Noam Chomsky velja za največkrat citiranega še živečega filozofa. Foto: EPA
Noam Chomsky velja za največkrat citiranega še živečega filozofa. Foto: EPA

Ne pusti se ustrahovati. Neustrašen, impozanten, popolnoma neodvisen glas je. Počne nekaj, kar je precej preprosto, a zelo redko. Pove resnico.

Harold Pinter (2002)

Chomsky, ki velja za "očeta modernega jezikoslovja", v svojih delih poleg jezikoslovnih premišljuje o psiholoških, moralno-etičnih, svetovnonazorskih, medijsko-propagandnih in gospodarsko-političnih vprašanjih.

Najostrejši je Chomsky do uzakonjenih nepravilnosti v delovanju ameriške uradne politike. S srhljivo natančnostjo razgalja etično vprašljivo delovanje moderne politike v 20. in 21. stoletju ter zelo razumljivo pojasnjuje ozadja številnih velikih svetovnih zgodb.

Chomsky je študiral na univerzi v rojstnem mestu. Od leta 1955 je zaposlen kot profesor jezikoslovja na Massachusettskem tehnološkem inštitutu (MIT).

Utemeljil je tako imenovano tvorbno-pretvorbno slovnico, ki omogoča, da pri jeziku razlikujemo površinsko empirično strukturo, v kateri se z glasovnim izrazom oblikuje pomen, in racionalno globinsko strukturo slovnice, ki temelji na človekovi zmožnosti, da tvori popolnoma nove stavke in jih tudi razume. Njegova teorija je oprta na racionalizem 17. in 18. stoletja ter na dognanja nemškega jezikoslovca Wilhelma von Humboldta.

Bolj kot znanstvenik je v svetu sicer prepoznaven kot neizprosen kritik ameriške politike. Sam se deklarira za libertarnega socialista in anarhista, pogosto se oglaša s kritiko sodobnega kapitalizma.

Objavil je številne strokovne, socialnokritične in politične razprave. Med pomembnejšimi deli so: Skladenjske strukture (1957), Logična struktura jezikoslovne teorije (1975), Jezik in odgovornost (1979), Ameriška moč in novi mandarini (1969), Nujne iluzije ... (1989), Vojna razredov (1996), Dobiček med ljudmi: neoliberalizem in globalni red (1998) in Nova generacija označuje pot ... (2001).

(Še en) zvezdnik med filozofi
Chomsky je s svojim političnim aktivizmom, ki so ga zaznamovali prodorna kritika ameriške zunanje politike, analiza mednarodnih odnosov in delovanja množičnih medijev ter zagovarjanje človekovih pravic, stalni gost najrazličnejših univerz po svetu, kjer ga študentje poslušajo kot veliko znanstveno ikono. Z vztrajnim širjenjem svoje misli mu je uspelo nemogoče: ljudje derejo na njegova predavanja kot na rockovske koncerte, in tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je gostoval leta 2005, ni bilo dosti drugače.

Ne pusti se ustrahovati. Neustrašen, impozanten, popolnoma neodvisen glas je. Počne nekaj, kar je precej preprosto, a zelo redko. Pove resnico.

Harold Pinter (2002)