromnostjo ni obremenjen.

Deliričen spust v srce teme
In tako se njegova 66 dni in 5268 kilometrov dolga odisejada, ki ga popelje od perujskih gora do Atlantskega oceana, začne. Kolosalni plavalski podvig, ki mu je Strel "pripel" častitljiv vzgib - bojuje se proti uničevanju amazonskega pragozda (kakšen cinik bi pripomnil, da med samim plavanjem ni bilo niti približno toliko izpostavljeno, kot je zdaj v filmu) z vsakim plavalnim dnem izgublja burkaški značaj in začne pridobivati zlovešče poteze. Globlje v amazonsko srce teme se posadka z zmahano barkačo in pod vodstvom prostovoljnega navigatorja Matthewa Mohlkeja, ki kmalu vstran prizna, da je pa "vendarle le ribič iz Tennesseeja in da se vsega skupaj uči sproti" spušča, bolj grozeča in prvinska je narava. Zdi se, da Strel, ki je z rjuho in klobukom (ki ga varujeta pred opeklinami) na glavi videti kot nekaj, kar je ušlo iz Dosjejev X, zdrave pameti počasi ne izgublja le zaradi izjemnih naporov in alkohola, ki se mu noče odpovedati, ampak zaradi nečesa temnega in zlohotnega, kar se je v vposadko naselilo v tej prvinski gošči; zdrs v blaznost skoraj spominja na Coppolovo Apokalipso zdaj!.

Operacija začne kmalu uhajati izpod nadzora: Martin zdrsne v nekakšno katatonično stanje ter več kot enkrat 'pobegne' plavat sredi noči, Matthew, očitno žrtev neke različice stockholmskega sindroma, pa začne bloditi o odrešiteljski naravi podviga in Strela primerjati s Kristusom ter zadnjim živečim superjunakom. Še najmanj prizadet od vsega skupaj se zdi Martinov sin Borut, ki je tudi pripovedovalec vse zgodbe, in ki - sicer s pripombo, da se očeta pač ne da odvrniti od ničesar, kar si zamisli – niti ne poskuša preprečiti Martinove gotove smrti, ki se po čudežu (ali pa golem naključju) na koncu ne zgodi. Še več, ko končno in z zadnjimi promili moči dosežejo cilj, je Borut bolj kot srečen videti razdražen, ker oče ni bil sposoben prebrati izjave za javnost, ki mu jo je napisal.

Kdo je "pravi" Martin Strel?
Linhartova dvorana, ki je film na začetku parkrat pospremila z bučnim smehom, je konec dočakala v grobni tišini (in nato s stoječimi ovacijami). Včasih so dejanja vendarle glasnejša od (Strelovih) besed. Zanimivo je to, da človeku tudi po ogledu filma ni povsem jasno, kdo Martin Strel je: manipulator ali skrajnež, vizionar ali sveta preproščina, morda v prvi vrsti mojster samopromocije? Verjetno tudi zato, ker ga film skoraj ne pusti do besede: vsa naracija je prepuščena Borutu (ki ga, mimogrede 'igra' tudi v telefonskih intervjujih). In kot uganka seveda še naprej ostaja zanimiv.

No, "pravi" Martin Strel je na intervju v spremstvu skrivnostne Kathleene, od katere je po novem neločljiv, prikorakal sicer uro prepozno, a dobro razpoložen. Da se je veščine odgovarjanja točno tistega, kar bi rad povedal, že naučil, je očitno. In čeprav se zdi, da je v zadnjem času nekoliko omilil svoje antologijske izjave, vseeno tudi tokrat ni pozabil omeniti svojih slavnih sosedov, razkošne hiše in številnih pomembnežev, ki so ga vzeli za svojega. Tudi primerjava s Kristusom mu ni delala pretiranih težav. Več lahko preberete v nadaljevanju.

V Sloveniji ste precej ljudi razburili z izjavo, da si ne želite, da bi film predvajali pri nas, češ da vas tukaj nihče dovolj dobro ne razume. Ste si po stoječih ovacijah na premieri morda premislili ali pa je bilo samo občinstvo tokrat zelo dovzetno?
Publika gotovo ni bila dovzetna. Je pa res, da si je ogledati film na velikem platnu malo drugače, kot sedeti pred televizijo ali prebrati prvo stran časopisa - "Lej ga Strela, spet neke kozle strelja" – tako pa ljudje razmislijo, kdo sem jaz, si ustvarijo mnenje – in mogoče si kdo glede mene tudi premisli. Jaz sem to rekel, ker sem v filmu prikazan kot alkoholik, in zdelo se mi je, da bi v Sloveniji zaradi tega doživel precej kritike, čeprav je po svetu nisem. Res je, da veliko pijem, ampak pijanec pa nisem. V Sloveniji vsi veliko pijemo, a smo kar nekje normalni vozniki. Ne vozim pijan in nikoli me še niso ujeli pijanega, pa so me že večkrat ustavili. Tudi pihal sem že; do zdaj je moj rekord 0,1 - zanimivo je, da takrat nisem pil, ampak jedel čebulo in jabolka.

Odlomek v filmu, v katerem poveste, da vas policaji večkrat ustavijo pijanega, a vas vsakič spustijo zgolj s svarilom, torej ne drži?
To je tako ... Mene so tudi v Los Angelesu ustavili policaji, ko je moj sin vozil 70 namesto 40 milj na uro, kar je za v arest. In to prek naselja! Pa še luči ni imel. Šerif je bil tako prijazen, da je z lučjo vozil pred nami in nas tako pripeljal do cilja. Sin mu je povedal, da oče plava, in on nas je vzel resno. Pa tudi mene so že ustavili, ker sem prehitro vozil. S policistom sva se malo pogovarjala, povedal sem mu, kdo sem, da sem plaval po Mississippiju - in na koncu sva se spoprijateljila, še celo naslova sva si izmenjala. Pa bi lahko takrat dobil zelo visoko kazen. V Ameriki se da normalno zmeniti.

Ste razen tega zadovoljni s tem, kako vas film prikaže? V nekaj uvodnih prizorih se namreč zdi, da se režiser malo dela norca iz vas. Tudi primerjava z Boratom, ki se je pojavila v medijih, ni nujno kompliment.
Jaz znam igrati, čeprav nisem poklicen igralec. Kdo je kriv, da je film nedavno v New Yorku dobil še tri nove nominacije za nagrade Cinema Eye in je le še korak pred oskarjem oziroma nominacijo zanj? Sem to jaz, zgodba, režiser? Po moje je vsakega malo, vse je dalo filmu težo, da je zajadral po štirih in bo po novem letu še na peti kontinent. Ne glede na to, kakšne grimase delam - če dvorano spravim v smeh, je to v redu. Če dvorana joče, je to tudi v redu. To pomeni, da nekaj je v meni ali pa v režiserju, da sva ljudi sposobna pripraviti do razmišljanja.

Na samem koncu filma je pokazano, da pol leta po zmagi nad Amazonko niste bili v najboljši koži: apatični, brezvoljni in spet brez denarja. Ste bili takrat psihično na tleh? Kako ste se spravili iz te črne luknje?
No, brez denarja ravno ne, čeprav sem hazarder po srcu. Drži, da grem večkrat malo v igralnico, nisem pa tako velik hazarder, da bi ves denar pognal. Toliko denarja, da vse funkcionira, da si lahko kupimo vse, kar si želimo, je pri nas vedno.

Psihično stanje, to je pa drugo vprašanje. Treba je vedeti, da sem se odločil premagati Amazonko. To je pod vodo daleč najnevarnejša reka na svetu. Ker je vsak zamah, ki ga narediš, lahko tvoj zadnji, je vsak dan, vsako minuto težko plavati s tako obremenitvijo. V vodi sem bil sam, čeprav so me usmerjali med vsemi tistimi hlodi, kačami in pajki, ki jih nisem mogel videti. Posledice so bile kar hude. Ko sem na primer plaval po Mississippiju, Donavi in Jangceju, so bili občutki popolnoma drugi. Tam sem bil fizično bolj utrujen, a sem se tudi obnavljal, tako psihično kot fizično. Tokrat pa sem si fizično zelo opomogel, le psihično ne. Amazonka mi je zabila žebelj v glavo in v meni povzročila tak psihični premik, da rebalans traja že lep čas. Vse to v meni še vedno zelo močno živi in upam, da bom sčasoma pozabil.

V nekem trenutku sam se zavestno odločil, da grem v smrt ... In to živi v človeku. Določenih stvari ne moreš izbrisati, pozabiti. To je tako, kot če brcneš majhnega psa: za celo življenje si zapomni.

Torej ste bili pripravljeni prej umreti kot odnehati?
Da ne bi prišel do konca, bi moral prej umreti. To bi bil seveda izjemen zaključek filma - saj zato me je tudi snemalna ekipa spremljala 24 ur na dan: ker so samo čakali, kdaj se bo to zgodilo. Žal se ni, malo sem jih razočaral (smeh).

Amazonka je v filmu prikazana kot vaš poslednji projekt. Ampak ko je človek zasvojen z nečim tako ekstremnim, tako intenzivnim, to verjetno ostane ves čas v njem. Že vsaj potiho razmišljate o novem izzivu?
Leta 2000 sem preplaval Donavo in sem bil precej utrujen. Leta 2001 sem že napadel rekord v neprekinjenem plavanju in ga tudi podrl. Že leto pozneje Mississippi, pa 2003 reka Paraná, leta 2004 Jangce, nato Vltava in Drava, ki tudi ni lahka reka, vmes pa sem se že pripravljal na Amazonko. Ves čas sem plaval in je šlo. Zdaj sicer plavam take enodnevne, promocijske projekte, recimo po Temzi, ampak zdaj teče že tretje leto, ko ne plavam res velikih stvari. Ljudje me kličejo, ampak ... Amazonka je vrh. Kam naprej?

Se zaradi tega počutite praznega?
Nisem tako izgubljen, ker sem okupiran s filmom, s predavanji, s potovanji, ... Delam nenormalno veliko intervjujev, predvsem s tujimi mediji. Če ti delaš na nekem nivoju, ne moreš normalno trenirati, "loviti" denarja in se psihološko pripraviti na nov projekt.

Že napovednik za film vas predstavlja kot "moža, ki hoče rešiti svet". V filmu vaš ameriški navigator vaša dejanja celo primerja s Kristusovimi. Se vam ne zdi to morda malce pretirano?
Takole bom rekel: ni pretirano, ne. Tega, kar sem naredil, Slovenija še sploh ne razume. Vse, kar se dogaja v dobro Amazonije, se je zgodilo PO mojem plavanju. Mednarodne organizacije, vsi fondi, ki se ustanavljajo, vse to. Jaz sem prvi, ki sem na glas spregovoril v imenu celotnega sveta, prej se ni nič premaknilo. V zgodbo sem se poglobil znanstveno: Kaj se s svetom dogaja? Norvežani, Britanci, Američani - so se začeli zanimati ... NASA! NASA mi je dala izjemno odlikovanje, zakaj? Sami znanstveniki s področja raziskovanja sveta, ki so me spremljali po satelitih, ko sem plaval, so mi v Slovenijo prinesli plaketo iz Houstona - zakaj? Ker NASI to veliko pomeni. Ker so videli, da svet sprejema, kar delam in kar govorim.

Treba je vedeti: v Amazoniji je 220 tisoč vrst rastlin, tam so zdravila za vse najhujše bolezni sveta. Ljudje vsega tega ne vedo. Če bi šel v Ljubljani po cesti in ljudi spraševal "Ali potrebujemo Amazonijo?", bi rekli "Ah, kaj me brigajo tisti Indijanci tam!". Ljudje ne vedo, da če bomo Amazonijo uničili, bomo uničili tudi Slovenijo in še marsikaj zraven. Razumejo pa v NASI, kjer se s tem znanstveno ukvarjajo, Al Gore ima recimo to v sebi ... midva v Tennesseeju živiva par sto metrov narazen. Nisem vedel, da bova postala soseda, ampak tako je naneslo.

Ljudje film gledajo, ne samo zato, ker ga jaz malo biksam, ampak z vseh vidikov: ekološkega, športnega, psihološkega, nekateri gledajo kamero - film je dobil nagrado za fotografijo - in tudi samo za dva glasova smo izgubili nagrado občinstva na Sundanceu. In vsi kritiki, vsi filmarji vedo, da smo bili izenačeni. Tudi tisti film (The Cove, dokumentarec o kitolovu na Japonskem, op. n.) je dober, zelo, ampak smo bili blizu. To sta bila najudarnejša filma od 9200, kolikor jih je bilo na Sundancu. Da v taki selekciji sploh prideš v tekmovalni spored in dobiš nagrado, to je znanstvena fantastika, ampak ljudje tega ne zastopijo! Kar naj gredo na kak večji festival, v Berlin, Cannes, Rotterdam, Stockholm, Sundance, Toronto, pa naj dobijo nagrado! Ljudje mislijo, da nagrade kar tako talajo. To so močnejše stvari kot zlate olimpijske kolajne. Film ima v svetu strahotno moč.

Kako resno računate na nominacijo za oskarja oziroma kar na samo nagrado?
Statistično ima film 70-odstotno možnost, da dobi oskarja. Od zadnjih desetih nagrajencev za kamero na Sundanceu jih je sedem dobilo oskarja. Vse kaže, da Big River Man bo nominiran - ni pa nujno. Pa saj ne bom nesrečen, če ne bo. Naziv športnika sveta sem izgubil za dva glasova. Zmagal je Američan. Od 43 ljudi v komisiji je bilo 15 Američanov, seveda so vsi glasovali zanj, vprašanje, če je kdo zame. Jaz sem bil veliki favorit za zmago, pa nisem zmagal. Večkrat se spomnim na to in si mislim, "Mejduš, če bi bil Američan, bi bil čisto v vrhu." Ampak, dobro, sem Slovenec.

Glede na to, da vas vaše korenine pri karieri očitno ovirajo, stalne vrnitve v Slovenijo torej ne načrtujete?
To je težko reči. Zdaj sem tam. Našel sem ljudi, s katerimi ustvarjamo, krasno hišo imam (za slovenske razmere je to nenormalno, takih bajt v Sloveniji sploh ni), okrog mene pa same zvezde. Pa tudi spremembe sem si želel: druge ljudi, druge obraze, drug način … Ker živim z njo (njegova nova spremljevalka Kathy, Američanka, ki je med obiskom Slovenije ves čas ob njem, op. n.), se učim tudi malo več angleščine - ona je perfekcionist v izgovorjavi , pa odlična pevka, zdravnica, govornica in še kaj - to vse ti da nov zagon, da ne vegetiraš. V Sloveniji nimam kaj početi! Gledam krasne hribe in ljudi, žingamo ga po zidanicah, veselice take in drugačne ... ampak to nisem jaz. Miselno in fizično je treba ustvarjati naprej. Lani sem postal mednarodni govornik - pa se nisem sam tega spomnil, še vedel nisem, da to obstaja. No, tudi to obstaja. Postavili so me na funkcijo častnega govornika.

In od govorništva zdaj živite?
Od vsega. To je najbolj plačana stvar na svetu, biti govornik. Zelo malo dela, zelo veliko denarja. jaz sem drag - malo govorim, pa veliko zaslužim.

Kakšna pa je vaša tarifa?
Ne smem povedati. Slovenijo denar boli. V 45 minutah zaslužim več, kot človek s solidno plačo tu v Sloveniji v vsem letu. To lahko povem. Ampak to je tako, kot če prideš k pravemu zdravniku, ki zasoljeno računa: če te zna pozdraviti, ni važna cena. Vsak tega ne zna. In jaz danes predavam samo na najuglednejših univerzah sveta in pa tam, kjer ne pride vsakdo zraven. Za govornike najamejo samo najuspešnejše ljudi tega planeta in ne gledajo na to, koliko stane - samo, da so ljudje zadovoljni. Včasih je dovolj že to, da se slikajo s tabo, da jih pozdraviš.

Od športnika do zabavljača ter od zabavljača do politika je včasih en sam, majhen korak. V šovbiznis ste že prestopili, vas morda zanima tudi politična kariera?
Politiki sem blizu, včasih malo usekam po njej, ker te stvari dobro poznam. Nisem se odločil, da bom profesionalno nastopal v politiki, kajti za 4.000 evrov na mesec ne delam. Zaradi denarja ne moreš v politiko, v politiko moraš s srcem. Čeprav jo spremljam in razumem, nimam duše za politiko, nimam duše, ure in ure sedeti v lepih gvantih in kravatah; takole se bolje počutim (prišel je v spodnjem delu trenirke, op. n.).

Po eni strani se predstavljate kot preprost človek, ki ima rad drobne radosti v življenju, po drugi strani pa ne skrivate navdušenja nad življenjem na veliki nogi. Kateri je vaš pravi obraz?
Ko prideš v družbo ljudi v dobrih avtomobilih in hotelih ter v lepih oblekah, moraš na žalost igro sprejeti. Biti moraš na nekem nivoju. Sam se gibljem med ljudmi, ki imajo milijone, nekateri tudi milijarde. Pred kratkim sem bil v Katarju: vse je v zlatu - nekateri ljudje ne bodo česa takega nikoli videli. Jaz moram zdaj stvari delati na ta način, pa saj jih rad, ampak večkrat malo trpim. Najbolj sem srečen, ko sem preprost. Ko zakurim ogenjček, popečemo, malo zaigramo ... tako bi lahko živel večno. V novem okolju je sicer fino, da malo vidiš "štimung", ampak to ni moje, težko bi živel v zlatu, dragih avtomobilih. Če bi se v to rodil, že. Tako pa, ker poznam tudi drugačne razmere, sem ... Z Indijanci smo se krasno razumeli, "začutili" smo se. Če bi bil jaz drugačen, bi me vonj njihove kože, vonj po dimu, motil, tako me pa ni.

Svojo igralsko kariero ste že napovedali. Imate morda že kako konkretno ponudbo ali dogovor, o katerem bi lahko kaj več povedali? V kakšnih vlogah oziroma v sodelovanju s katerimi režiserji se vidite?
Trenutno pišemo novo knjigo, ki bo bolj psihološka, moje razmišljanje. Izšla bo v Ameriki, ker rad vidim, da bi se malo bolje prodajala.

Ogromno ponudb za nova snemanja imam. Nisem še podpisal pogodbe, ideja pa je že v moji glavi. Z isto ekipo kot prejšnjič - čeprav je bila dobra - verjetno ne bom več sodeloval. Najbrž bom delal z Američani (čeprav tudi Britanci močno pritiskajo name) ... vsi, ki hočejo delati z mano, imajo izjemne reference.

To bodo torej spet filmi o vas, o vašem plavanju?
Ja, hočejo mene.

Hočejo tudi kakšen nov podvig?
O tem ne smem nič govoriti.