Med graditelji je še vedno čutiti strah pred posledicami, ki bi jih lahko imela gradnja predora podzemne železnice, ki bo vozila le nekaj metrov od temeljev stavbe. Šele čez deset let, ko se bodo tla usedla, se bo namreč po opozorilih pobudnikov civilne iniciative pokazalo, kakšne bodo zares posledice. Foto: EPA
Med graditelji je še vedno čutiti strah pred posledicami, ki bi jih lahko imela gradnja predora podzemne železnice, ki bo vozila le nekaj metrov od temeljev stavbe. Šele čez deset let, ko se bodo tla usedla, se bo namreč po opozorilih pobudnikov civilne iniciative pokazalo, kakšne bodo zares posledice. Foto: EPA
Sagrada Familia
Aprila je 55-letni moški povzročil požar v zakristiji cerkve, zaradi česar so evakuirali okoli 1.500 turistov. Škode, ki jo je povzročil požar, še zdaj niso povsem odpravili. Foto: EPA
Sagrada Familia
Med najzahtevnejšimi podvigi, ki v prihodnjih letih še čaka arhitekte, je 170 metrov visok osrednji stolp, na vrhu katerega bo na sakralni objekt opozarjal velik križ, le za meter nižji od barcelonskega hriba Montjuic. Foto: EPA
Sagrada Familia
Hommage arhitektu Antoniju Gaudíju, čigar podobo je v kip evangelista na Pasijonskem portalu ujel katalonski kipar Josep Maria Subirachs. Foto: Ana Jurc

Prvi mogoči datum je napovedan dve leti prej, in če se bodo tokrat držali rokov, bo slavna Gaudíjeva cerkev končana več kot 140 let po postavitvi temeljnega kamna. Predsednik odbora za končanje gradnje Joan Rigol je napovedal, da naj bi bila stavba končana ob stoletnici smrti arhitekta, ki se je kljub slavi od sveta skromno poslovil v bolnišnici za revne, oziroma najpozneje dve leti zatem.
A treba je reči, da sakralna arhitektura vendarle ni ena najbolj obiskanih turističnih atrakcij v Španiji zgolj zaradi več kot 125 let dolge gradnje, ampak tudi zaradi nekonvencionalne Gaudíjeve arhitekturne govorice, posnemajoče organske forme. Ta je marsikomu zanimiva, drugačna, ne pa nujno tudi všeč. Nič kaj navdušen nad stavbo, na primer, ni bil George Orwell.
Pot pobožnega in askezi zapisanega Gaudíja, živel in dihal je za dokončanje danes ene najznamenitejših arhitektur stare celine, se je tragično končala, ko je na poti k maši vanj trčil mestni tramvaj, arhitekta skromnega videza pa taksisti niso prepoznali in ga v prepričanju, da je opit berač, niso želeli odpeljati v bolnišnico. Vendar tudi ko so njegovi prijatelji spoznali zmoto, se je Gaudí, ki se je v zadnjih letih življenja dobesedno preselil na samo gradbišče cerkve, odločil, da umre med revnimi, kamor sodi.
"Mojemu naročniku se ne mudi"
Že Gaudí sam se je s podobo cerkve, posvečene Sveti družini, ukvarjal štiri desetletja in se ji v celoti posvetil zadnjih 15 let svojega življenja. 'Njegovemu naročniku se ni mudilo,' je nekoč pripomnil Gaudí, ki je imel pri tem v mislih Boga. Stavbe se je nekoč prijel vzdevek 'katedrala revnih' in celo arhitekt sam je na ulici prosil ljudi za prispevke za njeno dokončanje. Še vedno je odvisna od prostovoljnih prispevkov, ki trenutno na leto znesejo približno 500.000 evrov. Zadnji dve desetletji je gradnjo pospešil tudi gromozanski obisk turistov, ki naj bi le letos z vstopninami prinesli približno 30 milijonov evrov.
Požar še podaljšal delo
Pred nekaj manj kot letom je Sagrado Familio v baziliko posvetil papež Benedikt, a dodatna dela je povzročil moški, ki je aprila zanetil požar v zakristiji. Tedaj povzročena škoda še danes ni povem odpravljena. "Škoda je večja, kot smo mislili," pojasnjuje glavni arhitekt Jordi Bonet, zato pa razmišljajo, da bi ob vhode namestili detektorje kovin.
Že skoraj zaščitni znak cerkve so postali v zrak kipeči stolpi - pet so jih že začeli graditi, šesti jih še čaka. Ta naj bi v višino meril 170 metrov, na vrh pa bi obiskovalce popeljalo dvigalo.
Jordi Bonet za napovedan rok ne bi dal 'roke v ogenj'. "Ne pravim, da ni pravi datum. Upam, da je, vendar ni tako preprosto. Gre za zelo kompleksno delo in potrebnih je veliko preiskav. Vsi imamo najboljše namene, ampak ne moremo dati zagotovil," je povedal za radijsko postajo RAC1.
Za Barcelono ponos, a tudi veliko breme
Dolgoletna gradnja temelji na rekonstrukciji Gaudíjevih načrtov, ki so jih od leta 1940 nadaljevali arhitekti Francesc Quintana, Isidre Puig Boada, Lluís Bonet i Gari, Francesc Cardoner, Jordi Bonet i Armengol in Mark Burry. Domačinom stavba ne predstavlja le ponosa, ampak nikoli končano gradnjo, redno spremljajoče težave in množice turistov, kar je trn v peti okoliškim prebivalcem, ki si zaradi tega pogosto dom raje najdejo drugje.