Drugo
(9)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 32 glasov Ocenite to novico!
Med izjemne najdbe, ki izstopajo v širšem evropskem merilu, je kip t. i. Emonca, ki ga v Narodnem muzeju hranijo od leta 1836. Kip je bil del nagrobnega spomenika, ki se je zgledoval po Trajanovem stebru v Rimu. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Emona
Prerez stare rimske ceste, ki je na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Foto: Archest
Emona
Ostanki ogrevalnega sistema za t. i. zimsko sobo emonske hiše na Jakopičevem vrtu. Foto: MMC/Maja Kač
Emona
Med številnimi ostanki, ki nas še danes spominjajo na življenje nekdanjih Rimljanov, so tudi številne oljenke. Foto: Archest
false
Ostanki Rimskega zidu, ki ga je v park uredil arhitekt Jože Plečnik. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Emona
Emonska hiša z ostanki hipokavstnega ogrevanja. Foto: MMC/Maja Kač
Hipokavstni sistem
Rekonstrukcija, ki pokaže, kako so Rimljani ogrevali hiše. Foto: Uroš Hohkravt/MGML
Hipokavstni sistem
Rekonstrukcija hipokavstnega sistema, kakršnega so uporabljali v t. i. Emonski hiši na Jakopičevem vrtu. Foto: Uroš Hohkravt/MGML Foto: Uroš Hohkravt/MGML
Emona
Ostanki emonske hiše na Jakopičevem vrtu. Foto: Archest
Stranišče
Rekonstrukcija, ki nam pokaže, kakšna so bila videti rimska stranišča. Foto: Uroš Hohkravt/MGML
Hiša
Rekonstrukcija emonske hiše, ki so jo v Mestnem muzeju Ljubljana pripravili v sklopu projekta Archest, v katerem se povezujejo še s tremi drugimi mesti ob trasi nekdanje rimske ceste. Foto: Uroš Hohkravt/MGML
Emona
Ostanki mozaika emonske hiše. Foto: MMC/Maja Kač
Pogled v sobo
Rekonstrukcija pohištva, s kakršnim so Rimljani opremili svoje bivalne prostore. Foto: Uroš Hohkravt/MGML
Emona
Mozaik ob krstilnem bazenu zgodnjekrščanskega kompleksa. Foto: MMC/Maja Kač
Krstilnica
Rekonstrukcija krstilnice v zgodnjekrščanskem središču. Foto: Uroš Hohkravt/MGML

Dodaj v

Emona: Pomembna logistična baza za rimske odprave na Balkanski polotok

Po sledeh antične predhodnice Ljubljane
10. julij 2017 ob 11:04
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes sicer dovolj dobro poznamo potek trase ceste, ki je v času mogočnega Rimskega cesarstva povezovala Oglej z Emono, to pa potem naprej s Siscijo in Singidunom, a konkretnejših ostankov poti se na tem odseku vie publice ni ohranilo veliko. Eno od redkih tovrstnih najdb – odsek rimske ceste, po kateri so pred dvema tisočletjema hodili Rimljani – so izkopali prav na območju Ljubljane.

Nahajališče ohranjene ceste ne bi moglo biti primernejše za ustrezno prezentacijo – izkopali so jo namreč prav na mestu, kjer stoji Mestni muzej Ljubljana, zato je tudi vključena v tamkajšnjo predstavitev časa, ko je na območju Ljubljane ležala njena antična predhodnica. Kot nam pove ohranjeni del ceste, ki je v muzeju prezentiran v prerezu različnih plasti, emonske ceste niso bile tlakovane, temveč utrjene z zbitim prodom, pomešanim s peskom in malto. Na vsaki strani skoraj osem metrov široke ceste je bil pločnik iz zbite gline in peska. Vzdolž je potekal kanal za odtekanje vode. Da se je po cesti vil živahen promet, dajo slutiti ostanki temeljev zidane konstrukcije ob pločniku. Ker ni šlo za bivalno stavbo, znotraj nje pa so našli ostanke obokane pečice za kruh, prav tako lončenine (vrči in amfore), strokovnjaki sklepajo, da je šlo za neke vrste gostišče, ki pa je bilo v 3. ali na začetku 4. stoletja uničeno v požaru.

Cesto so obnovili vsaj trikrat, uporabljali pa so jo dolgo po propadu Rimskega cesarstva, in sicer vse do 15. stoletja. Ureditev razvejenega rimskega cestnega omrežja na območju današnjega slovenskega ozemlja je, kot razlaga Bernarda Županek, kustosinja z Mestnega muzeja Ljubljana, pomenila politično reorganizacijo pokrajine, ki je s tem postala del pomembne povezave središča imperija s prej cestno nepovezanimi kraji. Veliko načinov je bilo, s katerimi so Rimljani dokazovali svojo moč, in gradnja cest je gotovo spadala mednje. Težili so k čim daljšim ravnim cestnim odsekom, kar seveda pomeni svojevrsten poseg v krajino, v katerem se odraža izjemna gradbena sposobnost Rimljanov.

Današnje slovensko ozemlje je bilo v prostor razširjajočega se Rimskega cesarstva intenzivneje integrirano med 1. stoletjem pr. n. št. in 1. stoletjem n. št. Gradnjo vie publice skozi Ad Pirum, današnjo Hrušico, so narekovale vojaške potrebe po osvojitvi severozahodnega Balkana. Avgust je s preusmeritvijo poti skozi Ad Pirum omogočil za en dan hitrejše potovanje na odseku Akvileja-Emona, kot ga je omogočala pot čez prelaz Okra. Ta cesta je skozi celotno antiko in vse v zgodnji srednji vek ohranila izreden pomen strateške povezave stičnega ozemlja med Apeninskim in Balkanskim polotokom. To potrjujejo tako spopadi v 4. stoletju, kjer so se za cesarski naslov udarili Magnencij in Konstancij II., Maksim in Teodozij ter slednji nato še z Evgenijem, kot vdor Vizigotov, Hunov in Ostrogotov v 5. stoletju. Po tej poti so se leta 568 iz Panonije v novo domovino odpravili tudi Langobardi, prav tako je olajšala prehod Avarom, ki so leta 611 opustošili Čedad, nato pa 664 premagali še Langobarde.

Urejena prehodnost ozemlja odpre pot urbanističnemu razvoju
Če se vrnemo v čas ekspanzije Rimskega cesarstva na današnjem slovenskem ozemlju, je po besedah Bernarde Županek krajše potovanje prek Hrušice tej prineslo predvsem boljšo povezanost z imperijem. "Vsa komunikacija je potekala hitreje. Še vedno so uporabljali tudi prehod čez Okro, vendar je bila tista čez Ad Pirum vojaško bolj ugodna oziroma hitrejša." Poleg cestnega omrežja je temu prepišnemu območju, katerega prehodnost so se zavedali že v prazgodovini, rimska prisotnost prinesla tudi utrjena mesta, grajena po načelih, ki jih dotedanje prebivalstvo ni poznalo. Gradnja z malto, kamnom in opeko je bila zanje bolj kot ne novost in tudi pravilnost rimskih mest jim je bila tujek. Takšna je morala biti tudi Emona, ki je cvetela od 1. do 5. stoletja.

Dvig življenjske ravni je mesto doživelo predvsem pod cesarjem Klavdijem (41-54), saj se njegova predhodnika Tiberij (14-37) in Kaligula (37-41) za prostor ob robu in zunaj Italije nista pretirano zanimala. Čeprav je pomembne dograditve mesto doživelo v času med jesenjo leta 14 in poletjem leta 15 (o tem pripoveduje napis na kamnu, ki pa se žal ni v celoti ohranil, zato ostaja gradbeni prispevek iz časa tedaj že umrlega Avgusta in njegovega posinovljenca Tiberija skrivnost), je šele nekaj desetletij pozneje dobilo nekaj ključnih urbanističnih obogatitev. Od celovite komunalne infrastrukture do prvih fresk, mozaikov iz črnih in belih kock, pa tudi kopalnic in tlakov iz brušenega apnenega estriha.

Po vzoru idealnega urbs quadrata
Emona je bila grajena po tradicionalnem rimskem načelu pravilnega četverokotnika z osrednjim forumom, ki je ležal na območju današnjih Ferantovih blokov, in pravilnim sistemom pravokotnih ulic, ki so prostore delile na stanovanjske enote (insulae). Prepoznavno formo je kolonija dobila v prvih letih 1. stoletja n. št., ko so traso nekdanje jantarne ceste izkoristili za utrditev glavne mestne ulice. Kot druge ceste v naselbini je tudi ta potekala v smeri od severa proti jugu. Pod cestami so bili v smeri od vzhoda proti zahodu speljani odtočni kanali, ki so pod vzhodnim mestnim obzidjem zapustili mesto in se pred njim stekali v odvodni kanal, ta pa v Ljubljanico. Zasedimentiranost kloak v Emoni pove, da te že od 4. stoletja naprej niso več funkcionirale. Arheologi sklepajo, da so komunalne službe nehale delovati, čiščenje kanalov pa je bilo opuščeno. Ostanek dobro ohranjene in obokane rimske kloake iz 1. stoletja je mogoče videti v neposredni bližini omenjene ohranjene ceste v Mestnem muzeju Ljubljana.

Ustrezajoč ustaljenemu rimskemu urbanističnemu konceptu je mesto obdajalo utrjeno obzidje s stolpi, ponekod pa tudi z vodnimi jarki. V 4. stoletju so zaradi nevarnosti vpadov nekatera vrata obzidja zazidali. Skoraj v celoti je še danes ohranjen južni krak obzidja, ki mu je v dvajsetih letih 20. stoletja grozilo rušenje, saj je tedanji mestni svet v njem prepoznal le oviro prometni ureditvi in nečeden kup kamenja, ki kazi podobo mesta. Vendar pa je predvsem po zaslugi pionirja konservatorstva pri nas Franceta Steleta in arhitekta Jožeta Plečnika dočakal današnji čas.

Od zasebnega kopališča do krščanske molilnice
Kako drugačen je bil v antiki pomen, ki sta ga imeli Akvileja in Emona, postane jasno že, če primerjamo simbolni podobi, s katerima so ju ponazorili na starem cestnem zemljevidu, imenovanem Tabula Peutingeriana. Prva je ponazorjena z oktagonalno zasnovo, ki pripoveduje o mogočnosti mesta, Emono zaznamujeta skromnejša dvojna stolpa oziroma dvočelna stavba. A čeprav sta pomensko neprimerljivi mesti, ostaline Emone izpovedujejo v marsičem podobo zgodbo, kot jo vidimo v Akvileji; to so sledi različnih gradbenih, religioznih in kulturnih stopenj, ki so skozi nekaj stoletij spreminjale podobo mesta. V arheološkem parku, poimenovanem Zgodnjekrščansko središče, so se ohranili zidovi rimske stanovanjske zgradbe iz začetka 1. stoletja, se pravi iz začetnih let razvoja Emone. V naslednjih stoletjih je ta doživela več prezidav - do prve večje prenove je prišlo v začetku 4. stoletja, ko so uredili hipokavstno ogrevanje in obnovili tlake. Prizidava treh bazenčkov nakazuje, da bi stavbo lahko preuredili v zasebno kopališče. Naslednja prezidava je sledila v drugi četrtini 4. stoletja, ko se je cesarstvo v veliki meri tudi religiozno predrugačilo, zato so del hiše že prezidali v zgodnjekrščansko molilnico.

Do naslednje pomembnejše stopnje je prišlo v začetku 5. stoletja, ko so ob osrednjem dvorišču postavili krstilnico z bazenčkom za krščevanje. Do danes se nam je ohranil večbarvni mozaik, v katerem so zapisana imena tistih Emoncev, ki so prispevali denar za uresničitev talnega okrasa. Tudi Antiohovo ime razberemo, to je zapisano v mozaiku nekdanjega portika, gre pa za arhidiakona, ki je dal postaviti vsaj del objekta. Kompleks potrjuje obstoj močne skupnosti v tistem času, kar se ujema z navedbami pisnih virov.

Razkošni mozaiki in javna stranišča
Če si dovolimo nekaj časovne posplošitve, so približno v istem obdobju na drugem koncu Emone, v bližini južnega obzidja (na Jakopičevem vrtu na Mirju) razkošno prenovili stanovanjsko zgradbo. Tudi tam so ohranjeni talni mozaiki, le da jih zaznamuje črno-bel geometrični vzorec, in če ob tem upoštevamo še ostanke ogrevanja in tlakov, vidimo, da je tukaj živela premožna rimska družina. Gre za bivališče iz poznega 4. ali zgodnjega 5. stoletja, posebej zanimiv pa je prav ohranjeni sistem hipokavstnega ogrevanja, s katerim so topel zrak iznad kurišča speljali v sosednji prostor, t. i. zimsko sobo. Še eno najdbo, ki je trenutno na ogled v Jakopičevem vrtu, velja omeniti. In sicer plošče, ki so jih v bližini Emone našli pri izkopavanjih v osemdesetih letih 20. stoletja. Prva ugibanja strokovnjakov so jih pripisovala morebitnim ostankom antičnega templja, a se je izkazalo, da gre za sledi mnogo bolj trivialne, pa vendar pomembne stavbe, po katerih graditelji Rimljani še danes slovijo – javnih stranišč.

Medtem ko je bil v zgodnjem rimskem obdobju Navport (Vrhnika) ena od ključnih točk, prek katerih je bila Italija povezana z donavskim območjem, pa je v 1. stoletju to naselje s pristaniščem izgubilo precej svojega pomena. Razlog za to je najverjetneje prav gradnja Emone, pravi Bernarda Županek. "Verjetno je v obdobju pred našim štetjem Navport toliko pomemben ravno zaradi svoje funkcije. Sicer je na območju Emone že bila naselbina, vendar ne takšnih razsežnosti oziroma pomena. Ker pa se je potem Emona razvila kot kolonija, kot glavno mesto območja, pod katerega potem Navport upravno tudi pade, je naselbina izgubila pri pomenu." V pozni antiki se je pomen Navporta znova okrepil, ko se je na našem ozemlju vzpostavila zapora Claustra Alpium Iuliarum, ki teče skozi Hrušico, ni pa enolinijska. En del gre zagotovo skozi Vrhniko, kjer je pomemben segment Trnovščica. "Očitno je Navport že vojaško delno pomemben, pa tudi v Emoni imamo v času Claustre razcvet. Kot kaže, je povezano s tem, da je mesto kot neke vrste zaledje za vse, kar se tam dogaja," pove Bernarda Županek.

Nova doba, nove stavbe
Ko je Emona dobila prve cerkve in močnejše krščanske skupnosti, je nova vera že izpodrinila druge religije. To se je zgodilo ob koncu 4. stoletja, prvo bolj organizirano krščanstvo na tem območju pa se je začelo verjetno že stoletje prej z vzponom krščanstva. V najpoznejšo zgodnjekrščansko fazo spada rotunda, ki se je ohranila na mestu današnje Galerije Jakopič, in datira v 5. ali 6. stoletje.

Ko se je čas antike dokončno prevesil v zgodnji srednji vek in so območje poselili Slovani, je tudi Emona postala "kamnolom" za nove gradnje, vendar jo je kljub temu v primerjavi s številnimi drugimi rimskimi mesti razmeroma dobro odnesla. Tudi v Emoni so pobrali kamen in material predvsem na območju okoli Novega trga, stavbe univerze in okolice, kjer se je gradilo srednjeveško mesto, razlaga Bernarda Županek. "Medtem je bil južni del Emone, se pravi med Mirjem in Rimsko ulico, zelo dolgo v posesti Križevniškega reda. Tam so bil dolgo zgolj travnik in njive, zato ni poškodovano tako rekoč nič, kar se je ohranilo. So pa že v srednjem veku pobirali kamne iz Emone, jih vgrajevali v druge stavbe, vendar v samem mestu se niso naselili." Kar vemo o prvih Slovanih, nadaljuje kustosinja, je, da se pokopavajo okoli cerkve sv. Petra oziroma Njegoševe ulice, na območju, kjer so potekala pomembna izkopavanja. "Naselbina je bila morda na drugi strani reke, in sicer gre za dovolj običajno formulo – na eni strani reke je pokopališče, na drugi so živi. Očitno jih območje same Emone ni pritegnilo, ne vemo pa, zakaj. Pa vendar ponekod le vzpostavijo neki odnos do rimskih ostalin (primer Ajdovščine), a v samih mestnih jedrih se ne naseljujejo."

Vstop v antično Emono
Arheološki parki Emona in prezentacija njene dediščine sta dobila neke vrste revitalizacijo v letu 2014, ko se je v Ljubljani praznovalo 2000 let od dograditve tega antičnega mesta. Tudi za 3D-vizualizacije antičnega mesta se je precej delalo. Že nekaj let je na voljo računalniška vizualizacija Dan v Emoni, v sklopu projekta Archest pa pripravljajo animirano 3D-rekonstrukcijo dveh glavnih lokacij, in sicer Emonske hiše na Jakopičevem vrtu in zgodnjekrščanske hiše, ki bosta končani predvidoma konec meseca.

Če bo Emona v prihodnje dobila še kakšno prezentacijo in situ, bo to stvar novih izkopavanj. Posebnih načrtov v tem hipu ni, saj se v Sloveniji ne koplje več raziskovalno, le še zaščitno, torej tisto, kar je ogroženo, razlaga Bernarda Županek. Razlog ni zgolj finančne, ampak tudi etične narave, saj se v primeru izkopa in odstranitve nekega arheološkega zapisa ob še tako dobri dokumentaciji ta izgubi. In ker se stroka zaveda, da bodo metode dokumentiranja in raziskovanja v prihodnosti dosti boljše, se te stvari prepušča prihodnjim generacijam.

V primerjavi z Akvilejo in Viminacijem, delno pa tudi s Sirmijem (gre za mesta, s katerimi Mestni muzej Ljubljana sodeluje v arheološkem projektu Archest) je po besedah Bernarde Županek Emona drugačna, saj je na njenem mestu zelo intenzivno rastla Ljubljana in je veliko tega uničila. "Akvileja je zdaj manjša naselbina, in je laže kopati zunaj naselja, tudi v Viminaciju je vse, kar najdejo, praktično brez poškodb. Poleg tega gre za večja, pomembnejša mesta in so najdbe temu primerne. Pri nas je pa veliko uničenega in je težko dobiti del, kjer bi prezentacija in situ lahko nekaj povedala. Nahajališče, kakršno je Jakopičev vrt, je izjemna najdba, vendar je tega malo, zato pa se znotraj Ljubljane toliko bolj varuje."


Maja Kač
Emona
Kuhinja
Kuhinja
Pohištvo
Emona
Emona
Emona
Emona
Prijavi napako
Komentarji
pašeresje
# 10.07.2017 ob 16:38
moje mnenje
rimljani so podlegli udobju in jim je bilo vseeno za lastno prihodnost
sledili so vdori in temni srednji vek

bi se iz tega zdaj lahko kaj naučili?
marcelinho90
# 15.07.2017 ob 08:14
so mi pripovedovali starejši sovaščani, da se je rimska cesta in tudi nek zid vil tudi pri nas, pa smo doma v Prekmurju
frlo
# 16.07.2017 ob 22:44
Dober članek,čimveč takšnih. Komentarji so pa,kot skoraj vedno ob takih tematikah,zelo kulturno izpovedni. No nekateri so prav zabavni (mislim neomajne venetologce - vsevedce)
fah-q
# 18.07.2017 ob 16:17
Pomembna logistična baza za rimske odprave na Balkanski polotok

kako pa so zgledale te "odprave"? temu se drgač reče ropanje, plenjenje, pobijanje...
Kaj pa ti tle
# 18.07.2017 ob 11:25
Venet piši v veneščini ne razumem slovansko.
variolog
# 18.07.2017 ob 12:39
Slovani ? Kaki ,,slovani,, jaz jih kot naroda-ali plemena- ne najdem nikjer.
janezvalva
# 16.07.2017 ob 03:06
kdor to bere...
tron
# 14.07.2017 ob 12:44
Veneti smo bili kulturno na enakem nivoju kot Rimljani saj o tem pričajo številni dokazi, ki jih tukaj nikoli ne bodo objavili, ker se mora forsirat mit o Slovanih.
u qratz
# 11.07.2017 ob 11:24
pa to še ni nič...že pred tem sta se na teh prostorih rodila adam in eva
Kazalo